Jedro

Za odločitev, ali je tožnik izkazal zelo hude posledice, je treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da njegovo zdravstveno stanje ustreza tako opredeljenemu pojmu posebej hude duševne bolezni, posledično pa tudi na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Republiko Hrvaško.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi1 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve (17. 7. 2023), da ga bo Republika Hrvaška sprejela ali ponovno sprejela ali od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (19. 6. 2023) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 6. 6. 2023 vnesla Republika Hrvaška. Zato ji je tožena stranka v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III 3. 7. 2023 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 17. 7. 2023 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

3. V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za arabski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (19. 7. 2023). Pojasnila je, da v obravnavani zadevi ni pomembno, da tožnik ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito in da tega ne namerava niti v primeru vrnitve, saj mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati država članica Evropske unije, ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja te uredbe. Glede na 9. in 14. člen Uredbe (EU) št. 603/2013 niso pravno upoštevna niti tožnikova stališča glede odvzema prstnih odtisov v Republiki Hrvaški.

4. Posebne dokazne teže prav tako nimajo izjave glede ravnanja policije Republike Hrvaške ob tožnikovih prejšnjih poskusih vstopa, saj je pri presoji sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka bistveno postopanje hrvaških oblasti, ko so osebe pridobile status prosilca za mednarodno zaščito. Poleg tega bo tožnik ob vrnitvi obravnavan v postopku priznanja mednarodne zaščite, v katerem ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, in ne v policijskem postopku, v katerem bi ga obravnavali hrvaški policisti. V Republiki Hrvaški mu bo omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite z zagotovljeno pravico do tolmača, ki jo imajo vsi prosilci za mednarodno zaščito, tudi tisti, ki so vrnjeni iz druge države članice po Uredbi Dublin III, izjema so le prosilci, ki razumejo in govorijo hrvaško (na primer državljani sosednjih držav, kot je Bosna in Hercegovina (BiH)).

5. Tožena stranka se ne strinja s tožnikovo navedbo, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj je nasprotno razvidno iz izpisa iz evidence Eurodac, v katero je bil vnesen s sklicno številko "1". Poleg tega je iz njegovih izjav razviden opis bivanja v sprejemnih kapacitetah Republike Hrvaške (v kampu), v katerih se imajo skladno s prvim odstavkom 53. člena Zakona o mednarodni in začasni zaščiti Republike Hrvaške in 7. členom Pravilnika o izvajanju materialnih pogojev sprejetja Republike Hrvaške, pravico nastaniti prosilci in člani njihovih družin od dne izražene namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito do zaključka postopka, če nimajo zagotovljenega primernega življenjskega standarda.

6. Iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 26. 6. 2023 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Tisti, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. Predano osebo namreč na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, če je treba, je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, pri čemer se preverijo tudi njihove morebitne duševne težave.

7. Po presoji tožene stranke nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ne izkazujejo niti tožnikove navedbe o okusu hrane v nastanitvenih kapacitetah. Tožnik bi v Republiki Hrvaški lahko počakal do osebnega razgovora, na katerem bi svoje težave zaupal uradni osebi, vendar se je pred tem odločil zapustiti ozemlje Republike Hrvaške. Tožena stranka poudarja, da ni objektivnih virov, ki bi pričali o nezadostnih materialnih pogojih sprejemnih kapacitet Republike Hrvaške.

8. Tožena stranka je proučila tudi Informacije o stanju na Hrvaškem, ki jih je tožnikov pooblaščenec predložil 27. 7. 2023. Ocenila je, da se veliko teh informacij navezuje na ravnanja z osebami, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Po njenem mnenju se spletni članki in poročilo Amnesty International za Hrvaško nanaša na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do azila, kar se dogaja na meji tujcem, ki so nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške, in ne za vlagateljem namere ali prosilce.

9. Poleg tega je tožena stranka presojala odložilna sklepa, s katerima je Upravno sodišče v Hannovru in Stuttgartu ugodili tožbama prosilcev ter odložilo vrnitev na Hrvaško. Sklep Upravnega sodišča v Hannovru št. 15 B 3250/22 v obrazložitvi skoraj v celoti povzema sodbo št. 2 A 46/2022 z dne 24. 5. 2022 (pravilno 2 A 26/22 z dne 24. 5. 2022 - popravek sodišča). Sodišče v Stuttgartu v sklepu št. A 16 K 3603/22 z dne 2. 9. 2022 sicer ugotavlja, da obstajajo znaki sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem postopku zaradi nakopičenih indicev o kršitvah človekovih pravic v zvezi z ravnanjem "push back" v Srbijo ali BiH, vendar se do teh ugotovitev ni dokončno opredelilo. Iz sklepa je po presoji tožene stranke razvidno, da je bilo tožbi ugodeno zaradi nevarnosti kršitve načela nevračanja, do česar pa bi lahko prišlo glede na specifične okoliščine te zadeve. Po presoji tožene stranke gre za odločitev v konkretnem primeru, poleg tega ne gre za končno odločitev o prekinitvi transferja, ampak le za začasno prekinitev predaje osebe in za dovoljenje za vložitev pritožbe. Tožena stranka poudarja, da prosilce v Republiki Hrvaški in ostalih državah članicah Evropske unije postopek odločanja o priznanju mednarodne zaščite varuje pred vrnitvijo v izvorno državo do pravnomočnosti odločitve o zavrnitvi prošnje.

10. Upravno sodišče v Braunschweigu je v odložilnem sklepu št. 2 B 27/22 s 25. 2. 2022 in v sodbi št. 2 A 26 /22 s 24. 5. 2022, ki se nanašata na isti primer iranske državljanke z močno ranljivim sinom, navedlo, da imajo postopek odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti, ki predstavljajo tveganje nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, na kar naj bi kazalo ravnanje "push back" iz Hrvaške v Srbijo ter BiH. Sodišče meni, da bi bila potrebna posamezna zagotovila hrvaških oblasti, da prosilci, vrnjeni na Hrvaško v dublinskem postopku, ne bodo postali žrtve nasilnih verižnih deportacij v BiH in da ne bo onemogočena njihova pravica do prošnje za mednarodno zaščito. Ni zanesljivih dokazov, da so dublinski povratniki iz Nemčije deležni prednostne obravnave pred drugimi prosilci za mednarodno zaščito. Zato sodišče meni, da tudi vrnitev na Hrvaško po redni poti prosilcem ne nudi varnosti, da ne bodo vrnjeni v BiH, ne da bi bili pred tem zaslišani ali da bo odločitev o njihovem primeru prejeta brez učinkovitega pravnega varstva. Sodišče priznava, da sodba ni utemeljena na predhodni sodni praksi in domnevah, na podlagi katerih so odločala druga sodišča. 11. V zvezi s tem tožena stranka ponovno poudarja, da bodo tožnika sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za obravnavanje njegove prošnje, če bo izrazil namero za njeno ponovno vložitev. Tožnik v upravnem postopku ni predložil primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali takoj deportiran v BiH ali v Republiko Srbijo, tak primer pa ni razviden niti iz sodne prakse drugih držav članic Evropske unije. Predložene sodbe, s katerimi so bile odpovedane predaje prosilcev Republiki Hrvaški, se nanašajo na konkretne primere in ne na splošno na dublinske predaje tej državi, na kar nakazuje tudi praksa držav, saj se dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo. Poleg tega se ravnanje "push back" v omenjenih sodbah nanaša na tujce in ne na osebe, ki so predane v dublinskem postopku. Tudi iz poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev, izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do postopka odločanja o priznanju mednarodne zaščite. Takšna poročila imajo po mnenju pristojnega organa veliko težo in so zaupanja vreden vir. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da ima v primeru, ko vrnjeni prosilec pred uradnimi osebami Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške ponovno poda namero za vložitev prošnje, status prosilca in dobi s tem povezano izkaznico. Nelogično bi bilo, da bi osebo s takim statusom s "push back" ravnanjem vračali v BiH ali v Republiko Srbijo, zato ni verjetno, da se bo to zgodilo tožniku.

12. Stališč Upravnega oddelka Državnega sveta (Raad van State, Afdeling Bestuursrechtspraak. št. 202102939/1 /V3 in 202104072/1/V3) v sodbah, ki sta bili izdani dne 13. 4. 2022, po oceni tožene stranke ni mogoče posploševati na vse primere, še posebej ko gre za prosilce, ki so v Republiko Hrvaško vrnjeni v dublinskem postopku. Poleg tega iz navedene sodbe ne izhaja, da se tja prosilcev ne sme več vračati, ampak da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo raziskati trenutna dejstva in okoliščine konkretnega primera. Državni sekretariat mora ugotoviti, ali so prosilci, predani po Uredbi Dublin III, v Republiki Hrvaški vključeni v azilni postopek in ali imajo zagotovljeno zdravstveno oskrbo. Tožena stranka pojasnjuje, da se "resni namigi", da se "push back" dogaja tudi pri osebah, ki jih je država sprejela od drugih držav članic, ne morejo šteti kot neizpodbiten dokaz za odločitev, temveč gre le za namig, ki terja morebitno nadaljnje raziskovanje. Ob sklicevanju na drugi odstavek 18. člena Uredbe Dublin III še opozarja, da ta uredba, ki se uporablja neposredno, zavezuje Republiko Hrvaško kot polnopravno članico Evropske unije, zaradi česar mora biti prosilcu ob predaji odgovorni državi članici zagotovljena pravica do azilnega postopka.

13. Poleg tega, da navedeni sodbi temeljita na okoliščinah individualnih primerov, je treba po presoji tožene stranke upoštevati aktualno poročilo AIDA za Nizozemsko, iz katerega je razvidno, da je pristojno ministrstvo te države januarja 2023 obvestilo predstavniški dom, da bo nadaljevalo z vračanjem v Republiko Hrvaško. Republika Hrvaška v odgovoru na vprašanja nizozemskih organov zagotavlja, da spoštuje svoje mednarodne obveznosti do vrnjenih dublinskih povratnikov, saj jim ne grozi možnost izgona, preden je odločeno o njihovi vlogi za mednarodno zaščito. Na tej podlagi je po stališču tožene stranke mogoče sklepati, da dublinsko vračanje v Republiko Hrvaško ne predstavlja resnega tveganja za kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). V tem pogledu je pomembna tudi nedavna ugotovitev Evropske komisije, da Republika Hrvaška izpolnjuje pogoje za vpeljavo schengenskega pravnega reda, saj je zavezana k politiki "nične tolerance" do kakršnegakoli nasilja na meji. Po mnenju Komisije je pomembno, da je Republika Hrvaška prepoznala zlorabo na zunanji meji, na kateri neprekinjeno spremlja razmere s pomočjo neodvisnega nadzornega mehanizma.

14. Podobno stališče je po oceni tožene stranke razvidno iz sodbe št. F - 5675/2022 iz januarja 2022, s katero je švicarsko Zvezno Upravno sodišče odpravilo sklep državnega sekretariata za migracije (SEM) o vrnitvi in mu zadevo vrnilo v ponoven postopek. Ob tem je sodišče izpostavilo dva ključna elementa, do katerih se mora pristojni organ natančneje opredeliti na podlagi aktualnejših virov. Prvi se nanaša na vprašanje morebitnega avtomatskega prenosa pristojnosti za reševanje prošnje za mednarodno zaščito na Švico, ker naj bi roki dublinske zakonodaje začeli teči že med prvim nezakonitim in nedokumentiranim prehodom meje med BiH ter Hrvaško in izgonom s strani hrvaških oblasti, ne pa šele z uspešnim, po navedbah prosilca kar sedemnajstim poskusom. Drugi element pa se nanaša na vprašanje ravnanja "push back", v zvezi s katerim je sodišče SEM očitalo sumarno in površno obravnavo. Priznava sicer, da iz predložene dokumentacije izhaja, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, vendar meni, da se to ne sklada s številnimi drugimi poročili in da pritožnikove navedbe niso bile raziskane v zadostni meri.

15. Po presoji tožene stranke gre tudi v navedeni zadevi za odločitev v individualnem primeru, česar pa ni mogoče posplošiti na vse predaje v Republiko Hrvaško, ki se, razen zaradi omejitev v zvezi z ukrepi držav članic, povezanimi s pandemijo Covid-19, izvajajo ves čas. Opozarja, da sodišče v navedeni zadevi ni v celoti zavrnilo možnosti vračanja prosilcev v Republiko Hrvaško, kar je razvidno tudi iz kasnejših sodb. V sodbi št. F - 4998/2022 iz dne 9. 11. 2022 je Zvezno Upravno sodišče namreč ocenilo, da ne glede na kritična stališča številnih organizacij (zlasti Sveta Evrope) o zadevi, hrvaški azilni sistem nima sistemskih pomanjkljivosti ali dokazanih tveganj povratkov na meji z BiH, ko gre za prosilce, ki so že vložili prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem in jih ta država izrecno prevzame v dublinskem postopku. Po presoji sodišča v okoliščinah, ko na Hrvaškem ni dokazane trenutne prakse sistematičnega kršenja standardov Evropske unije na tem področju, ni ovržena domneva, da ta država spoštuje svoje obveznosti glede pravic prosilcev za azil, sprejetih po dublinskem postopku. Sodišče je sprejelo stališče, da izjave pritožnikov ne dajejo podlage za drugačno oceno, saj niso dokazno podprte.

16. Tožena stranka izpostavlja tudi sodbo švicarskega Zveznega Upravnega sodišča z dne 22. 3. 2023, skladno s katero je treba ugotoviti, ali bo imel prosilec, glede katerega je Republika Hrvaška prevzela pristojnost, v tej državi dostop do postopka mednarodne zaščite. V tem primeru ni več primarno vprašanje, ali je prosilec za mednarodno zaščito izjemno težko prišel na ozemlje Republike Hrvaške. Pri tem ni podlage za utemeljeno sklepanje, da bodo dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopili ali prečkati Republiko Hrvaško. Po presoji tožene stranke odločitev sodišča potrjujejo sprotna poročila in večina sodne prakse držav članic, s katerimi se je posvetovalo sodišče, pri čemer iz dostopnih virov ni razvidno, da so dublinski povratniki protipravno odstranjeni iz Republike Hrvaške po izraženem namenu za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite (v tej državi). Iz navedene sodbe izhaja, da se ugotovitve nanašajo na osebe, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene na podlagi zahteve za sprejem in zahteve za ponovni sprejem.

17. Po stališču tožene stranke se sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) nanašata na dogajanje v letih 2015 in 2017, pri čemer je prva obravnava potekala leta 2020 in se je nanašala na še starejši primer, druga pa je obravnavala dogajanje v letu 2021. Zastarele informacije pa odražajo tudi posredovani novinarski članki in poročila, saj se praviloma naslanjajo na dogajanje v letu 2021 ali prej. Ker posredovano gradivo ne odraža aktualnega stanja, po mnenju tožene stranke ni odločilno za obravnavano zadevo.

18. Tožnikov pooblaščenec (PIC) je na Hrvaški pravni center (HPC) naslovil vprašanje, "ali obstaja organizacija, ki uradno nadzira postopke z dublinskimi povratniki, ki bi zagotovila, da lahko vsi, ki so vrnjeni na Hrvaško po dublinskem postopku, dejansko vstopijo v hrvaški azilni postopek, če to želijo?". Iz odgovora HPC je razvidno, da glede na obstoječe informacije ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki, ki so v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. HPC nima novih informacij o situaciji na terenu, v prejšnjih letih so bile osebe, vrnjene v dublinskem postopku, nameščene v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito, v katerih pa HPC zadnja tri leta ni prisoten.

19. V zvezi s tem tožena stranka pojasnjuje, da je glede na odgovor HPC sprejem dublinskih povratnikov v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, kar potrjuje ugotovitev, da predane osebe na ozemlju te države sprejmejo uradne osebe, pristojne za sprejem prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega so bili po informacijah HPC dublinski povratniki v prejšnjih letih nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito in ni razlogov za spremembo te prakse zgolj zaradi odsotnosti HPC. Tožena stranka izpostavlja, da je ravno HPC partnerska organizacija, ki je pripravila poročilo o Republiki Hrvaški, na podlagi katerega je bilo izoblikovano poročilo AIDA. To pomeni, da ima HPC poln in zadosten dostop do informacij o poteku dublinskih predaj, zato bi mu bila poznana morebitna sprememba prakse v zvezi z nastanitvijo oseb, predanih Republiki Hrvaški. Glede na navedeno omenjeni odgovor po mnenju tožene stranke ne more imeti dokazne vrednosti v zvezi s hrvaškimi pogoji za sprejem prosilcev v dublinskem postopku.

20. Tožnikov pooblaščenec je 15. 9 2023 poslal še komentarje na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško, v katerih je toženi stranki očital, da je kljub več opozorilom sodišča iz gradiva (predvsem iz poročila AIDA) izpustila vse informacije, ki podpirajo tožnikovo stališče. Tožena stranka ugotavlja, da se deli poročila, ki naj bi bili načrtno izpuščeni, skoraj v celoti nanašajo na sodno prakso, ki jo je pooblaščenec posredoval 27. 7. in do katere se je tožena stranka v izpodbijanem sklepu že opredelila (nizozemski sodbi iz 13. 4. 2022, sodba Upravnega sodišča v Stuttgartu, odgovor HPC), oziroma ne odražajo v celoti trenutnega stanja ali pa so nepomembni za tožnikov primer. Tožena stranka se ni posebej opredeljevala do odločitev belgijskega Sveta ("The Council for Alien Law Litigation - Belgium"), saj je iz AIDA poročila o Kraljevini Belgiji razvidno, da je v teh primerih izpostavljena predvsem potreba po individualnih zagotovilih. To dodatno potrjuje poročilo EUAA (poglavje 4. 2. 6), kjer je navedeno da hrvaški oddelek za dublinski postopek ni prejel uradnega preklica premestitev iz Belgije na Hrvaško in da Republika Hrvaška od decembra 2022 Kraljevini Belgiji predloži individualno jamstvo za prosilce. Da vračanja iz Kraljevine Belgije niso zaustavljena, potrjujejo tudi statistični podatki Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, iz katerih je razvidno, da je začela Kraljevina Belgija v letu 2023 v dublinskem postopku vračati prosilce v Republiko Hrvaško (v prvi četrtini leta kar 28 prosilcev).

21. Tožena stranka se ni opredeljevala do opozorila glede nacionalne zakonodaje Švicarske federacije (Švicarskega sveta za begunce), povzetega v poročilu EUAA za lansko leto, saj ga v letošnjem poročilu ni več. V zvezi s tem tožena stranka ponovno izpostavlja navedeno sodbo švicarskega Zveznega Upravnega sodišča z dne 22. 3. 2023. 22. Tožnikov pooblaščenec je posredoval tudi povezavo do članka iz julija 2022, ki je obravnaval poročilo o preteklem delu neodvisnega mehanizma nadzora postopanja policijskih uslužbencev Ministrstva notranjih zadev Republike Hrvaške na področju nezakonitih migracij in mednarodne zaščite. Tožena stranka izpostavlja, da se očitki, ne glede na njihovo utemeljenost, nanašajo na delo nadzornega mehanizma v prejšnjem sklicu. Novembra 2022 je bil podpisan nov sporazum med Ministrstvom za notranje zadeve Republike Hrvaške in Akademijo medicinskih znanosti Hrvaške, Akademijo pravnih znanosti Hrvaške, Združenjem Center za kulturo Dialoga, Rdečim križem Hrvaške ter neodvisnim pravnim strokovnjakom. Ena od članic svetovalnega odbora tega mehanizma je tudi Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA). Aktivnosti mehanizma se skladno s 6. člena sporazuma izvajajo na zunanji meji Republike Hrvaške, vključno z zeleno mejo, na mejnih prehodih in policijskih postajali, policijskih upravah Republike Hrvaške z BiH, Črno Goro in Republiko Srbijo ter v sprejemnicah in sprejemnih centrih za tujce. Iz (b) točke prvega odstavka 8. člena je razvidno, da so med aktivnostmi predvidena nenajavljena opazovanja na vseh navedenih lokacijah. Obstoj tovrstnega neodvisnega nadzornega mehanizma je dokaz, da morebitne nepravilnost v policijskih postopkih in postopkih mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški ne morejo biti samodejno predstavljene kot sistemske nepravilnosti.

23. Tri sodbe nizozemskih sodišč, na katere se v komentarjih sklicuje tožnikov pooblaščenec, nimajo posebne teže v nizozemski sodni praksi. Tožena stranka izpostavlja sodbo sodišča v Haagu z dne 5. 7. 2023, s katero je zavrnilo tožbo prosilca z dvema mladoletnima otrokoma zoper odločitev o vrnitvi v Republiko Hrvaško. Pristojni organ Republike Nizozemske je predložil pismo z dne 15. 11. 2022, v zvezi s katerim je sodišče presodilo, da pojasnjuje postopek za dublinske tožnike, premeščene v republiko Hrvaško. Hrvaške oblasti med drugim navajajo, da lahko tovrstni prosilci na Hrvaškem vložijo prošnjo za azil, ki bo obravnavana kot prva prošnjo za azil. Poleg tega so hrvaški organi zagotovili, da tem prosilcem ne grozi izgon s Hrvaške, preden bo obravnavana njihova prošnja za mednarodno zaščito. V tej zadevi tožnik ni navedel konkretnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo treba dvomiti o informacijah hrvaških organov. Iz sodbe z dne 13. 4. 2022 je razvidno, da dejstvo, da prihaja do vrnitev na zunanjih mejah, samo po sebi ne pomeni, da dublinskih prosilcev ni mogoče premestiti na Hrvaško. Tudi iz poročila AIDA z dne 22. aprila 2022 (Posodobitev 2023) izhaja, da dublinski prosilci, ki so vrnjeni na Hrvaško iz drugih držav članic, načeloma ne naletijo na ovire pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Poleg navedene je tožena stranka našla tudi druge sodbe, s katerimi so bile potrjene odločitve odgovornega organa Kraljevine Nizozemske, da je dublinska vrnitev v Republiko Hrvaško upravičena zaradi neizkazanosti navedb o ravnanju "push back" v zvezi z dublinskimi povratniki.

_Tožnikove trditve_

24. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa.

25. S tožbenimi navedbami tožnik uvodoma izpostavlja stališče, da določbe Uredbe Dublin III niso bile mišljene za predajo oseb v hudi osebni stiski, kot je tožnik, ki so mu hrvaški varnostni organi s fizično in psihično prisilo odvzeli prstne odtise. Hrvaške policije se zelo boji, do njega je bila žaljiva in nespoštljiva, s fizično silo (z gumijasto palico je bil večkrat udarjen po hrbtu, nogah, rokah in glavi) je bil nezakonito vrnjen na območje BiH; zato na Hrvaškem ni želel zaprositi za mednarodno zaščito. Ob drugem prijetju je bil skupaj z ostalimi tujci odpeljan na postajo, kjer so mu policisti ukazali, naj položi prste na prenosno tablico za odvzem odtisov (v angleškem jeziku), pri čemer ni poznal vsebine dokumentov in je zapisal, da noče azila na Hrvaškem. Za hrano in vodo so zahtevali plačilo, vendar je tožnik po dnevu in pol ni bil deležen. Skupaj s skupino tujcev je bil zaprt v majhnem prostoru, kjer so morali biti na tleh in opravljati potrebo, saj jim policisti niso dovolili uporabljati sanitarij.

26. Tožnik ni bil v maternem jeziku obveščen, da bo prepeljan v zagrebški azilni dom "Porin". V zvezi s tem zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti pri namestitvi prosilcev glede bivanjskih pogojev, prehrane, zdravstvene oskrbe ipd. V Porinu namreč niso dovoljeni obiski pravnih pooblaščencev, prisotna ne sme biti nobena nevladna organizacija, le Medecins du Monde - MdM Croatia Mission (dve uri na dan od 13. do 15. ure), nekajkrat na teden je lahko tam le hrvaški Rdeči križ, za otroke in mladoletnike ni nobenih aktivnosti. Porin, v nasprotju s slovenskim azilnim domom, v katerem so razmere prav tako problematične zaradi prekoračenega števila nastanjenih, ne ustreza standardom sprejemnih pogojev nastanitve, prehrambni in higienski ustreznosti, zagotavljanju varnosti okolja nastanjenih in zaposlenih ter zdravstveni in psihosocialni oskrbi nastanjenih.

27. Zaposleni v Porinu so se do tožnika žaljivo obnašali in ga zmerjali. Zaradi hudih telesnih bolečin je varnostno službo zaprosil za zdravstveno pomoč, napotila ga je do neke sobe, kjer mu je oseba rekla, naj gre "to toilette to drink some water". Tožnik se je v nekaj dneh tamkajšnjega bivanja počutil izjemno ogroženega zaradi prisotnosti hrvaške policije, ni mogel spati, spominjal se je preteklih dogodkov.

28. Z nadaljnjimi tožbenimi navedbami tožnik vztraja pri informacijah, ki jih je v upravnem postopku predložil PIC. Opozarja, da so prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem azilnega postopka, obravnavani kot tujci in morajo po dublinski predaji tej državi vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, ki je povezan s strožjimi dokazni standardi. Poleg tega obstaja utemeljena domneva, da tožniku ne bo omogočena učinkovita podaja prošnje za mednarodno zaščito in da bo kršeno načelo nevračanja, v zvezi s čimer opozarja na sodbo ESČP v zadevi M. S. S. 29. V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1) je tožnik navedel, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta pred izdajo sodne odločbe nastala težko popravljiva škoda, saj bi bil v Republiki Hrvaški izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP (v zvezi s tem se tožnik sklicuje na tožbene navedbe). Prepoved takega ravnanja je absolutna, zato mora imeti učinkovito pravno sredstvo zoper sporni upravni akt suspenzivni učinek, glede na to, da tožnik v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena EKČP nima očitno neutemeljenega zahtevka.

_Trditve tožene stranke_

30. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Poudarja, do so tožbene navedbe, da je tožnik "oseba v hudi osebni stiski", nedopustna tožben novota. Poleg tega tožnik ni pojasnil, za kakšno stisko gre.

31. V zvezi s tožbenimi navedbami glede ravnanja hrvaške policije in odvzema prstnih odtisov se tožena stranka sklicuje na 9. in 14. člen Uredbe (EU) št. 603/2013. Poudarja, da je tožnik na osebnem razgovoru izjavil, da je s hrvaškimi policisti govoril v angleškem jeziku, zato ni verjetno, da na policijski postaji ni prejel vsaj osnovnih informacij. Sicer pa bo ob vrnitvi obravnavan v postopku za priznanje mednarodne zaščite, ki mu bo omogočen ob prisotnosti tolmača, in ne v policijskem postopku.

32. Po mnenju tožene stranke so posplošene in nepodprte tožnikove navedbe glede stanja v nastanitvenih kapacitetah (da jih nadzira policija, da ne smejo biti prisotne nevladne organizacije, da niso dovoljeni obiski, da je omejen dostop do pravne pomoči). Poudarja prisotnost varnostne službe in hrvaškega Rdečega križa. Tudi v Republiki Sloveniji so omejene možnosti obiskov skladno z 8. členom Uredbe o hišnem redu azilnega doma.

33. Tožnik je bil na Hrvaškem le slabe štiri dni. Na podlagi dogajanja v tem obdobju ni mogoče sklepati glede obsega informacij, ki bi jih tožniku v naslednjih dneh nudila Republika Hrvaška. Poleg HPC pravno pomoč namreč nudi tudi Centar za mirovne studije, kar pomeni, da bi bila tožniku omogočena pomoč nevladnih organizacij.

34. Iz tožnikovih navedb na osebnem razgovoru, ki je potekal ob prisotnosti tožnikovega pooblaščenca, ni razvidno, da bi bil tožnik omejen v dostopu do zdravstvene oskrbe.

35. Tožena stranka opozarja, da je javno dostopen le eden od člankov v peti opombi, drugi članek in video pa nista dostopna.

_Presoja tožbe_

36. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je prebralo na glavni obravnavi prejet psihiatrični izvid z dne 12. 10. 2023 in zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

37. Tožba ni utemeljena.

38. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

39. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

40. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

41. V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 20032). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

42. V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Ob takih okoliščinah pa ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III3, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika - prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena4 dolžna tudi obravnavati.5 S tem bodo spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka, bodoča ravnanja hrvaških organov in skladnost njihovega postopanja s pravom Evropske unije pa niso v pristojnosti Upravnega sodišča. 43. Tožnik izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine6, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

44. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,7 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine, ki ustreza 3. členu EKČP. Tudi po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), ki mu sledi sodna praksa Vrhovnega sodišča, gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.8

45. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.9

46. Pri presoji na podlagi navedenih stališč je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.10

47. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera.11 V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na policijsko obravnavo.12 Tudi če so te navedbe resnične, pa glede na v izpodbijanem sklepu presojana poročila, različne članke ter mnenja in sodne odločbe nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

48. Do navedenih izjav o policijskem nasilju, ki temeljijo na tožnikovi izkušnji s hrvaško policijo pred podajo prošnje za mednarodno zaščito in nezakonitem vračanju v BiH, se je tožena stranka torej opredelila in po presoji sodišča sprejela pravilno stališče, da sistemske pomanjkljivosti na tej podlagi niso podane. Ob upoštevanju poročila AIDA iz leta 2023, ki je zaupanja vreden vir, je namreč pravilno ocenila, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, načeloma niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Stališče tožene stranke je podprto s točko 2. 7. navedenega poročila, ki se nanaša na položaj dublinskih povratnikov, iz nje pa je še razvidno, da morajo prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka, zaradi česar je bil njihov postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavljen, ob vrnitvi vanjo ponovno vložiti namero za pridobitev mednarodne zaščite.13 Podlage za drugačno stališče ne daje poročilo EUAA iz leta 2023, ki je prav tako zaupanja vreden vir, saj opisuje le s tem povezano različno sodno prakso ob upoštevanju okoliščin konkretnih zadev (in ne na splošno).

49. Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz posplošenih tožbenih navedb, s katerimi se tožnik le sklicuje na že predložene informacije. Ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR),14, 15 ki niso znana niti Vrhovnemu sodišču,16 tako po oceni sodišča ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

50. Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev17, saj ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške, s katerimi, kot je razvidno iz njegovih izjav v upravnem postopku, niti ni imel stikov. Sodišče še dodaja, da odvzema prstnih odtisov (pred hrvaško policijo) ni mogoče obravnavati kot psihično prisilo, ampak kvečjemu kot ravnanje v skladu z Uredbo (EU) št. 603/201318, ki v prvem odstavku 14. člena določa, da vsaka država članica nemudoma odvzame prstne odtise vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.

51. Ob navedenih izhodiščih, ko ni relevantnih poročil, podlage za domnevo o obstoju sistemskih pomanjkljivosti ne dajejo niti tožbene trditve o slabih razmerah v azilnem domu Porin.19 Poleg tega je sodišče podvomilo v resničnost tožnikovih trditev, da so se tam do njega žaljivo obnašali in da mu ni bila nudena zdravstvena pomoč, saj je bil tožnik neprepričljiv že glede pojasnila o razlogih za neskladje med izpovedbo v upravnem postopku in tožbenimi navedbami o potrebi po zdravstveni oskrbi;20 ni namreč odgovoril na s tem povezano jasno zastavljeno vprašanje na glavni obravnavi, ampak je izjavil le, da je varnostnika zaprosil za pojasnilo, kje lahko dobi zdravniško pomoč. Tak odgovor, s katerim se je tožnik sprenevedal, da ne pozna svojih izjav v upravnem postopku,21 pa ne zadostuje za sklep o tožnikovi verodostojnosti, zato sodišče pri njem ni zaznalo resnicoljubnosti.

52. Na glavni obravnavi je tožnik predložil psihiatrični izvid z dne 12. 10. 2023, s čimer je smiselno zatrjeval poslabšanje svojega zdravstvenega stanja. Iz navedenega izvida (priloga A3 spisa) izhaja, da tožnik sicer ima motnje spanja in impotenco, vendar pa je orientiran ter brez heteroagresivnosti in avtoagresivnih misli.

53. Iz sodbe SEU v zadevi C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji je razvidno, da se izvršitev predaje prosilca za azil odloži, če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni te osebe s sprejetjem preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njegova predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja.22,23 Navedeno pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP in bi bila zato nedopustna.24 Kdaj neko ravnanje preraste v kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja tudi iz prakse ESČP.25 Glede na navedeno mora prosilec za azil predložiti objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, pa tega ne smejo zanemariti.26

54. Za odločitev, ali je tožnik izkazal zelo hude posledice, je torej treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da njegovo zdravstveno stanje ustreza tako opredeljenemu pojmu posebej hude duševne bolezni, posledično pa tudi na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Republiko Hrvaško. Dejstva, ki bi bila glede na stališča iz navedene sodbe SEU pomembna v obravnavani zadevi (posebej resna duševna bolezen tožnika, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji Republiki Hrvaški s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine), pa po presoji sodišča ne izhajajo ne iz tožnikovih pavšalnih trditev ne iz predloženih dokazov, saj gre le za splošne navedbe o njegovem slabšem duševnem stanju. Iz navedenega torej očitno ne izhaja, da bi bilo tožnikovo zdravstveno stanje resno v smislu posebej hude bolezni, ki ustreza minimalnim standardom 4. člena Listine (oziroma 3. člena EKČP), v zvezi s tem pa tudi ne, da bi lahko prišlo do znatnega poslabšanja take bolezni zaradi predaje odgovorni državi članici. Sodišče še pripominja, da je ESČP že večkrat razsodilo, da to, da oseba, katere odstranitev je bila odrejena, grozi s samomorom, države pogodbenice ne zavezuje, da nameravanega ukrepa ne izvrši, če sprejme konkretne ukrepe za preprečitev uresničitve te grožnje.27 Navedeno je torej ukrep v samem postopku predaje, na kar je opozorila tudi tožena stranka na glavni obravnavi.

55. Ob takih okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter niso izkazane zatrjevane druge okoliščine (tožnikovo zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine28, pa je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Glede na navedeno toženi stranki niti s tega vidika ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.29

56. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

57. ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016, _Ghezelbash_, namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

58. Glede na navedeno stališče za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

59. V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).30 Ob upoštevanju razlogov te sodbe v zvezi s presojo, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, težko popravljive škode ne izkazujejo niti posplošene tožnikove navedbe, "da bo na Hrvaškem izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP". Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3. 3 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 4 Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 5 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo SEU C-213/17 z dne 5. 7. 2018, _X_, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici. 6 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 7 V tem smislu SEU v sodbi _N. S._ (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 8 Sodba SEU C-163/17 (88. točka obrazložitve). 9 Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 10 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve). 11 Prav tam (20. točka obrazložitve). 12 Tožnik je na glavni obravnavi izpovedal, da so ga hrvaški policisti ob prvem srečanju tepli s palicami po telesu, udarili po roki in glavi ter kričali, naj se vrne od koder je prišel. 13 Iz nadaljevanja točko 2. 7. izhaja, da predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, po potrebi je prisoten tudi psiholog. Prosilci so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. 14 Vrhovno sodišče je že poudarilo (glej na primer sodbo v zadevi I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016), da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. 15 Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. 16 Tako pojasnilo je razvidno iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, na primer I Up 193/2022 (12. točka obrazložitve) in I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 17 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, četudi se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve). 18 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 19 Sodišče je s tem povezan tožnikov tekst v 4. in 5. opombi tožbe obravnavalo kot del tožbenega trditvenega gradiva, saj se je dokazni predlog nanašal le na tožnikovo zaslišanje. 20 Iz zapisnika z dne 19. 7. 2023 je razvidno, da tožnik v "kampu" ni potreboval zdravnika in da ni imel zdravstvenih težav, v tožbi pa je trdil, da je zaradi hudih telesnih bolečin za zdravstveno pomoč zaprosil varnostno službo, ki pa ga je napotila do neke sobe, kjer mu je oseba rekla, naj gre na stranišče spit malo vode. 21 Na zapisnik z dne 19. 7. 2023 tožnik, ki ga je zastopa kvalificirani pooblaščenec, ni imel pripomb. 22 Sodba SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, 85. točka. O "preventivnih ukrepih" glej točke od 78 do 84. 23 Z navedeno sodbo SEU je bilo preseženo stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 o obvezni uporabi klavzule suverenosti iz 17. člena Uredbe Dublin III, če bi predaja prosilca drugi državi članici pomenila kršitev načela nevračanja (14. točka obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča). Po stališču SEU določbe 17. člena Uredbe Dublin III namreč ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo (C-578/16, 88. točka), torej, da sama obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, če bi bilo treba predajo odložiti. 24 SEU je v sodbi C-578/16 opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija (67. točka). 25 Tako npr. zadeva Paposhvili proti Belgiji z dne 13. 12. 2016. Poudarjeno je bilo, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe (183. točka obrazložitve). 26 C-578/16, točke od 73 do 75. 27 Ibid., 79. točka. 28 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, _C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji_. 29 Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve). 30 Sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).