Jedro

Če blago v tranzitu ni prijavljeno pri namembni carinarnici, se predpostavlja, da je bilo dano v prost promet, preden je bil uveden carinski postopek. Prestop blaga v tranzitu čez carinsko črto dokazuje stranka s potrdilom prevzemne carinarnice, lahko pa tudi z drugimi dokazi, ki pa jih carinski organ presoja po pravilih ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1289/96-11 z dne 17.2.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče zoper odločbo tožene stranke z dne 8.7.1996, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Carinarnice M.S. z dne 10.10.1995. Z njo je bilo tožeči stranki naloženo plačilo 787.530,00 SIT iz naslova carine, drugih uvoznih davščin ter prometnega davka za blago, ki je bilo dne 2.9.1994 z enotno carinsko listino (v nadaljevanju ECL) Carinske izpostave D.v. napoteno na Carinsko izpostavo T.S., kamor bi moralo biti predano dne 4.10.1994, pa to ni bilo storjeno. Po presoji tožene stranke je tožeča stranka zavezana za plačilo navedenega denarnega zneska, saj kot glavni carinski zavezanec ni dokazala, da je bilo blago predano namembni carinarnici oziroma da je zapustilo carinsko območje Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje se z navedeno presojo strinja. V razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da po določbi 2. odstavka 249. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, v nadaljevanju CZ) lahko začnejo carinski organi postopek carinjenja po uradni dolžnosti, če je blago dano v prost promet, preden je izveden carinski postopek in so plačane carinske in druge uvozne davščine. To določbo je glede na vsebino 191. člena CZ razlagati tako, da se šteje, da je blago dano v prost promet, če ni bilo predano namembni carinarnici v roku, kot ga je določila vhodna carinarnica in če carinski zavezanec v določenem roku ni predložil listin, ki bi tak prevzem dokazovale oziroma ni predložil listin, iz katerih bi nedvomno izhajalo, da je blago zapustilo carinsko območje RS. V obravnavani zadevi je glede na podatke upravnih spisov jamstvo za prevoznikovo obveznost predaje blaga prevzela tožeča stranka, ki je v polju 50 ECL vpisana kot glavni zavezanec. V navedeno polje se po pravilniku o uporabi enotne carinske listine v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 8/93, v nadaljevanju pravilnik) vpiše naziv in naslov špediterja, ki pri odhodni carinarnici za tujega prevoznika vplača varščino ali položi garancijo banke. Tožeča stranka je kot garant glavni carinski zavezanec v smislu 24. člena CZ, ki pride vpoštev za plačilo carine in drugih uvoznih dajatev, če tuj prevoznik v odrejenem roku ne bi predal blaga izhodni carinarnici. Po podatkih, s katerimi je razpolagal carinski organ, blago v obravnavani zadevi ni bilo predano namembni carinarnici, tožeča stranka pa tudi ni predložila nasprotnih dokazil. Zato je carinski organ pravilno štel, da je bilo blago dano v promet pred carinjenjem in pravilno uvedel postopek carinjenja po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 249. člena CZ. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni ugovor, da potrdilo podprefekture kraja V. v Franciji, iz katerega izhaja, da je sporno vozilo veljavno registrirano v Franciji, dokazuje, da vozilo pred prekoračitvijo carinske črte ni bilo dano v prost promet. Po presoji sodišča prve stopnje je mogoče z navedenim potrdilom dokazovati le, da je vozilo prispelo v Francijo, torej da je pred tem prekoračilo carinsko črto Republike Slovenije, ne pa tudi, da pred prekoračitvijo carinske črte ni bilo dano v prost promet. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Navaja, da sodišče prve stopnje kljub nepopolno ugotovljenem dejanskemu stanju ni opravilo glavne obravnave in zaslišalo voznika vozila A.M. Zato je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (2. odstavek 72. člena ZUS). Če je sodišče prve stopnje menilo, da s potrdilom podprefekture kraja V. v Franciji ni mogoče dokazovati, da vozilo pred prekoračitvijo carinske črte ni bilo dano v promet, bi moralo zaslišati že imenovanega voznika. Ker tega ni storilo je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (3. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo (2. točka 1. odstavka 72. člena ZUS), in sicer določba 2. točke 2. odstavka 18. člena CZ, po kateri blago v tranzitu ni zavezano plačilu carine in določba 7. točke 1. odstavka 19. člena navedenega zakona, po kateri nastane obveznost plačila za tranzitno blago, ki je zadržano za uvoz z dnem, ko je predložena deklaracija za njegovo carinjenje oziroma če ni bila predložena pa z dnem, ko je bilo dano v prost promet. Ker v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno, da je bilo carinsko blago dejansko dano v prost promet, je zmotno uporabljena tudi določba 2. odstavka 249. člena CZ, po kateri lahko začnejo pristojni carinski organi postopek carinjenja po uradni dolžnosti. Zato pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je glede na določbo 1. odstavka 24. člena CZ tožeča stranka zavezana za plačilo carine in drugih uvoznih dajatev. Po navedeni zakonski določbi je carinski zavezanec oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prinaša blago na carinsko območje države ali ga od tod odnaša, kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih s tem zakonom, dolžan plačati carino. Tožeča stranka je v ECL (v polju 50), v katerem se po določbah pravilnika vpiše naziv in naslov špedicije, ki pri odhodni carinarnici za tujega prevoznika položi varščino ali garancijo banke, navedena kot glavni zavezanec. Ker je v carinskem postopku kot glavni zavezanec prevzela jamstvo za prevoznikovo obveznost predaje blage izhodni carinarnici, je s tem prevzela rizik, da bo nosila breme plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če tuj prevoznik blaga ne bi predal izhodni carinarnici.

Pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljen pritožbeni ugovor, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, ker ni bil zaslišan prevoznik A.M. Dejstvo prestopa blaga v tranzitu se namreč izkazuje s potrdilom namembne oziroma izhodne carinarnice, torej z javno listino. Če takšno potrdilo ni bilo izdano, se dokazuje tudi z drugimi dokazi, ki jih uradna oseba ocenjuje po načelu proste presoje dokazov. Iz upravnih spisov je razvidno, da je bila tožeča stranka kot glavni zavezanec pisno obveščena, da blago po ECL z dne 2.10.1994 ni bilo predano namembni carinarnici in da ni poskrbela za dokaze o pravilnosti izvedbe tranzitnega postopka. Ne more pa tožeča stranka šele v tožbi, s katero je začela upravni spor, predlagati zaslišanje prevoznika A.M., saj je imela možnost predlagati ta dokaz že v postopku pred izdajo upravnega akta (3. odstavek 14. člena ZUS). Zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dejanske ugotovitve, da v obravnavani zadevi ni izkazano, da bi sporno blago prestopilo carinsko črto.

Ker sta carinska organa glede na navedeno utemeljeno štela, da je bilo blago dano v promet pred carinjenjem in pravilno uvedla postopek carinjenja blaga po 2. odstavku 249. člena CZ, tudi ni utemeljen ugovor o zmotni uporabi materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo brez glavne obravnave, ker je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, glavna obravnava pa niti ni bila zahtevana. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor o bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu kot neutemeljeni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.