Up-190/95

10. 6. 1999

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. Š. in M. M. iz Z. J., ki ju zastopa J. K., odvetnik v K. na seji dne 10. junija 1999

o d l o č i l o :

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 260/95 z dne 28. 9. 1995 in sklep Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Kranju, št. D 199/94 z dne 12. 12. 1994 se razveljavita. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Kranju v novo odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnici v ustavni pritožbi navajata, da so bila pokojnemu staremu očetu oziroma tastu z agrarno reformo odvzeta zemljišča nad takrat določenim maksimumom. Z odločbo o denacionalizaciji Sekretariata za gospodarstvo Občine Kranj, št. 321-158/92-08 z dne 26. 11. 1992, so bile pokojnemu upravičencu vrnjena kmetijska in gozdna zemljišča. Ta naj bi pred podržavljenjem sodila k kmečkemu posestvu, ki je bilo kasneje določeno kot zaščitena kmetija.

2.Izpodbijana sklepa sta bila izdana v zapuščinskem postopku, v katerem so sodišča odločala o dedovanju denacionaliziranih zemljišč. Višje sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo pritožnic in potrdilo sklep o dedovanju prvostopnega sodišča, ki je o dedovanju denacionaliziranih zemljišč odločilo na podlagi Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78 - v nadaljevanju: ZD). V obrazložitvi je navedlo, da sodišče o dedovanju na podlagi Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) (Uradni list SRS, št. 26/72, 29/73 in 1/86 - v nadaljevanju: ZDKZ) odloča le v tistih primerih, v katerih je zaščitena kmetija določena z odlokom oziroma odločbo v času, ko je uvedeno dedovanje (ter v primerih, ko je ob uvedbi dedovanja postopek za določitev zaščitene kmetije že v teku). Zato naj bi bila relevantna določba prvega odstavka 78. člena ZDen, ki je pred uveljavitvijo zadnje novele ZDen določala, da se dedovanje denacionaliziranega premoženja uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Sodišče pa je ugotovilo, da denacionalizirane nepremičnine v času, ko je bila kmetija pritožnic določena za zaščiteno, niso bile del te kmetije. Zato naj jih tudi v tem zapuščinskem postopku ne bi bilo mogoče obravnavati kot del zaščitene kmetije.

3.Pritožnici menita, da bi sodišča morala tudi pri odločanju o dedovanju denacionaliziranih zemljišč upoštevati določbe posebnega predpisa, ki ureja dedovanje zaščitenih kmetij. Ta zemljišča naj bi namreč bila sestavni del zaščitene kmetije, ki sta jo pritožnici dedovali po sinu denacionalizacijskega upravičenca, umrlega leta 1957. Ker so bili izpodbijani sklepi izdani izključno na podlagi ZD, naj bi jima bila kršena pravica do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave) v zvezi s 67. in 71. členom Ustave.

4.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo dne 25. 3. 1999. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) predložena Višjemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

5.Ustavna pritožba je bila v odgovor posredovana tudi sodedičem. P. Š., F. Š. in J. A. so odgovorili, da denacionalizirano premoženje nikdar ni bilo predmet zaščite in da bi pok. denacionalizacijski upravičenec kmetijo razdelil, če ne bi bilo podržavljenja. Kmetija naj bi namreč obsegala približno 722 ha in naj bi bila za eno družino prevelika. Zato naj bi pred podržavljenjem na njej živelo in delalo okrog 20 ljudi. Menijo, da kmetija zaradi svoje velikosti tudi po veljavnem Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 - v nadaljevanju: ZDKG) ne bi mogla uživati zaščite. Zato naj z odločitvijo sodišč ne bi bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine pritožnic. Dedinje J. B., H. O., M. Ž. in CSDK (za mladoletno dedinjo S. Ž.) v svojih odgovorih na ustavno pritožbo navajajo strinjanje z odločitvijo rednih sodišč.

B.

6.Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-81/94 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 20/97 in OdlUS VI, 42) razveljavilo določbo drugega odstavka 74. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98 in 76/98 - odl. US - v nadaljevanju: ZDen), ki je izključevala uporabo Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 - v nadaljevanju: ZDKG). Ugotovilo je, da "v primerih, ko so predmet dedovanja zaščitene kmetije, vrnjene v postopkih denacionalizacije, ali pa kmetijska zemljišča, gozdovi in druge stvari oziroma pravice, vrnjene v postopku denacionalizacije, ki so v času podržavljenja pripadali kmetijski oziroma kmetijsko-gozdarski gospodarski enoti, ki je bila že pred vrnitvijo teh zemljišč, stvari oziroma pravic predmet dedovanja po posebnih predpisih o dedovanju zaščitenih kmetij", za tako drugačno ureditev dedovanja tega premoženja, samo zato, ker je bilo podržavljeno, zakonodajalec ni imel nobenih stvarnih in razumnih razlogov. Izključitev ZDKG iz uporabe v zapuščinskih postopkih, kjer bo predmet dedovanja takšno premoženje, bi bila v nasprotju s 67. in z 71. členom Ustave, v nasprotju s 14. členom Ustave pa bi privedla tudi do neenotnega položaja subjektov. Poudarilo je, da je ZDKG potrebno uporabiti v vseh življenjskih primerih, ki jih ta zakon pravno ureja.

7.Z razveljavitvijo drugega odstavka 74. člena ZDen ne velja več ureditev, da se dedovanje vseh kmetijskih zemljišč, ki bodo v postopkih denacionalizacije vrnjena na ime pokojnih upravičencev, izvede le po splošnih pravilih dedovanja, ne pa po posebnem zakonu, ki ureja dedovanje zaščitenih kmetij. Za dedovanje po posebnem zakonu mora biti izpolnjen pogoj, da je neko zemljišče pred podržavljenjem pripadalo kmetijski oziroma kmetijsko-gozdarski gospodarski enoti, ki je bila kasneje določena kot zaščitena kmetija in je bila kot taka predmet dedovanja po posebnih predpisih. Enako stališče je Ustavno sodišče zavzelo tudi v odločbi št. Up-62/94 z dne 13. 11. 1997 (OdlUS VI, 194). Zadnja novela ZDen (Uradni list RS, št. 65/98 in 76/98 - odl.US) pa glede novega zapuščinskega postopka določa uporabo ZD ter ZDKG (drugi odstavek 74. člena ZDen).

8.Prvostopno in Višje sodišče sta izpodbijana sklepa izdali še pred razveljavitvijo drugega odstavka 74. člena ZDen in uveljavitvijo navedene novele ZDen, vendar je Višje sodišče v obrazložitvi svoje odločitve navedlo, da sodišče na podlagi 12. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (Uradni list SRS, št. 1/86) odloča po tem zakonu le, če je bila kmetija določena kot zaščitena že ob uvedbi dedovanja ter v primerih, ko je ob uvedbi dedovanja postopek za določitev kmetije že v teku.

Navedenega stališča Višjega sodišča ni mogoče sprejeti, saj bi to, kljub razveljavitvi prvotne določbe in sedaj veljavni novi določbi drugega odstavka 74. člena ZDen, pomenilo, da dedovanje denacionaliziranih zemljišč po posebnih predpisih za dedovanje zaščitenih kmetij skoraj nikoli ni možno. Prvi predpis, tj. ZDKZ, po katerem so kmetije pridobile status zaščitenih kmetij, je bil sprejet šele leta 1973, torej po obdobju sistemskega podržavljenja zasebnega premoženja (bodisi z agrarnimi reformami in nacionalizacijami, bodisi z upravnimi in sodimi zaplembami).

9.Kmetije, ki so bile podržavljene in so postale splošno ljudsko premoženje oziroma družbeno premoženje, pa nikoli niti niso imele tega statusa. Statusa zaščitenih kmetij tudi niso imeli kompleksi kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini, ki so nastali po podržavljenju teh zemljišč.

Zato je treba predpise o dedovanju zaščitenih kmetij uporabiti tudi za dedovanje v postopku denacionalizacije vrnjenih zemljišč, ki bi bila predmet dedovanja po posebnih predpisih, pa to niso bila, ker so bila podržavljena. Ustavno sodišče zaključuje, da okoliščina, da je bil sklep o dedovanju pravnomočen pred uveljavitvijo ZDKZ oziroma pred določitvijo zaščitenosti kmetije, ne more vplivati na uporabo posebnih predpisov o dedovanju zaščitenih kmetij za denacionalizirana zemljišča. Razlog, tj. trenutek uvedbe dedovanja, bi namreč privedel do neenakega obravnavanja strank v zapuščinskih postopkih in tudi do kršitve ustavne določbe o enakem varstvu njihovih pravic v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave).

Premoženje, ki je predmet denacionalizacije, v nobenem primeru ni premoženje, na katerega bi se lahko nanašala pravnomočna "odločba o dedovanju" iz prvega odstavka 78. člena ZDen.1 Zato bi stališče Višjega sodišča privedlo do stanja, da bi bila uporaba oziroma izbira predpisa o dedovanju odvisna od okoliščin, ki z dedovanjem denacionaliziranih kmetijskih zemljišč nimajo nobene zveze. To pa bi v zapuščinskih postopkih neutemeljeno privedlo do različnega odločanja v enakih pravno relevantnih položajih.

10.Glede na to, da gre v tem primeru za zemljišča, ki so pred podržavljenjem pripadala kmetijsko-gozdarski gospodarski enoti, ki je bila določena kot zaščitena kmetija, bi bila lahko tudi ta zemljišča, kolikor bi prišlo do dedovanja po letu 1973, predmet dedovanja po posebnih predpisih, če ne bi bila podržavljena.

11.Podržavljenih zemljišč namreč ni mogoče obravnavati ločeno od kmetijskega gospodarstva, kateremu so pripadala. Ker v izpodbijanih sklepih za dedovanje denacionaliziranih zemljišč niso bili uporabljeni posebni predpisi o dedovanju zaščitenih kmetij, ampak le splošni predpisi o dedovanju, Ustavno sodišče ugotavlja, da je bila pritožnicama kršena pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in je zato izpodbijane sklepe razveljavilo.

12.Pri presoji Ustavno sodišče izhaja iz navedb ustavne pritožbe, ni pa vezano na opredelitev, za katero kršitev Ustave naj bi pri tem šlo. Ker je Ustavno sodišče že odločilo o spornem vprašanju, kot sta ga pritožnici opredelili v ustavni pritožbi, se v presojo, ali so bile z izpodbijanima sklepoma kršene druge določbe o ustavnih pravicah, ni bilo treba spuščati.

13.V zvezi z navedbami drugih dedičev, danih v odgovoru na ustavno pritožbo, pa je treba poudariti, da se Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Ustavno sodišče zato ni ugotavljalo, ali so v obravnavanem primeru dejansko izpolnjeni pogoji za dedovanje zaščitene kmetije. Odločitev Ustavnega sodišča pomeni le, da bo prvostopno sodišče v novem postopku, pri odločanju o dedovanju denacionaliziranih zemljišč, moralo uporabiti tudi določbe ZDKG.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč - Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Lojze Ude, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam - Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k : Franc Testen

1Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98) je spremenil določbo prvega odstavka 78. člena ZDen. Veljavna ureditev določa, da se dedovanje po umrlem denacionalizacijskem upravičencu uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.