Jedro

Po prvem odstavku 7. člena ZNP sodišče opravi narok le, če je to predpisano z zakonom, ali če oceni, da je to za postopek potrebno. Posebni zakon, ki ureja denacionalizacijo, ne predvideva obveznega naroka in ker narok tudi ni bil potreben, saj je sodišče lahko odločilo na podlagi navedb predlagateljice in predloženih listin, ne gre za očitane bistvene kršitve postopka.

Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je bilo sprejeto pravno mnenje, po katerem podlaga iz 5. člena ZDen velja le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog, s katerim je predlagateljica uveljavljala denacionalizacijsko upravičenje do vračila nadomestne nepremičnine ali do odškodnine zaradi prehoda 79/100 idealnega solastninskega deleža nepremičnine z.k. telo II, hiša na naslovu L., ki stoji na parc. št. 2119 k.o. B. in je vpisana v vl.št. 957. Sodišče je njen predlog zavrnilo brez naroka, ker se je iz njenih navedb in iz preloženih listin prepričalo, da je tožnica (skupaj s sestrama) sklenila prodajno pogodbo 18.2.1975 in aneks 7.8.1975, da ne bi prišlo do razlastitve. Ker 5. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur.l. RS, št. 27/91 do 67/98) dopušča denacionalizacijo v obsegu časovno omejenih predpisov, ki so navedeni v 3. členu ZDen, in ker bi bila predlagateljica leta 1975 lahko razlaščena na podlagi Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Ur.l. SRS, št. 27/72 do 23/78) in ne na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi (Ur.l. FLRJ, št. 28/47), ki je naveden v 12. točki 3. člena ZDen, je sodišče sklenilo, da ni pogojev za denacionalizacijo. S tako odločitvijo se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje, ki je zavrnilo predlagateljičino pritožbo in potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča. V izpodbijani odločbi ni našlo očitane bistvene kršitve določb procesnega prava, ker je v prvem odstavku 7. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur.l. SRS, št. 30/86 do RS, št. 55/92) sodišču prepuščena odločitev, ali bo razpisalo narok, ali bo odločilo brez njega. Tudi z uporabo materialnega prava se je strinjalo, saj 5. člena ZDen ni mogoče obravnavati ločeno od drugih določil tega zakona, zlasti tistih v 3. in 4. členu ZDen.

Proti sklepu pritožbenega sodišča je - v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje - predlagateljica pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi reviziji in spremeni izpodbijana sklepa, tako da v celoti ugodi njenemu predlogu, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo odločanje. Sodiščema druge in prve -stopnje očita, da sta bistveno kršili postopkovna določila, ker je pri izdaji prvega sklepa sodeloval sodnik, ki ni bil prisoten na naroku, saj ga sodišče sploh ni izvedlo. Zato predlagateljici ni bilo vročeno vabilo nanj in ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. S tem je bilo po mnenju revizije kršeno tudi načelo neposredne izvedbe dokazov. Revidentka označuje kot zavržno stališče pritožbenega sodišča, ki se sklicuje na dolgoletno sodno prakso v tovrstnih zadevah ter jo postavlja nad ZDen. Ob tem poudarja, da je njena zadeva specifična in da kakršnokoli pavšaliziranje ni dopustno. Navaja, da 1. člen ZDen nima časovnih omejitev, 5. člen pa mu dodaja še prehod premoženja v družbeno lastnino na podlagi pravnega posla. Časovna opredelitev je povsem irelevantna, pač pa mora biti izpolnjen pogoj, da gre za podržavljenje na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Po njenem je 5. člen samostojen in ni v soodvisnosti z ostalimi, zlasti pa zakonodajalec ni imel namena časovnega omejevanja. Dodaja, da je bila pri ceni za odkup znižana kupnina zaradi zasedenosti stanovanja in da ni dosegla niti 8% prometne vrednosti nepremičnine. Ker izplačana odškodnina ni bila realna, ni mogoče govoriti o standardu civilizirane in demokratične družbe, ne o legitimnosti in zakonitosti podržavljenja. Na koncu dodaja, da sta sodišči napačno uporabili materialno pravo v delu, ki se nanaša na stroške postopka.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), ki se uporablja v zvezi s 56. členom ZDen in 37. členom ZNP, je bila revizija vročena nasprotnim udeleženkam, ki nanjo niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Kljub temu, da je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon, je revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP 1977, ker je treba po prvem odstavku 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list RS, št. 26/99) nadaljevati postopek po dotedanjih predpisih, če je bil pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdan sklep, s katerim se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Očitane bistvene kršitve določb ZPP 1977 niso podane, saj se v postopkih, v katerih upravičenci uveljavljajo pravice pred sodiščem po 56. členu ZDen, uporabljajo predvsem določila, ki urejajo postopek za denacionalizacijo premoženja, sicer pa procesna določila ZNP. Že sodišče druge stopnje je predlagateljici pojasnilo, da po prvem odstavku 7. člena ZNP sodišče opravi narok le, če je to predpisano z zakonom, ali če oceni, da je to za postopek potrebno. Posebni zakon, ki ureja denacionalizacijo, ne predvideva obveznega naroka in ker narok tudi ni bil potreben, saj je sodišče lahko odločilo na podlagi navedb predlagateljice in predloženih listin, ne gre za očitane bistvene kršitve postopka. Le-te izvaja revizija iz določil ZPP 1977, ki jih je mogoče z uporabiti samo tedaj, ko ZDen in ZNP ne urejata določenega vprašanja; pa še ZPP 1977 pozna primere, ko je mogoče odločiti brez naroka oz. brez glavne obravnave. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno odločilo o zahtevku predlagateljice brez naroka, na podlagi njenih navedb in predloženih listin, zaradi tega ni storilo očitanih bistvenih kršitev postopka v zvezi s sodiščem, ki je odločalo, niti ni predlagateljici vzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem.

Tudi očitek revizije, da se pritožbeno sodišče zavržno sklicuje na dolgoletno sodno prakso, ki jo postavlja pred določila ZDen, ni utemeljen. V drugem odstavku na 3. strani sodbe pritožbeno sodišče razlaga določila 3., 4. in 5. člena ZDen in navaja dolgoletno sodno prakso, na podlagi katere je bilo na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije sprejeto pravno mnenje, po katerem podlaga iz 5. člena ZDen velja le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDen.

Sklicevanje na pravno mnenje, ki je bilo sprejeto v skrbi za enotno sodno prakso po 109. členu Zakona o sodiščih (ZS, Ur.l. RS, št.19/94 do 38/99), ni zavržno dejanje, saj so na občni seji sprejeta pravna mnenja obvezna za senate Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 110. člena SZ) in je koristno, da jih poznajo tudi sodniki nižjih sodišč in odvetniki, ki za plačilo pravno svetujejo strankam, ki jih zastopajo v njihovih pravnih razmerjih (Zakon o odvetništvu, ZOdv, Ur.l. RS, št. 18/93 in 24/96). Iz obširne razlage navedenega pravnega mnenja, ki je objavljeno v Poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. 1/93, str. 30, št. 4, revizijsko sodišče povzema le to, da je treba uporabljati zakone v celoti, zaradi česar je treba razlagati norme v skladu z notranjim sistemom zakona, torej je treba razlagati posamezne člene zakona v medsebojni logični povezavi. Ker v konkretnem primeru Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe iz leta 1972, na podlagi katerega je predlagateljica sklenila pravni posel namesto razlastitve, ne spada med taksativno naštete zakone v 3. členu ZDen, niti ne gre za neodplačno podržavljenje v okviru splošno časovno omejenih predpisov iz 4. člena ZDen, predlagateljica, ki zahteva denacionalizacijo na podlagi 5. člena ZDen, ni upravičena do vrnitve premoženja, ki ga je s pravnim poslom prenesla v družbeno premoženje.

V zvezi z revizijo o pravdnih stroških pa vrhovno sodišče pojasnjuje, da ZPP 1977 v 382. členu predvideva revizijo proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji. Odločitev o stroških, ki je po četrtem odstavku 164. člena ZPP 1977 navedena v sodbi ali sklepu, je po prvem odstavku 167. člena ZPP 1977 sklep. Proti sklepu je revizija dovoljena samo izjemoma, v primerih, ki so navedeni v 400. členu ZPP 1977 in sklepa o stroških, ki ga je sodišče povzelo v sodbo, ni med njimi. Zato revizijsko sodišče ni moglo upoštevati revizijskih navedb v zvezi s stroški postopka in nanje ne odgovarja.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče po določilu 393. člena v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP 1977 in v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Ker revizija ni utemeljena, je po prvem odstavku 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977 zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov.