Jedro

Možnost dodeljevanja brezplačne pravne pomoči obdolžencem v kazenskem postopku, kljub posebnostim kazenskega postopka, ne sme biti drugačna od možnosti dodelitve brezplačne pravne pomoči toženi stranki v pravdnem postopku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 7/2014 z dne 17. 1. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za zastopanje pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju v zadevi I K 33399/2013, v kateri je obtožen kaznivega dejanja tatvine. Organ za BPP je izpodbijano odločitev sprejel na podlagi tretjega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti, morale in sorazmernosti.

V obrazložitvi povzema ugotovitve o utemeljenosti suma storitve očitanega kaznivega dejanja in vsebino tožnikove izjave, ki jo je dal policistki glede očitanega kaznivega dejanja. Meni, da je pravica do obrambe s pomočjo zagovornika sicer bistveni element pravice do poštenega sojenja, vendar pa je taka obramba obligatorna le v primerih, ki jih določa kazenski postopek. Tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) veže pravico do brezplačnega zagovornika na interese pravičnosti. Na ta pojem se na abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena ZBPP, po katerem je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Zakonodaja tega pojma ne definira, zato je v skladu s sodno prakso treba pri odločanju o dodelitvi BPP upoštevati osebnost obdolženca, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika ter druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Pri tem se sklicuje na prevladujočo sodno prakso Upravnega sodišča (npr. sodbi I U 1723/2012 z dne 28. 1. 2013 in I U 1764/2013 z dne 16. 12. 2013).

Po oceni organa za BPP v kazenskem postopku, za katerega tožnik prosi za odobritev BPP, ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in ni dodatnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec pomoč strokovne obrambe. Dejansko stanje oziroma njegova „kompleksnost“ naj bi bila vidna iz samega spisa, tožnik pa bo lahko svoj zagovor podal pred sodiščem. Organ za BPP zaradi navedenega, predvsem zaradi predlaganega dokaza pregleda posnetkov kamer, ki so dogajanje posnele, ocenjuje, da dejansko stanje ni zapleteno. Zakonska opredelitev kaznivega dejanja po mnenju organa ni takšna, da je tožnik ne bi razumel, saj je tatvina eno najbolj razširjenih kaznivih dejanj, od povprečno razumnega človeka pa je pričakovati, da se bo zavedal prepovedanosti zakonskih znakov tatvine, tudi če ni tisti, ki jemlje stvari, ampak tisti, ki „pri tem drži vrečo“.

Glede na zbrane dokaze (vsebino tožnikove izjave in video posnetke dogodka) organ meni, da ni mogoče trditi, da je tožniku v tem postopku treba dodeliti BPP v obliki zastopanja po odvetniku, saj tudi njegove osebne okoliščine (starost, pismenost, predkaznovanost) ne kažejo na to, da ne bi razumel očitkov. Zato je po oceni organa za BPP tožnikova prošnja za dodelitev BP neutemeljena, oziroma očitno nerazumna, saj naj bi bila v očitnem nasprotju z načelom pravičnosti in morale iz 24. člena ZBPP.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja, ker meni, da je organ za BPP napačno uporabil prvi in tretji odstavek 24. člena ZBPP. Sklicuje se na stališče iz sodbe Upravnega sodišča I U 1807/2012 z dne 17. 1. 2013, po katerem načelo pravičnosti in morale iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP ne odreka odobritve BPP, saj te določbe ni mogoče razlagati na način, na kakršnega ga razlaga toženka. Enako naj bi bilo stališče Upravnega sodišča tudi v sodbah I U 1935/2012, I U 1850/2012, I U 1643/2011 in I U 1445/2013. Primeroma navaja zadevo I U 299/2013, v kateri se je sodišče sklicevalo na načelo in dubio pro reo, obdolženi pa je bil kljub temu načelu na prvi stopnji obsojen, in je šele pritožbeno sodišče ugotovilo, da očitano dejanje sploh nima vseh znakov kaznivega dejanja. Zato tožnik meni, da stališča, na katerem temelji izpodbijana odločitev, ni mogoče zagovarjati z načelom pravičnosti.

Tožnik še pojasnjuje, da je njegov pooblaščenec kljub zavrnitvi BPP na svoje stroške sodeloval na naroku in pregledal spis. Navaja, da gre v zadevi za katero prosi za BPP, za majhno tatvino, ki se preganja na predlog, tega pa oškodovana družba po statutarnem zastopniku ne more več vložiti, ker so pretekli trije meseci. Znanja, da bi to ugovarjal, tožnik nima in bi bil brez odvetnika verjetno obsojen. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožniku odobri BPP, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v nadaljnji postopek, uveljavlja pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam in se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1764/2013 z dne 16. 12. 2013, ki naj bi bila najnovejša sodna praksa. Navaja, da se je na sodno prakso sklicevala tudi v obrazložitvi izpodbijane odločitve. Očitku nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ugovarja, ker naj bi odvetnik v tožbi navajal nova dejstva in nove dokaze, ki bi jih lahko navedel že v prošnji za BPP.

Tožnik v pripravljalni vlogi ugovarja trditvi toženke, da gre za tožbeno novoto.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 1. člena ZBPP je namen BPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Za sodno varstvo po tem zakonu se po drugem odstavku istega člena med drugim šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah. Po prvem odstavku 7. člena ZBPP se BPP po tem zakonu lahko odobri za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, ki so določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji (...). Iz navedenega izhaja, da se BPP po tem zakonu dodeljuje v zvezi z uveljavljanjem pravice do sodnega varstva, kamor zakon šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah.

Pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, po katerem je treba pri presoji o dodelitvi BPP kot pogoje upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, je med drugim tudi to, ali zadeva ni očitno nerazumna. Zakon šteje, da je zadeva očitno nerazumna med drugim tudi v primeru, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da glede na okoliščine konkretnega primera dodelitev brezplačne pravne pomoči tožniku za kazenski postopek, ki teče zoper njega, ni v interesu pravičnosti iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Tako stališče pa je po presoji sodišča napačno, kljub temu da se opira na upravnosodno prakso. Glede na to, da se tudi tožnik sklicuje na več sodb Upravnega sodišča, ki temeljijo na drugačnem stališču od stališča, na katerem temelji izpodbijana odločitev, je torej očitno, da je sodna praksa različna. Ne gre torej za enotno sodno prakso, poleg tega pa iz enakosti položajev strank v različnih postopkih (drugi odstavek 14. člena in 22. člen Ustave) ne izhaja prepoved vsakega odstopa od (enotne in ustaljene) sodne prakse, temveč zahteva, da sodišče odstop od enotne in ustaljene sodne prakse posebej obrazloži (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-440/04 z dne 23. 3. 2006).

Zato sodišče tudi v tem primeru (enako kot že v sodbah I U 1643/2011, I U 1807/2012, I U 1850/2012 in I U 1935/2012) pojasnjuje, da pravičnost in morala, na katero se nanaša tretji odstavek 24. člena ZBPP, ne moreta biti pogoj za ocenjevanje pravičnosti dodelitve brezplačne pravne pomoči za obrambo obdolženega v kazenskem postopku na način, na kakršnega je to v obravnavani zadevi storila toženka.

Po presoji sodišča namreč tožnikove vloge za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni mogoče ocenjevati z vidika pravičnosti, na katero se nanaša pravičnost iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Prosilec, ki zaprosi za brezplačno pravno pomoč v kazenski zadevi, v kateri je obdolženec, nima zahteve, ki bi bila lahko nerazumna, ima pa lahko pričakovanje, da ne bo spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja oziroma pričakovanja, ki se nanašajo na odmero kazenske sankcije. Tako pričakovanje že po naravi stvari ne more biti ne nepravično ne nemoralno.

V 8. členu je ZBPP sicer določil, v katerih zadevah se brezplačna pravna pomoč ne dodeli, in med temi navaja zadeve zaradi kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja (prva alineja navedenega člena), vendar se v teh primerih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP niti ne ugotavlja. Ne ZBPP ne ZKP ne kakšen drug zakon ne določajo pogojev, ki bi pravico do brezplačne pravne pomoči za osumljene, obdolžene ali obsojene v kazenskem postopku, omejevali drugače od pravice do brezplačne pravne pomoči, ki jo imajo tožene stranke npr. v pravdi. V 3. členu ZBPP je sicer predvidena možnost drugačne ureditve brezplačne pravne pomoči prav zaradi morebitnih potreb glede na vrsto postopka, vendar zakonodajalec brezplačne pravne pomoči za kazenske postopke ni uredil drugače. Nasprotno, z uveljavitvijo ZBPP-B je zakonodajalec namenoma izenačil pogoje za pridobitev brezplačne pravne pomoči tudi za kazenski postopek (glej obrazložitev k 38. členu Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZBPP, Poročevalec Državnega zbora št. 131/07). To pomeni, da možnost dodeljevanja brezplačne pravne pomoči obdolžencem v kazenskem postopku, kljub posebnostim kazenskega postopka, ne sme biti drugačna od možnosti dodelitve brezplačne pravne pomoči toženi stranki v pravdnem postopku.

Zato po mnenju sodišča navedenih določb 24. člena ZBPP ni mogoče razlagati na način, na kakršnega jih razlaga toženka. Sodišče se sicer strinja s stališčem toženke, da mora vsak prosilec izpolnjevati pogoje, ki jih določa 24. člen ZBPP, vendar je zahteva po izpolnjevanju teh pogojev že po zakonskem besedilu vezana na naravo zadeve, na katero se nanaša prošnja za BPP. Pri presoji kriterijev iz prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP torej ne gre za presojo razumnosti zahteve za dodelitev BPP, temveč za presojo razumnosti zadeve (pričakovanja oz. zahtevka), v zvezi s katero je vložena prošnja za dodelitev BPP.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in sodne prakse, na katero se sklicuje, izhaja, da gre pri načelu pravičnosti iz navedenega tretjega odstavka 24. člena ZBPP za „interes pravičnosti“ iz 6. člena EKČP, vendar sodišče temu stališču ne more slediti. Tretji odstavek 6. člena EKČP res določa minimalne pravice, ki jih ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, med drugimi tudi pravico, da dobi zagovornika brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti (točka c). Gre za interes pravičnosti, kot so ga vsebovale tudi določbe ZKP do uveljavitve sprememb ZBPP leta 2008 (Uradni list RS, št. 23/08 – v nadaljevanju ZBPP-B).

Stališča, ki jih toženka navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe in ki vplivajo na zagotavljanje poštenega postopka, je sodna praksa izoblikovala glede na to, tj. prej veljavno zakonsko ureditev, ki BPP za kazenske postopke ni predvidevala, je pa v kazenskih postopkih omogočala postavitev zagovornika na stroške države tudi v primerih, ko postavitev zagovornika ni obvezna, če je bilo to v interesu pravičnosti. Interes pravičnosti, ki je bil podlaga za postavitev zagovornika na podlagi četrtega odstavka 4. člena, tretjega odstavka 12. člena, drugega odstavka 65. člena in 71. člena ZKP (Uradni list RS, št. 32/07 - uradno prečiščeno besedilo - v nadaljevanju ZKP), je tako nalagal postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, kadar pogojev za obvezno obrambo ni bilo, obdolženec pa si glede na njegove gmotne razmere zagovornika ni mogel plačati sam. Načelo pravičnosti in morale iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP pa odobritev brezplačne pravne pomoči odreka.

Po navedenem torej obeh, čeprav jezikovno podobnih določb (obe vsebujeta pojem pravičnosti), ni mogoče enačiti. To pomeni, da pri presoji upravičenosti do brezplačne pravne pomoči za obdolženca v kazenskem postopku ne gre za presojo upravičenosti do dodelitve zagovornika, kot je bila ta urejena s prej navedenimi določbami ZKP. Zgolj to, da je ZBPP-B razveljavil te določbe ZKP, pa tudi ne pomeni, da jih na enak način nadomeščajo določbe 24. člena ZBPP.

Iz navedenih razlogov se pravna stališča, na katera se opira odločitev v obravnavani zadevi (kot tudi že v zadevah I U 1935/2012, I U 1850/2012, I U 1807/2012 in I U 1643/2011), razlikujejo od pretežnega dela prejšnje sodne prakse, ki se je omejevala na preizkus pravilne uporabe načela pravičnosti v smislu 6. člena EKČP oziroma prej veljavne ureditve ZKP.

Glede na navedeno je toženka nepravilno uporabila določbe prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, zato je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu za BPP v ponovno odločanje.

Ker Upravno sodišče ni pristojno za odločanje o prošnji za brezplačno pravno pomoč, razen v izjemnih primerih, ko so izpolnjeni pogoji po 65. členu ZUS-1, sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. V konkretnem primeru pogoji iz 1. in 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, saj tožeča stranka težko popravljive škode niti ne zatrjuje in tudi narava stvari (delitev oblasti) v danih okoliščinah konkretnega primera odločanja sodišča o prošnji za brezplačno pravno pomoč ne zahteva. Zaradi tega je sodišče v prvi točki izreka ugodilo tožbi glede na tožbene predloge.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena omenjenega pravilnika).