Jedro

Tožnik je ugovor zoper mnenje zdravniške komisije prve stopnje vložil po preteku v 3. odstavku 100. člena ZVojI predpisanega roka osmih dni. Zato je bil ugovor pravilno zavržen.

Zdraviliško in klimatsko zdravljenje zaradi iste bolezni je možno odobriti praviloma le enkrat na dve leti. Iz mnenja zdravniške komisije prve stopnje pa izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 8. člena Pravilnika o zdraviliškem in klimatskem zdravljenju vojnih invalidov glede zaporedja let.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim upravnim aktom št. 130-2176/2009-7 z dne 30. 11. 2009 je Upravna enota Ljubljana, Izpostava Vič - Rudnik, kot prvostopni organ (v nadaljevanju prvostopni organ) najprej s sklepom ugovor tožnika zoper izvid in mnenje zdravniške komisije I. stopnje z dne 28. 10 2009 zavrgla, z odločbo pa je zahtevek tožnika za priznanje pravice do zdraviliškega in klimatskega zdravljena v letu 2009 zavrnila. Prvostopni organ se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje Zakon o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 59/06-UPB, v nadaljevanju ZVV) ki v 24. in 29. členu določa, da se v postopku za uveljavljanje statusa in pravic ter glede pridobitve, uživanja in izgube pravic po tem zakonu uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku in Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97, 21/97 in 75/97, v nadaljevanju ZVojI) in na njegovi podlagi izdanih predpisov. ZVV v 5. točki 5. člena določa, da je zdraviliško klimatsko zdravljenje pravica, ki pripada vojnemu veteranu. Po določbi 6. člena ZVV pa ima pravico do varstva po tem zakonu vojni veteran, ko dopolni 50 let starosti. Pravico do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja se, skladno z določbo 16. člena ZVV, priznava ob pogojih in v obsegu, predpisanem za vojne invalide.

Prvostopni organ je skladno z določbami 97. in 98. člena ZVojI pridobil izjavo ni mnenje pristojne zdravniške komisije o izpolnjevanju pogojev tožnika za pridobitev pravice do zdraviliškega in klimatskega zdravljena. Iz pridobljenega mnenja zdravniške komisije I. stopnje z dne 28. 10. 2009 je razvidno, da zdravljenje za tožnika ni utemeljeno glede izpolnjevanja pogojev iz 8. člena Pravilnika o zdraviliškem in klimatskem zdravljenju vojnih invalidov (Uradni list RS, št. 26/96, v nadaljevanju Pravilnik), po katerem vojni invalid lahko koristi zdraviliško in klimatsko zdravljenje zaradi iste bolezni pravilom enkrat na dve leti. Prvostopni organ je tožnika nato z dopisom z dne 30. 10. 2009 seznanil z mnenjem zdravniške komisije I. stopnje in ga ob tem tudi poučil, da je zoper izvid in mnenje mogoče vložiti ugovor na zdravniško komisijo II. stopnje v roku 8 dni. Ker je tožnik navedeno obvestilo prejel 4. 11. 2009, ugovor pa je vložil 16. 11. 2009, je bilo potrebno ugovor kot prepozen zavreči. Za vložitev ugovora zoper izvid in mnenje zdravniške komisije I. stopnje je namreč v 3. odstavku 100. člena ZVojI določen rok osmih dni. Ob navedenem pa je prvostopni organ zahtevo za odobritev zdraviliškega in klimatskega zdravljenja, ob upoštevanju mnenja zdravniške komisije I. stopnje, zavrnil. Tožnik je zoper odločitev vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS kot drugostopni organ (v nadaljevanju drugostopni organ), z odločbo št. 13001-1669/2009 z dne 15. 1. 2010 zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi svoje odločitve drugostopni organ ugotavlja, da odločitev prvostopnega organa temelji na pravilno izvedenem postopku ter ima podlago v izdanem izvidu in mnenju zdravniške komisije I. stopnje. Skladno s 1. odstavkom 97. člena ZVojI je prvostopni organ ugotavljal upravičenost do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja na podlagi izvida in mnenja zdravniške komisije I. stopnje in nato o pravici odločil na podlagi 1. odstavka 89. člena ZVojI. Predhodno pa je ugotovil, da tožnik ugovora zoper obvestilo o odločitvi zdravniške komisije I. stopnje ni podal v zakonsko določenem roku osem dni. Glede na zamudo roka za ugovor zoper omenjeno obvestilo z dne 30. 10. 2009, je utemeljena tudi odločitev, kot izhaja iz izpodbijanega prvostopnega sklepa.

Tožnik se z določitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. V tožbi ugotovitvam izpodbijanega sklepa in odločbe ne nasprotuje, navaja pa, da ima porušeno zdravje in živi pod pragom socialne varnosti. Meni, da je bil s tem, ko njegovi vlogi za odobritev zdraviliškega in klimatskega zdravljenja ni bilo ugodeno, diskriminiran. Prilaga oba izpodbijana akta in mnenje zdravniške komisije s svojimi navedki. Sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je tožnik pridobil status vojnega veterana. Sporno v zadevi je le vprašanje, ali gre tožniku pravica do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja po določbah ZVV in ZVojI. Gre za pravico na podlagi določb ZVojI, in sicer 11. in 30. člena, po katerih ima vojni invalid pravico do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja, kadar je to potrebno za nadaljnje zdravljenje bolezni, ki so predpisane kot indikacije za to zdravljenje. Postopek za uveljavljanje pravic je določen v členih od 89 do 105 ZVojI, na katere se pravilno sklicujeta tudi oba upravna organa. Upravičenost do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja, kot navajata že oba upravna organa, se ugotavlja na podlagi izvedeniških mnenj, kar je v tem primeru izvid in mnenje pristojne zdravniške komisije I. stopnje (97. člen ZVojI). Kot izhaja iz upravnih spisov, temu pa tožnik ne nasprotuje, je tožnik prejel mnenje zdravniške komisije I. stopnje dne 4. 11. 2009, ugovor pa je vložil 16. 11. 2009, kar je po preteku v 3. odstavku 100. člena ZVojI predpisanega roka osmih dni. Glede na navedeno je tudi po presoji sodišča odločitev, da se tožnikov ugovor zoper izvid in mnenje zdravniške komisije I. stopnje zavrže, pravilna.

Pravilna pa je tudi odločitev, da se zahtevek tožnika za pridobitev pravice do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja zavrne, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 1. in 3. odstavka 8. člena Pravilnika. Zdraviliško in klimatsko zdravljenje zaradi iste bolezni je, ob izpolnjevanju pogojev iz 2. člena Pravilnika, možno odobriti praviloma le enkrat na dve leti. Ker iz mnenja zdravniške komisije I. stopnje izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 8. člena Pravilnika glede zaporedja let, tudi sodišče nima pomislekov glede pravilnosti odločitve prvostopnega organa. Po presoji sodišča pa je bil tudi postopek, glede na dokumentacijo v upravnih spisih, voden pravilno. Sodišče še pripominja, da ima tožnik vedno tudi možnost, da svoj zahtevek po poteku dveh let uveljavlja ponovno oziroma na drugi pravni podlagi.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji sklepa in odločbe pravilno ugotovljeno, postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta je pravilen, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo, zato je tožbo, na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08-odl.US in 62/10, v nadaljnjem besedilu ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1.