Jedro

Iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da ne v disciplinskem ne v sodnem postopku niso bile zatrjevane in ugotovljene posebne okoliščine iz 89. člena ZDR (1990). Zato ni bilo podlage za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa tožnici.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnici je bil v disciplinskem postopku zaradi več kršitev delovnih obveznosti izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja. Disciplinska komisija je na javni obravnavi 12.6.1998 ugotovila, da je tožnica neopravičeno izostala z dela skupaj 5 dni in sicer 11.5., 12.5., 28.5., 29.5. in 30.5.1998. Sodišče prve stopnje je odločitev tožene stranke spremenilo tako, da je tožnico spoznalo za odgovorno le za tri dni neopravičenega izostanka (11.5., 12.5. in 29.5.1998), dne 28.5.1998 pa naj bi le predčasno zapustila delo, za te kršitve pa ji je izreklo disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Na podlagi take odločitve je zavrnilo reintegracijski in denarne zahtevke tožnice.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke (tožena stranka se ni pritožila), sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo v delu o izrečenem disciplinskem ukrepu tako, da je tožnici izreklo disciplinski ukrep javni opomin in posledično ugodilo reintegracijskemu in denarnim zahtevkom. Ugotovilo je, da za kršitve delovnih obveznosti, ki jih je po odločitvi sodišča prve stopnje tožnica storila, po kolektivni pogodbi tožene stranke ni mogoče izreči ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje ugotovilo kršitve delovnih obveznosti, ni pa upoštevalo, da bi delodajalec tudi za te kršitve fakultativno lahko izrekel disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka je presodila, da je glede na okoliščine kršitev in siceršnji tožničin odnos do dela, primeren ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Odločitev sodišča druge stopnje je pravilna in zakonita, čeprav iz drugih razlogov kot jih navaja izpodbijana sodba. V izpodbijani sodbi je sicer nekaj napak in netočnosti, ki pa na pravilnost odločitve ne vplivajo. Tako je na 4 strani obrazložitve napačno naveden datum izostanka 28. namesto 29.5.1998 in napačno citirana 24. namesto 46. točka 53. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Pri povzemanju vsebine drugega odstavka 57. člena podjetniške kolektivne pogodbe (drugi odstavek na 4 strani) gre tudi za netočnost: kršitev po 46. točki 53. člena kolektivne pogodbe v drugem odstavku 57. člena kolektivne pogodbe ni navedena kot hujša kršitev za katero se obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Toda za presojo je bistveno, da je bila tožnica pravnomočno spoznana za odgovorno za hujšo kršitev delovnih obveznosti po 46. točki 53. člena podjetniške kolektivne pogodbe (trije dnevi neopravičene odsotnosti z dela) in lažjo kršitev delovnih obveznosti po 2. točki 52. člena podjetniške kolektivne pogodbe (predčasno zapuščanje dela). Za lažjo kršitev delovnih obveznosti disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni mogoče izreči, za storjeno hujšo kršitev pa izrek takega ukrepa v kolektivni pogodbi ni predpisan kot obvezen. Izreči ga ni mogoče kot obveznega niti neposredno na podlagi zakona.

Res je sicer, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti. Vendar Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) v 89. členu predpisuje v takem primeru posebne okoliščine, ki morajo biti podane, da je izrek takega ukrepa zakonit. Zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti mora biti ogroženo življenje in zdravje delavcev, povzročena mora biti ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bistveno moten mora biti delovni proces ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje delodajalca. Te okoliščine mora ugotoviti in utemeljiti že delodajalec v disciplinskem postopku in jih ne more uveljavljati šele v sodnem postopku, ne more pa jih ugotavljati niti sodišče samo po uradni dolžnosti.

Disciplinska komisija je upoštevala olajševalne in obteževalne okoliščine, ni pa ugotavljala nobenih okoliščin, ki bi kazale na nastanek ali možnost nastanka večje škode ali motnje v delovnem procesu oziroma poslovanju tožene stranke, do katerih naj bi prihajalo zaradi ravnanja tožnice. To je sicer razumljivo, ker je disciplinska komisija ugotovila hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katero je predpisan obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja (60. točka 53. člena v zvez z drugim odstavkom 57. člena podjetniške kolektivne pogodbe). Ne glede na to pa bi za zakonit izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja za hujše kršitve, ugotovljene v sodnem postopku, take okoliščine morale biti zatrjevane in ugotovljene. Tožena stranka jih tudi v sodnem postopku ni zatrjevala in še v reviziji navaja le obteževalne okoliščine. Iz dejanskih ugotovitev - na katere je revizijsko sodišče vezano - tako izhaja, da ne v disciplinskem ne v sodnem postopku niso bile zatrjevane in ugotovljene posebne okoliščine iz 89. člena ZDR (1990). Zato ni bilo podlage za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa tožnici.

V okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava lahko revizijsko sodišče presoja le, ali so bile upoštevane olajševalne in obteževalne okoliščine oziroma ali so bile upoštevane pravilno. Pogosti bolniški staleži se sicer sami po sebi ne morejo šteti kot obteževalna okoliščina, ravnanje tožnice v zvezi s tem, kot ga navaja tožena stranka v reviziji, pa je disciplinska komisija upoštevala in ga je sprejelo tudi sodišče prve stopnje. Ker pa sploh ni pogojev za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tudi zatrjevane obteževalne okoliščine ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo tudi glede pravilne uporabe materialnega prava samo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji. Ker zatrjevani revizijski razlogi o uporabi določb materialnega prava glede pogojev za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja niso podani, je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).