Jedro

Za valorizacijo zavarovalne vsote se vzame kot izhodiščni datum dan uveljavitve odloka, s katerim je bila po zakonu določena zavarovalna vsota in ne datum škodnega dogodka. Pri tem pa je potrebno poudariti, da zavarovalna vsota služi za poravnavo odškodninske terjatve in zato iz zavarovalne vsote ni mogoče poravnavati zamudnih obresti, ki so po svoji pravni naravi sankcija dolžniku za nepravočasno plačilo odškodnine. Tudi stroškov postopka ni mogoče poravnati iz zavarovalne vsote iz istih razlogov - ker pač služi zavarovalna vsota izključno plačilu odškodnine.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki trpita sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Tožnik je v letu 1992 vložil tožbo, s katero je zahteval, da mu tožena stranka plača odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v prometni nezgodi dne 8. 1. 1991 v bližini Dramelj. V tej prometni nezgodi je bil tožnik zelo hudo telesno poškodovan, njegova žena pa je v posledici poškodb umrla.

O višini negmotne škode, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožniku je že pravnomočno razsojeno z delno sodbo a v zvezi s sodbo tuk. sodišča b. Predmet sojenja je še odločanje o tožnikovi gmotni škodi, ki jo je v škodnem dogodku utrpel, to je o izgubi na zaslužku. Tožnik je namreč v posledici škodnega dogodka toliko prizadet na telesnem področju, da svojega posestva ne zmore več obdelovati.

Sodišče prve stopnje je z izvedencem iz kmetijske stroke ugotovilo višino tožnikove gmotne škode, tožnik pa je svoj prvotni zahtevek za plačilo odškodnine za zmanjšanje dohodkov prilagodil izvedenčevemu mnenju. Ta je izračunal, da znaša tožnikova škoda zaradi prikrajšanja na dohodku mesečno 25.113,00 SIT. Sodišče prve stopnje je seštevek teh zneskov od škodnega dogodka pa do 1. 4. 1995 prisodilo tožniku z ustreznimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska dalje. Sodišče prve stopnje svoje odločbe ni oprlo izrecno na pravno podlago, vendar iz obrazložitve sodbe izhaja, da je pravna podlaga za tožnikov zahtevek v čl. 154, 155 ZOR in v čl. 190 ZOR.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je tožena stranka pritožila iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, ker meni, da so številna nakazila visokih odškodninskih zneskov revalorizirano zavarovalno vsoto že izčrpala.

Tožena stranka je namreč že prisojeno odškodnino za negmotno škodo tožniku nakazala skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Meni, da je jasno,da zavarovalnica odgovarja le do zneska revalorizirane zavarovalne vsote, ki pa je že popolnoma izčrpana. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožnikov zahtevek ali jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Tožnik je na pritožbo odgovoril. Trdil je, da pritožbe ni mogoče preizkusiti, ker je splošna in ne temelji na nikakršnem izračunu. Po plačilu že pravnomočno prisojenih odškodninskih zneskov zavarovalna vsota ni izčrpana.Priložil je izračun, iz katerega izhaja, da je ostanek zavarovalne vsote še 1,185.496,00 SIT ter zadosten za plačilo z izpodbijano sodbo prve stopnje dosojenega zneska 1,104.991,00 SIT.

Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na pritožbeni stopnji v tem sporu ni sporno drugo kot to, ali zavarovalna vsota, do katere je tožena stranka na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene s povzročiteljem prometne nezgode in po Zakonu o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. list SFRJ 17/90), ki je v času škodnega dogodka veljal, zadošča za kritje tudi z izpodbijano sodbo prisojene odškodnine v znesku 1,104.981,00 SIT za tožnikovo škodo zaradi izgube na zaslužku. Pritožba tožene stranke ni omajala odločitve sodišča prve stopnje. Njen izračun zavarovalne vsote je upoštevalo sodišče prve stopnje, a ga ni sprejelo. Samo je že v sojenju o višini negmotne škode izračunalo, da glede na razmere v času odločanja in zadnji valorizacijski količnik v mesecu oktobru znaša zavarovalna vsota na dan 31. 10. 1995 še 25,473.426,00 SIT. Temu izračunu, ki je bil podlaga za sojenje sedaj že pravnomočnega dela sodbe, ni nobena od pravdnih strank ugovarjala.

Za valorizacijo zavarovalne vsote se vzame kot izhodiščni datum dan uveljavitve odloka, s katerim je bila po cit. zakonu določena zavarovalna vsota in ne datum škodnega dogodka. Pri tem pa je potrebno poudariti, da zavarovalna vsota služi za poravnavo odškodninske terjatve in zato iz zavarovalne vsote ni mogoče poravnavati zamudnih obresti, ki so po svoji pravni naravi sankcija dolžniku za nepravočasno plačilo odškodnine. Tudi stroškov postopka ni mogoče poravnati iz zavarovalne vsote iz istih razlogov - ker pač služi zavarovalna vsota izključno plačilu odškodnine. V pritožbi tožena stranka izrecno navaja, da je plačala iz zavarovalne vsote tožniku prisojeno odškodnino skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi To izhaja tudi iz pritožbi tožene stranke priložene nakaznice, iz katere je razvidno, da je tožena stranka poravnala zakonite zamudne obresti in nakaznico priložila v spis kot dokazilo o plačilu stroška, ki ga je poravnala iz zavarovalne vsote.

Tožena stranka je zavzela napačno pravno stališče, da bremenijo zavarovalno vsoto tudi zamudne obresti, ki jih je izplačevala za posamezne prisojene zneske tožniku. Tako je razlagati neobrazloženo pritožbo tožene stranke, češ da je zavarovalna vsota že izčrpana.

Vsota že prisojenih odškodninskih zneskov namreč po izračunu sodišča prve stopnje ne dosega zavarovalne vsote in je iz razlike že plačane odškodnine in ostanka zavarovalne vsote v znesku 1,185.496,00 SIT mogoče poravnati z izpodbijano sodbo prve stopnje dosojeno glavnico v znesku 1,104.981,00 SIT v celoti.

Na podlagi obrazloženega pritožba tožene stranke ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo, da trpi vsaka stranka svoje pritožbene stroške. Pritožnica jih tako na podlagi načela o uspehu pravdanja, uzakonjenega v čl. 154 ZPP v zv. s čl. 166 ZPP, tožnik pa na podlagi čl. 155 ZPP, ki določa, da pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so potrebni za pravdo.Vložitev odgovora na pritožbo je bila za pravdo sicer koristna, vendar za odločanje o pritožbi ni bila potrebna.