Jedro

Za določitev prispevka vsakega od staršev k preživljanju otroka ni odločilno premoženjsko stanje gospodinjstev, v katerih živita preživninski zavezanec in upravičenec, temveč dohodki in stroški vsakega od staršev za lastno preživljanje ter preživljanje eventualnih ostalih otrok ter potrebe otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na znižanje mesečne preživnine, določene s sodbo z dne 6.4.1995 v znesku 18.000,00 SIT in ki po obvestilu CSD z dne 8.4.1999 znaša 23.904,10 SIT, na 17.000,00 SIT, in sicer od 1.3.2000 dalje. Tožniku je nadalje naložilo, naj ml. tožencu povrne njegove pravdne stroške v znesku 96.388,00 SIT. Proti takšni sodbi se je pritožil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni obrazložilo, zakaj niso izpolnjeni pogoji za znižanje preživnine. Sodišče zmotno meni, da se potrebe toženca niso bistveno spremenile. Toženčeve potrebe so manjše, kot so bile ob določitvi preživnine leta 1995. Nima stroškov za plačilo glasbene šole, saj jo obiskuje le zaradi predmeta nauk o glasbi, kar pa je brezplačno. Toženčeva mati je navajala, da plačuje mesečno članarino za nogometni klub v znesku 2.500,00 SIT, izkazalo pa se je, da toženec nogometa sploh ne igra. Nadalje so nasprotujoče si njene trditve o njenih dohodkih in dohodkih njenega zunajzakonskega partnerja. Sodišče ni razčistilo, koliko zasluži toženčeva mati, čeprav je tožnik predlagal, da se opravijo poizvedbe pri njenem delodajalcu. Tožniku je znano, da prejema višjo plačo, kot jo je ugotovilo sodišče. Toženčevi materi ne gre verjeti, saj je zatrjevala, da ima zelo slabo finančno stanje, medtem ko je sodišče ugotovilo, da oddaja stanovanje in zanj prejema letno 263.466,00 SIT najemnine, da je v letu 1999 kupila osebni avto ter si plačuje življenjsko zavarovanje. Glede svojega zunajzakonskega partnerja je navajala, da je samostojni podjetnik in je maja 2000 prenehal z dejavnostjo, zaslišan kot priča pa je izpovedal, da dela 8 ur dnevno in ima dosti strank. Sodišče je nadalje zmotno upoštevalo, da zunajzakonski partner toženčeve matere opravlja dopolnilno dejavnost in je zavarovan kot družinski član ter zaključilo, da njegovih dohodkov ne more oceniti. To je v nasprotju z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, sodišče pa je s tem sledilo nedovoljenemu razpolaganju strank in tako bistveno kršilo določbe pravdnega postopka v smislu 6. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik vztraja pri svojem dokaznem predlogu, da se opravijo poizvedbe pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje in Davčni upravi o tem, ali je zunajzakonski partner toženčeve matere uredil svoj status, kar je nujno za to, da se ugotovi njegovo premoženjsko stanje. Iz spisa je razvidno, da je kupil osebni avto, da je življenjsko zavarovan in da je kupil računalnik, kar vse kaže na nadpovprečne dohodke toženčeve matere in njenega zunajzakonskega partnerja. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in zavrnilo zahtevek za zmanjšanje preživnine ter svojo odločitev v celoti obrazložilo. Pri tem ni kršilo določb pravdnega postopka ne v smislu 14. ne 6. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) in ne katere druge od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP. Vsak izmed staršev oziroma otrok sme zahtevati, naj se ugotovljena višina prispevka za preživljanje otroka, ki je določena v sorazmerju z možnostmi vsakega od staršev in otrokovimi potrebami, prilagodi spremenjenim razmeram (79. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 14/89), vendar se sodišče druge stopnje strinja s sodiščem prve stopnje, da se potrebe mld. toženca od določitve preživnine v letu 1995 niso bistveno spremenile, medtem ko ugotovljene spremembe razmer na straneh obeh staršev ne upravičujejo spremembe razmerja med njunima prispevkoma k otrokovemu preživljanju in s tem ne znižanja preživnine, ki jo je dolžan plačevati tožnik. Na zaključek sodišča ne more odločilno vplivati niti pritožbena navedba, da toženec nima stroškov za obiskovanje glasbene šole, saj gre glede na vse otrokove potrebe za neznatno postavko. Na drugi strani pa sodišče prve stopnje niti ni upoštevalo sicer prav tako razmeroma majhnega zneska 2.500,00 SIT članarine za nogometni klub, stroškom zaradi obiskovanja športnega razreda, pa tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Pri oceni otrokovih potreb ni mogoče z matematično natančnostjo ovrednotiti prav vsakega izdatka, ampak je treba potrebe oceniti globalno. Kar zadeva možnosti obeh staršev, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in upoštevalo tako spremembe v njunih dohodkih kot stroških na drugi strani. Tožniku se je leta 1998 rodil otrok, k preživljanju katerega je dolžan prispevati skupaj s svojo zunajzakonsko partnerico, otrokovo materjo. Njegovi dohodki pa so se pri tem izboljašali, saj je bilo v času določitve preživnine razmerje med le-to in njegovo plačo 18.000,00 SIT proti približno 50.000,00 SIT, sedaj pa je glede na revalorizirano višino preživnine 23.904,00 SIT proti 91.000,00 SIT. Toženčeva mati je ob določitvi preživnine zaslužila okoli 70.000,00 SIT, torej več kot tožnik, sedaj pa zasluži približno enako, ima pa še 263.473,00 SIT letnega dohodka od najemnine. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da toženčeva mati zasluži več in bi moralo sodišče prve stopnje opraviti poizvedbe pri njenem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev oprlo na izvedene dokaze, in sicer na pogodbo o zaposlitvi (priloga B 12) in obračun plače za mesec maj 2000 (priloga B 16), ter na izpoved toženčeve matere. Tožnik pa s pavšalno pritožbeno navedbo, da mu je znano, da prejema višjo plačo, niti ni navedel, za kakšen znesek naj bi šlo, tako da sodišče druge stopnje ni našlo nobenih razlogov, da bi podvomilo o pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje. Po določitvi preživnine se je povečala tudi preživninska obveznost toženčeve matere, saj sta se ji rodila še dva otroka, ki ju je dolžna preživljati skupaj s svojim zunajzakonskim partnerjem, njunim očetom, ki pa ni dolžan prispevati k preživljanju toženca. Njegovo premoženjsko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo v zadostni meri, da je lahko ocenilo, da zmore prispevati k preživljanju svojih otrok. Tako je na podlagi njegove izpovedi, da dela cele dneve, ter dejstva, da si je med drugim kupil osebni avto in računalnik, ocenilo, da njegov mesečni dohodek presega 70.000,00 SIT, kot je sicer izpovedala toženčeva mati. To pa ne pomeni, da tudi sama ni dolžna prispevati k preživljanju svojih drugih dveh otrok, kar pa vpliva na njeno možnost prispevati k preživljanju toženca. Prav tako je v tej zadevi brez pomena, ali zunajzakonski partner toženčeve matere opravlja svojo dejavnost v skladu s predpisi, ali plačuje davke in prispevke ter kako je zavarovan. Pri tem je napačno in celo nesmiselno pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo dejstev, ki se nanašajo na zunajzakonskega partnerja toženčeve matere, svojo odločitev oprlo na nedovoljena razpolaganja strank. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 6. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če sodišče v postopku prizna razpolaganja strank (dovoli, da se stranka svojemu zahtevku odpove, pripozna zahtevek nasprotne stranke ali se z njo poravna), ki nasprotujejo prisilnim predpisom ali morali (3. člen ZPP), medtem ko tožnik s svojimi navedbami izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Zato je ob primerjavi možnosti obeh toženčevih staršev v času določitve preživnine in odločanja o zahtevku za njeno znižanje pravilen zaključek, da se zaradi sicer spremenjenih razmer pri obeh razmerje med njunimi dohodki in stroški ni tako spremenilo, da bi bila utemeljena drugačna razporeditev njunega prispevka k otrokovemu preživljanju. Sodišče druge stopnje pa k ponovljenim razlogom sodišča prve stopnje le še dodaja, da za določitev prispevka k preživljanju otroka ni merilo življenjski standard na eni strani zavezančevega in na drugi strani upravičenčevega gospodinjstva. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.