Jedro

V zvezi z odločanjem o zahtevi za obnovo kazenskega postopka je v okviru zakonskega kriterija primernosti dokaza iz 1. odstavka 413. člena ZKP med drugim mogoče oceniti kot očitno neprimeren tisti dokaz ali dejstvo, ki nima nič skupnega z zadevo ali ki je očitno nepomemben za presojo odločilnih dejstev oziroma ki ne bi mogel vplivati na spremembo sodbe, četudi bi držalo tisto, kar iz tega dokaza ali dejstva izhaja.

Oškodovanec med postopkom ni bil zaslišan, ker se je odrekel pričanju zoper očeta (1. odstavek 236. člena ZKP). Sedaj naj bi bil pripravljen izpovedati in razbremeniti obsojenca. Dokler ta dokaz ni izveden, ga ni mogoče označiti kot očitno neprimernega za dovolitev obnove postopka.

Izrek

Zahtevi zagovornika obs. M.K. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočni sklep glede odločitve pod točko 1. sklepa sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo odločitev.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 19.5.2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 5.5.2004, je bil M.K. pravnomočno obsojen za storitev nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po 1. odstavku 183. člena KZ ter kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 1. odstavku 201. člena KZ; izrečena mu je bila enotna kazen dve leti in štiri mesece zapora.

Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 11.2.2004, na podlagi 1. odstavka 413. člena ZKP:1. zavrglo zahtevo za obnovo kazenskega postopka K 354/2002, ki jo je vložil obsojenčev zagovornik in 2. kot nedovoljeno zavrglo zahtevo za obnovo istega kazenskega postopka, ki jo je vložil obsojenčev sin D.K. Višje sodišče je s sklepom z dne 11.4.2005 pritožbi obsojenčevega zagovornika ter obsojenčevega sina D.K. zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je glede odločitve pod tč. 1 obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razloga po 11. točki 1. odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 420. člena ZKP in po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP" ter predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V zahtevi med drugim navaja, da je po pravnomočnosti sodbe oškodovanec D.K., ki med kazenskim postopkom ni bil zaslišan, lastnoročno napisal izjavo in jo poslal sodišču, v kateri navaja, da obsojenec ni storil tega, kar se mu očita in da je vzrok za prijavo kaznivih dejanj treba iskati, kot navaja, v zlorabi položaja socialne delavke in kriminalistke, ki sta oškodovanca prisilili v takšno izjavo. Vložnik zahteve sodiščema očita, da ne želita zaslišati "kronske priče" in da "brez kakršnekoli razumljive obrazložitve" zavračata predlog za njeno zaslišanje. Mnenja je, da brez izvedbe tega dokaza ni mogoče oceniti, "da ne gre za dokaz, ki naj bi bil pomemben". Z zavrženjem zahteve za obnovo postopka naj bi sodišči ravnali tudi v nasprotju s 3. točko 1. odstavka 410. člena ZKP in 1. člena ZKP.

Vrhovni državni tožilec A.P. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je po njegovi oceni neutemeljena. Navaja, da je ocenjevanje, ali je obsojenec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita, oziroma ali je pisna izjava oškodovanca, obsojenčevega sina tak nov dokaz, ki bi lahko pomenil oprostitev obsojenca oziroma njegovo kaznovanje po milejšem zakonu, v zahtevi za varstvo zakonitosti nedopustno, saj gre za ocenjevanje dokazov, to pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Povzetek navedb je trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da naj bi izjava oškodovanca povzročila razumen dvom v resničnost in pravilnost sodbe in v obstoj kaznivega dejanja, torej očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta svojo presojo o zavrženju zahteve za obnovo postopka oprli na določbo 1. odstavka 413. člena ZKP, ker sta ocenili, da predlagani dokaz (izpovedba oškodovanca) očitno ni tak, da bi opravičeval obnovo postopka.

Kdaj je nek dokaz ali dejstvo očitno tak, da na podlagi njega ni mogoče dovoliti obnove postopka, je dejansko vprašanje, ki ga je treba razlagati ozko, da se ne bi zapiralo vrat obnovi postopka. Že zakon je pri tem formalnem preizkusu sodišču postavil strog kriterij s tem, ko je določil, da se sme zahteva za obnovo postopka zavreči le v primeru, ko je dokaz ali dejstvo očitno neprimeren. Takšno oceno sodišče sprejme, še preden izvede dokaz in še predno na zahtevo odgovori nasprotna stranka, ne da bi se pri tem spuščalo v presojo obstoja in dokazne vrednosti dokaza. Tako je v okviru zakonskega kriterija primernosti dokaza mogoče oceniti kot očitno neprimernega dokaz ali dejstvo, ki denimo nima nič skupnega z zadevo ali ki je očitno nepomemben za presojo odločilnih dejstev oziroma, ki ne bi mogel vplivati na spremembo sodbe, četudi bi držalo tisto, kar iz tega dokaza ali dejstva izhaja.

Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov je razvidno, da nižji sodišči predlaganega dokaza nista presodili v skladu z že pojasnjenim kriterijem primernosti oziroma, da sta ga presojali po njegovi vsebini, obe pa sta ga, še preden je bil izveden, ocenili kot takšnega, da ne opravičuje obnove postopka.

Sodišče prve stopnje v svojem sklepu povzema dokaze, na katerih temelji obsodilna sodba in navaja (stran 3) "da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova, saj gre le za posplošeno navajanje nečednih početij centra za socialno delo in policije", nato pa ugotavlja, da predlagatelj ni predložil novih dokazov, ki bi utegnili sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev obsojenca, zaradi česar je na podlagi 1. odstavka 413. člena ZKP zahtevo zavrglo. Iz takšne obrazložitve ni razvidno, kaj sodišče prve stopnje sploh šteje za nov dokaz oz. dejstvo, izostala pa je tudi ocena primernosti predlaganih dokazov oz. dejstev. Višje sodišče je zagovornikovo pritožbo zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno in kot nesprejemljive označilo zagovornikove navedbe, da bi šele zaslišanje oškodovančevega sina pokazalo, ali je na podlagi njegove izpovedbe mogoče dovoliti obnovo postopka. Višje sodišče v nadaljevanju pritrjuje zaključkom izpodbijanega sklepa, sklicuje se na izpovedbo delavke Centra za socialno delo P., ki je povzela ravnanje obsojenca, kot ga je opisal oškodovanec, navaja, da je posledice obsojenčevih ravnanj izrecno ugotovil izvedenec, poudarja pa tudi oškodovančevo psihično navezanost na očeta ter na drugi strani strah pred njim. Zaključuje, da je v tem kontekstu potrebno kritično ocenjevati tudi sedanje, naknadno oškodovančevo zatrjevanje in dodaja, da tudi povsem razbremenilno pričanje oškodovanca ne bi moglo spremeniti zaključkov pravnomočne kazenske sodbe glede obsojenčevega ravnanja.

Po navedenem je treba pritrditi vložniku zahteve, ki smiselno uveljavlja, da je obrazložitev prvostopenjskega sklepa nejasna in da je višje sodišče v okviru pritožbenega postopka to pomanjkljivost spregledalo ter zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi nepravilne, vsebinske presoje dokazov, medtem ko razlogov o primernosti predlaganega dokaza tudi ta sklep ne vsebuje. Vse to pa pomeni uvodoma zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 271. člena ZKP. Oškodovanec med postopkom ni bil zaslišan, ker se je odrekel pričanju zoper očeta (1. odstavek 236. člena ZKP). Sedaj naj bi bil pripravljen izpovedati in razbremeniti obsojenca. Takšnega dokaza pa ni mogoče vnaprej označiti kot očitno neprimernega za dovolitev obnove postopka, dokler ni izveden. Zato je utemeljen vložnikov predlog, da mora sodišče prve stopnje zaslišati oškodovanca kot pričo. To bo v nadaljnjem postopku storilo na podlagi določbe 2. in 3. odstavka 413. člena ZKP, nato pa na podlagi uspeha poizvedb, bodisi ugodilo zahtevi in dovolilo obnovo kazenskega postopka, ali pa zahtevo zavrnilo (1. odstavek 414. člena ZKP).

Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugodilo utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti, pravnomočni sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek (1. odstavek 426. člena ZKP).