Jedro

Tožnica, ki v postopku za izdajo odločbe ni sodelovala kot stranka, bi morala aktivno legitimacijo za vložitev predloga za izrek odločbe za nično izkazati s tem, da bi izkazala, da odločba vpliva na njene pravice ali pravne koristi.

Tožničin predlog za obnovo postopka ne vsebuje izrecne trditvene podlage glede nobenega od (taksativno navedenih) obnovitvenih razlogov 260. člena ZUP. Smiselno bi bilo mogoče šteti, da tožnica v predlogu uveljavlja razlog po 9. točki 260. člena ZUP (če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku), saj navedbe v tej smeri predlog vsebuje. Navedeno pa daje podlago za zaključek, da je predlog za obnovo postopka prepozen.

Tožnica se sicer v tožbi sklicuje na obnovitveni razlog iz 2. točke 260. člena ZUP, vendar v predlogu ni podala niti ustrezne trditvene podlage v smislu 2. točke 260. člena ZUP niti ni predložila nobenih dokazov. Zato se tudi ne more z uspehom sklicevati na daljši objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, določen v petem odstavku 263. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Črnomelj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnice in A.A. za izrek ničnosti odločbe Upravne enote Črnomelj št. 321-204/96 z dne 1. 7. 1999, s katero je bilo odločeno o zahtevku za vrnitev premoženja, ki ga je vložila A., v delu, ki se nanaša na nepremičnino s parcelno št. 2741/3 k.o. …, ter zavrgla tudi predlog tožnice in A.A. za obnovo postopka, ki je bil končan s prej navedeno odločbo in v delu glede parcele št. 2741/3 k.o. …. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je organ preveril, ali obstajajo razlogi za izrek ničnosti odločbe, določeni v 279. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), in ugotovil, da ni podan noben razlog za izrek ničnosti navedene odločbe. Pri preizkusu formalnih pogojev za dopustnost obnove postopka pa je organ ugotovil, da je predlog za obnovo postopka, če je podan po 1., 5., 6., 7., 8., 9. ali 10. točki 260. člena ZUP, vložen prepozno, saj je bil vložen 17. 7. 2013, odločba z dne 1. 7. 1999 pa je postala pravnomočna 24. 9. 1999. Iz vsebine predloga za obnovo postopka pa tudi ne izhaja, da bi bil predlog podan po 2., 3. ali 4. točki 260. člena ZUP oziroma predlog po teh točkah ni verjetno izkazan. Zato je predlog prepozen ter ga je organ zavrgel. 2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 23. 3. 2015 zavrnilo pritožbo tožnice in A.A. zoper izpodbijani prvostopenjski sklep.

3. Tožnica v tožbi navaja, da iz odločbe z dne 1. 7. 1999, s katero je bilo odločeno o vrnitvi premoženja A., izhaja, da podržavljene nepremičnine nimajo znanega upravljavca, da jih nihče ne uživa in da so v zapuščenem stanju. Tožnica se s tem ne strinja ter zatrjuje, da za parcelo št. 2741/3 to ne drži, kajti na tej parceli so ona, pred tem pa njen mož in njegovi pravni predniki vsa leta kosili travo za seno in otavo, čistili grmovje in sekali akacijo za kole za vinograd, sekali drevje za kurjavo. V pašnem obdobju so vsakodnevno pasli krave na tem območju. Parcela je bila v naravi jasno označena z mejniki in oznakami na drevju. Navedbe tožnice lahko potrdi mejaš in vaščani B.B. in C.C. Parcela je imela znanega upravljavca vse od leta 1902 pa do pravnomočnosti odločbe z dne 1. 7. 1999. Tožnica navaja, da imajo za navedeno parcelo zemljiški posestni list na ime D.D., ki je pravni prednik njenega moža, in na podlagi tega posestnega lista so plačevali davek na katastrski dohodek, za kar obstajajo podatki za leta 1936, 1950 in 1974. Ko jim je bila parcela 2741/3 v letu 1999 odvzeta, bi morali biti obveščeni o spremembi posesti. Morali bi biti stranka v postopku, pa jih nihče o tem postopku ni obvestil. Tožnica se sklicuje na obnovitveni razlog po 2. točki 260. člena ZUP ter navaja, da meni, da bi upravni organ moral obnoviti postopek odvzema parcele št. 2741/3 v zadevi vrnitve premoženja A. Navedena parcela je bila namreč dodeljena pravnim prednikom njenega moža v posest že leta 1902. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi. Tožbi prilaga izpis iz zemljiške knjige, iz katerega je razvidna delitev parcele 2741 v letu 1902, katastrski načrt za parcelo 2741, posestni list na ime D.D. za leto 1974, katastrski načrt za leto 1943 in še nekatere listine. Sodišču predlaga, naj izvede dokaze z vpogledom v te listine.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je izpodbijani sklep prvostopenjskega organa, s katerim je odločeno, da se zavrže predloga tožnice, da se za nično izreče odločba tega organa z dne 1. 7. 1999 v delu glede parc. št. 2741/3 oziroma da se postopek, ki je bil končan s to odločbo, v navedenem obsegu obnovi, pravilen in zakonit. 7. V vlogi, ki jo je tožnica 6. 9. 2013 vložila pri prvostopenjskem organu, in v kateri je predlagala, da se za nično izreče odločba z dne 1. 7. 1999 oziroma da se postopek, ki je bil z izdajo te odločbe končan, obnovi, je navedla, da je bila z navedeno odločbo, izdano na zahtevo A., članom te agrarne skupnosti nepravilno vrnjena tudi parc. št. 2741/3, ki niti ni bila nacionalizirana, in katere lastnica je bila do 1. 7. 1999 ona, pred tem pa njen mož in njegovi pravni predniki, vse od leta 1902. Parcela, na kateri so tudi predvidena arheološka izkopavanja, je del varovanega območja kulturne dediščine, katerega del je tudi sosednja parcela, na kateri je grad T., in ki je v lasti tožnice. Ker tožnica v postopek ni bila vključena in zaradi varovanja kulturne dediščine, je predlagala izrek odločbe z dne 1. 7. 1999 v delu glede parc. št. 2741/3 za nično oziroma podrejeno, obnovo postopka, v katerem je bila odločba izdana, vlogi pa je priložila tudi več listin, s katerimi je dokazovala svoje navedbe.

8. Predloga za izrek ničnosti odločbe z dne 1. 7. 1999 oziroma za obnovo postopka, v katerem je bila odločba izdana, v delu glede parc. št. 2741/3, je organ tudi po presoji sodišča mogel zavreči. 9. Navedb o lastništvu parc. št. 2741/3 namreč tožnica s priloženimi listinami ni izkazala; na zemljiškoknjižne podatke se niti ni sklicevala, od listin, ki naj bi izkazovale lastništvo oziroma pravico uporabe, je predložila le posestni list po stanju koncem leta 1974, ki obsega tudi parc. št. 2741/3 in ki se glasi na ime D.D. ter ki naj bi bil po navedbah tožnice v pritožbi njen mož (pri drugih predloženih listinah gre za listine, ki izkazujejo nastanek parc. št. 2741/3 z delitvijo, zemljiško katastrske načrte in druge zemljiško katastrske listine ter potrdilo o sedanji namenski rabi parc. št. 2741/3); posestni list pa je za izkazovanje lastništva ali pravice uporabe neprimeren oziroma neustrezen dokaz, saj ni listina, ki bi jo izdal organ o podatkih o pravicah na zemljiščih (pač pa je listinah o podatkih o zemljiščih), tudi kolikor bi izkazoval zgolj posest, pa se nanaša na nerelevantno leto 1974. Tožnica, ki v postopku za izdajo odločbe z dne 1. 7. 1999 ni sodelovala kot stranka, bi namreč morala aktivno legitimacijo za vložitev predloga za izrek odločbe z dne 1. 7. 1999 (v delu glede parc. št. 2741/3) za nično izkazati s tem, da bi izkazala, da odločba vpliva na njene pravice ali pravne koristi (v tem smislu odločba Ustavnega sodišča Up-666/10, Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011). Tega pa ni izkazala, saj ni izkazala, da bi bila v času vrnitve parc. št. 2741/3 upravičencem agrarne skupnosti po zemljiškoknjižnih podatkih lastnica te parcele ali imetnica pravice uporabe na tej parceli, pa tudi ne pravnega naslova, na podlagi katerega bi nanjo prešla lastninsko pravna upravičenja oziroma pravica uporabe. Prav tako ni izkazala aktivne legitimacije za vložitev predloga za izrek odločbe za nično v delu glede parc. št. 2741/3 z zatrjevanjem, da gre za del območja kulturne dediščine, za varovanje katerega je dolžna poskrbeti (tudi ona, kot vsakdo drug), da se ne poruši enovitost tega območja, saj iz njenih navedb izhaja, da je njen namen varovanje splošnih interesov ter ne njenih pravic ali pravnih koristi, zgolj zaradi posega v katere bi bila upravičena vložiti predlog za izrek odločbe za nično. Ob neizkazani okoliščini, da odločba z dne 1. 7. 1999 vpliva na njene pravice ali pravne koristi, pa tožnica ni izkazala že upravičenosti za vložitev predloga za izrek odločbe za nično, kar je razlog za to, da se predlog zavrže že pri predhodnem preizkusu izpolnjevanja procesnih pogojev za njegovo vsebinsko obravnavanje, kot je ravnal tudi organ (ki je sicer odločitev oprl na ugotovitev o tem, da ni izkazan obstoj nobenega ničnostnega razloga). Sodišče ob tem dodaja, da okoliščina, da tožnica v času odločanja o vrnitvi premoženja članom agrarne skupnosti ni bila lastnica parcele 2741/3, niti ni sporna, saj že v pritožbi in nato tudi v tožbi več ne zatrjuje svojega lastništva, pač pa navaja, da so ona ter njen mož in njegovi pravni predniki bili upravljavci parcele, ki so parcelo uživali ter jo imeli v posesti. Vendar tudi s temi navedbami na drugačno presojo sodišča tožnica ne more vplivati, saj v postopku prav tako ni predložila nobenega dokaza o tem, da bi bila parc. 2741/3 dodeljena kateremu njenih pravnih prednikov v upravljanje in o vsebini pridobljenih upravljavskih upravičenj ter da bi ta upravičenja tožnica imela še v času izdaje odločbe z dne 1. 7. 1999, da bi bila dana dejanska podlaga za preizkus, ali tožnica s tem izkazuje, da je odločba z dne 1. 7. 1999 vplivala na njene pravice ali pravne koristi.

10. Sodišče se z organom strinja tudi v tem, da je mogel pri predhodnem preizkusu izpolnjevanja procesnih pogojev zavreči tudi predlog za obnovo postopka. Tožničin predlog za obnovo postopka izrecne trditvene podlage ne vsebuje glede nobenega od (taksativno navedenih) obnovitvenih razlogov 260. člena ZUP. Smiselno bi bilo mogoče šteti, da tožnica v predlogu uveljavlja razlog po 9. točki 260. člena ZUP (če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku), saj navedbe v tej smeri predlog vsebuje. Navedeno pa daje podlago za zaključek, da je predlog za obnovo postopka prepozen, saj je odločba z dne 1. 7. 1999 po (neprerekanih) navedbah organa v izpodbijanem sklepu postala pravnomočna 24. 9. 1999, predlog je bil vložen 6. 9. 2013, v četrtem odstavku 263. člena ZUP pa je določeno, da se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnove ne more več predlagati; nepravočasen predlog za obnovo postopka pa se na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP v zvezi s prvim odstavkom tega člena zavrže. 11. Tožnica se sicer v tožbi sklicuje na obnovitveni razlog iz 2. točke 260. člena ZUP (če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu), pred tem enako že v pritožbi. Če se na ta obnovitveni razlog sklicuje v zvezi s pripisom na predlogu za obnovo postopka, da je v odločbi z dne 1. 7. 1999 nepravilna ugotovitev o tem, da so nepremičnine, ki se vračajo, brez znanega upravljavca, s temi navedbami po presoji sodišča ne more uspeti. Namreč v predlogu ni podala niti ustrezne trditvene podlage v smislu 2. točke 260. člena ZUP (da bi odločba temeljila na listini ali izpovedbi priče, glede katerih bi bilo nato v sodnem postopku pravnomočno ugotovljeno, da gre za ponarejeno listino oziroma krivo izpovedbo), niti ni predložila nobenih dokazov. Zato se tožnica tudi ne more z uspehom sklicevati na daljši objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, določen v petem odstavku 263. člena ZUP za primere uveljavljanja obnovitvenih razlogov iz 2., 3. in 4. točke. Enako, da daljši objektivni rok v primeru predloga za obnovo postopka tožnice ni mogoč, je navedel že prvostopenjski organ, ob pravilni utemeljitvi, da predlog po navedenih obnovitvenih razlogih ni verjetno izkazan.

12. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da bi tožnica morala biti vključena v postopek za izdajo odločbe z dne 1. 7. 1999, ker bi bil pravni prednik njenega moža E.E. kot član nekdanje agrarne skupnosti upravičen do vračila deleža na agrarnem premoženju, ki je bilo z odločbo z dne 1. 7. 1999 vrnjeno drugim članom novo vzpostavljene agrarne skupnosti. Takega razloga (kot ničnostnega oziroma obnovitvenega) v vlogi z dne 6. 9. 2013 namreč tožnica niti ni uveljavljala. Prve navedbe o tem, da ji je bilo onemogočeno sodelovati v postopku vračanja premoženja agrarni skupnosti Obrh zaradi vračila deleža na agrarnem premoženju, je podala v pritožbi. Vendar je hkrati podala tudi navedbe, iz katerih izhaja, da ni član novo vzpostavljene A. in da ni podala zahtevka za vrnitev pravnemu predniku E.E. deleža na podržavljenem agrarnem premoženju. Iz prvega odstavka 8. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic pa jasno izhaja, da se (le) članom agrarnih skupnosti, organiziranih po tem zakonu, ter (le) na njihovo zahtevo vrnejo premoženjske pravice, ki so bile njim oziroma njihovim pravnim prednikom odvzete po predpisih, navedenih v 1. členu tega zakona. Glede na to in ker takega razloga tožnica v predlogu z dne 6. 9. 2013 ni uveljavljala, pa je že drugostopenjski organ njene navedbe pravilno presodil kot neutemeljene.

13. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče dodaja, da so tožbi priloženi dokazi listine, ki so že del spisne dokumentacije upravnih spisov v zadevi, ter da se je do teh listin opredelilo v okviru presoje pravilnosti in zakonitosti postopanja in odločanja upravnih organov.