Jedro

Med stroške, ki so v zvezi z opravljanjem posla, in do povrnitve katerih je mandatar upravičen na podlagi prvega odstavka 776. člena OZ, spadajo tudi zneski, ki jih je mandatar plačal svojemu sopogodbeniku na podlagi posla, ki ga je sklenil (v svojem imenu in) za račun naročnika. Torej tudi obratovalni stroški, ki jih je za račun naročitelja plačal dobavitelju blaga oziroma storitve.

Toženka je od mandatne pogodbe odstopila, zaradi česar je pogodba s potekom odpovednega roka prenehala. Od takrat dalje tožnica za plačevanje obratovalnih stroškov za toženko ni imela nobene podlage. Kar jih je plačala, jih je plačala kljub izrecni (odpovedi) prepovedi toženke in že zato iz teh poslov, skladno z določbo 204. člena OZ, ni pridobila nobenih pravic poslovodje brez naročila.

Dokazi (računi dobaviteljev in izpiski prometa na računu) ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage glede stroškov, ki naj bi jih tožnica v posameznem mesecu plačala za toženko. To, da bi med dokazi iskalo in izbiralo pomembna dejstva, tudi ni naloga sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 999,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21310/2015 z dne 2. 3. 2015 v prvem odstavku izreka za znesek 799,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2014 do plačila in v tretjem odstavku izreka za 186 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da mora toženi povrniti njene pravdne stroške (III. točka izreka).1

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Izpodbija jo v zavrnilnem in stroškovnem delu ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži v plačilo tožničine pravdne stroške, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbi2

4. Predmet tega gospodarskega spora je mandatarjev zahtevek za povrnitev stroškov, ki jih je imel z izpolnitvijo naročila. Z njim tožnica kot prevzemnica naročila od toženke kot naročiteljice zahteva povrnitev obratovalnih stroškov za trgovsko poslovni center, za katere pravi, da jih je po njenem naročilu plačala dobaviteljem blaga in storitev, pa tudi povrnitev plačanega davka na dodano vrednost ter povrnitev režijskih stroškov.

5. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici povrne tiste obratovalne stroške in plačane zneske iz naslova davka na dodano vrednost, ki jih je dobavitelju plačala po računu številka 273/2014. V ostalem je tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo - deloma zaradi zastaranja, deloma, ker za zahtevek ni pravne podlage in deloma zaradi nesklepčnosti tožbe.

6. Pritožba ni utemeljena.

O zapadlosti toženkine obveznosti

7. Osrednji del pritožbenih navedb se osredotoča na izpodbijanje dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje o vsebini dogovorov v zvezi z odložitvijo zapadlosti toženkine obveznosti. Pritožnica najprej neutemeljeno napada dejanski zaključek prvostopenjskega sodišča, po katerem je bila zapadlost toženkine obveznosti odložena za 5 let od sklenitve prodajne pogodbe, češ da tak dogovor ne izhaja iz vsebine elektronskega poročila z dne 29. 3. 2007.3

8. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe,4 pa prvostopenjskega sodišča vsebina elektronskega sporočila, ki ga izpostavlja pritožnica, ni prepričala v to, da bi bila zapadlost odložena za celotni čas trajanja najemne pogodbe, čeprav se, kot opozarja pritožnica, elektronsko sporočilo sklicuje tudi na 13. člen prodajne pogodbe, v katerem je vsebovana zaveza tožnice k sklenitvi najemnega razmerja. Prvič ne zato, ker je ugotovilo, da iz vsebine elektronskega sporočila izhaja, (1) da sta stranki mandatno pogodbo sklenili ob nakupu nepremičnine 1. 2. 2007; ker iz vsebine elektronskega sporočila izhaja, (2) da je tožnica obratovalne stroške za toženko plačevala že v času sestave tega sporočila, torej še preden je prišlo do sklenitve najemne pogodbe; (3) ker se v besedilu elektronskega sporočila 5 letni rok veže na 13. člen prodajne pogodbe in ne na najemno pogodbo in ker iz besedila izhaja, (4) da je bil dogovor o zamiku z obračunavanjem očitno sklenjen že v pogajanjih za nakup in pred podpisom najemne pogodbe. Drugič ne zato, ker je prvostopenjsko sodišče v dogovor o petletnem zamiku od sklenitve prodajne in ne najemne pogodbe, prepričala tudi izpovedba B. B., takratnega direktorja toženke ter pisca tega elektronskega sporočila, ki je navedeno potrdil. In tretjič ne tudi zato, ker nobena od prič ni potrdila tega, kar trdi tožnica (da bi dogovor o petletnem zamiku s plačilom stroškov res začel teči s sklenitvijo najemne pogodbe).5

9. Sodišče prve stopnje je torej elektronsko sporočilo dokazno ocenilo takó samega zase, kot v primerjavi z ostalimi dokazi in zlasti v 38. in 30. točki izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo, zakaj ni sledilo stališču, za katerega se zavzema pritožnica. Zato pritožnica zgolj s svojim vztrajanjem pri napačnosti tega zaključka in s sklicevanjem na drugačno vsebino elektronskega sporočila, ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti tako ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Pritožnica nadalje meni, da je sodišče prve stopnje napačno vsebino pripisalo tudi dogovoroma z dne 16. 2. 2011 in 13. 7. 20116. Meni, da to, da bi se z dogovoroma spreminjal prvotni dogovor o odložitvi zapadlosti, ne drži, saj kaj takega iz njunega besedila ni razvidno, pa tudi B. B. naj bi, kot pravi pritožnica, jasno povedal, da sta si stranki želeli le presek stanja oziroma ugotovitev, ali stroški (že) presegajo najemnine.

11. Dejstvo je, da sta besedili obeh dogovorov jasni - z njima se je tožnica zavezala pripraviti obračun skupnih stroškov na objektu za nazaj (in izpolniti vse obveznosti iz dogovora) do 15. 8. 2011. To, da sta besedili jasni, v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno niti za tožnico.7 In ker se jasne pogodbene določbe uporabljajo tako, kot se glasijo, se je tudi sodišče prve stopnje pri razlagi obeh dogovorov utemeljeno oprlo na njun jezikovni pomen (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika, od tu OZ). Čeprav dogovora ne omenjata datuma zapadlosti, oziroma prvotnega dogovora o zapadlosti, to, da se nanašata na zapadlost potrjuje že v njima sprejeta obveznost tožnice k obračunu stroškov.

12. Tožnica tega, da bi se lahko dogovoroma pripisalo več različnih pomenov, na prvi stopnji niti ni trdila. Zato prvostopenjsko sodišče za iskanje skupnega namena strank z zasliševanjem sopogodbenikov (tudi v pritožbi izpostavljenega B. B.) ni imelo pravega razloga in se je tudi zato pravilno oprlo8 na besedni pomen dogovorov. Čim je tako, je jasno, da pritožba, kolikor sodišču prve stopnje smiselno očita, da izpovedbe B. B. ni ocenilo tako, kot mu to nalagata določbi 7. in 8. člena Zakona o pravdnem postopku (od tu ZPP), ni utemeljena.

13. Pritožbene navedbe o tem, da naj bi se tožnica z dogovoroma zavezala le k pripravi vmesnega obračuna oziroma da naj bi bil njun namen le doseči presek stanja, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote,9 glede katerih pritožnica ne trdi, da jih ni mogla postaviti do konca glavne obravnave. Zato jih drugostopenjsko sodišče ni upoštevalo (337. člen ZPP).

O zastaranju terjatev

14. Pritožnica nasprotuje tudi materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje o zastaranju dela vtoževanih terjatev. Po njenem mnenju naj bi imel zahtevek za vračilo stroškov, ki jih je upravnik založil za naročnika, pravno naravo verzije, za katero velja petletni zastaralni rok. Vendar nima prav.

15. Terjatve iz gospodarskih pogodb, kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami, zastarajo v treh letih (prvi odstavek 349. člena OZ). Izdatki, nastali v zvezi z mandatno pogodbo, pa niso le neposredni operativni stroški, oziroma upravljavska provizija, kot meni pritožnica. Med stroške, ki so v zvezi z opravljanjem posla, in do povrnitve katerih je mandatar upravičen na podlagi prvega odstavka 776. člena OZ, spadajo tudi zneski, ki jih je mandatar plačal svojemu sopogodbeniku na podlagi posla, ki ga je sklenil (v svojem imenu in) za račun naročnika. Torej tudi obratovalni stroški, ki jih je za račun naročitelja plačal dobavitelju blaga oziroma storitve. Prav ti stroški pa so predmet te pravde. Zato je prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno presodilo, da gre za terjatve iz gospodarskih pogodb, za katere velja triletni zastaralni rok.

16. Dejansko stanje v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 197/2009 z dne 16. 4. 2009, na katero se sklicuje pritožba, je bilo drugačno in zato za zaključek o zastaralnem roku v tej zadevi ne more biti relevantna. Šlo je za primer, ko je upravnik večstanovanjske stavbe stroške poravnal v imenu in za račun etažnega lastnika, pri čemer iz odločbe ne izhaja, da bi imel za takšno plačevanje podlago v pogodbi o upravljanju (kot jo je imela tožnica).

17. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, češ da prvostopenjsko sodišče za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja celotne terjatve v toženkinih trditvah ni imelo nobene podlage. Toženka je namreč s tem, ko je ugovarjala zastaranje terjatev „najmanj“ do zneska 90.722,65 EUR (oziroma kasneje do zneska 91.111,85 EUR), tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ugovarjala zastaranje celotne terjatve, le da je ugovor omejila na najmanjši znesek, ki je po njenem mnenju gotovo zastaral. To izhaja že iz jezikovne razlage, saj prislov najmanj izraža najmanjšo količino.

18. Kar se tiče zadostnosti trditev, potrebnih za presojo ugovora zastaranja sicer drži, da je toženka na prvi stopnji v svojih pripravljalnih vlogah, kjer je utemeljevala zastaranje, izrecno izpostavila le podatke, relevantne za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja do zneskov 90.722,65 EUR oziroma 91.111,85 EUR.10 Vendar več niti ni bilo potrebnega, saj iz podatkov sodnega spisa in izpodbijane sodbe izhaja, da je imelo sodišče prve stopnje vsa dejstva, ki so mu omogočala presojo utemeljenosti ugovora zastaranja, na razpolago v ostalem trditvenem gradivu (obeh) pravdnih strank.

19. Nenazadnje pritožnica napada še prvostopenjski zaključek o začetku teka zastaralnega roka. Meni, da je obračunana razlika stroškov zapadla v plačilo šele, ko je tožnica, na strani katere je bil ugotovljen plus, toženki izdala račun(e). A iz ugotovitev izpodbijane sodbe11 ne izhaja, da bi stranki dospelost terjatev res vezali na izstavitev računa (temveč, kot je bilo že obrazloženo, le na potek petletnega roka). Tožničini računi so zato pomenili le potrditev dogovorjenega. Ni nepomembno, da se tožnica v pritožbi12 tudi sama sklicuje na to, da je zastaralni rok za vse terjatve začel teči že s potekom petletnega roka (27. 4. 2012, kar je pet let po sklenitvi najemne pogodbe). Pravilo o primernem roku, v zvezi s katerim pritožnica izpostavi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 404/2008 s 17. 6. 2010, pa je namenjeno temu, da si upnik z zavlačevanjem ne bi podaljševal zastaralnega roka in se nanaša na drugačne situacije od obravnavane - na takšne, kjer je dospelost terjatve odvisna tudi od aktivnosti oziroma pasivnosti samega upnika (npr. od izjave o odpoklicu).

O stroških, plačanih po prenehanju pogodbe

20. V tej zadevi je toženka od mandatne pogodbe odstopila, zaradi česar je mandatna pogodba 1. 8. 2013, s potekom odpovednega roka, prenehala. Od takrat dalje tožnica za plačevanje obratovalnih stroškov za toženko ni imela nobene podlage. Kar jih je plačala, jih je plačala kljub izrecni (odpovedi) prepovedi toženke in že zato iz teh poslov, skladno z določbo 204. člena OZ, ni pridobila nobenih pravic poslovodje brez naročila. Gre namreč za prepovedano gestijo.

21. Ker se je tožnica (glede na odpoved pogodbe) morala zavedati, da plačuje nekaj, česar ni bila dolžna plačati (prim. 191. člen OZ), do vračila zneskov, plačanih po 1. 8. 2013 ne more biti upravičena. Že zato s pritožbenim sklicevanjem na to, da toženka ni poskrbela, da dobavitelji računov ne bi več pošiljali tožnici, oziroma da si tožnica ni mogla privoščiti neplačevanja, ker bi sicer dobavitelji prenehali izvajati svoje storitve na njenih drugih objektih, s čimer bi ji nastala ogromna škoda, ne more uspeti.

O sklicevanju na priloge

22. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na plačilo nezastaranih terjatev (izvzemši terjatev po računu številka 273/2014), zavrnilo zaradi manjkajočih trditev o njegovi višini. Glede tega pritožnica sodišču prve stopnje očita, da bi iz predloženih dokazov lahko brez težav sámo izločilo stroške, ki se nanašajo na celotno nezastarano obdobje. Vendar neutemeljeno.

23. Tako v pravni teoriji,13 kot v sodni praksi14 je že uveljavljeno stališče, da se sklicevanje na priloge lahko nanaša le na dokaz že danih navedb ali na njihovo podrobnejšo razčlenitev in da nadomeščanje trditvene podlage z dokazi praviloma ni dopustno. Tudi v tej zadevi ne gre za nobeno izjemo. Tožnica, ki od toženke zahteva povrnitev obratovalnih stroškov, za katere trdi, da jih je plačala za toženko, bi morala pojasniti, katere stroške in v kakšni višini je v posameznem mesecu plačala za toženko. Ne samo zato, ker je toženka ves čas postopka na prvi stopnji višini zahtevka nasprotovala tudi z ugovorom zastaranja in je torej tožnica morala računati na možnost, da bo ugodeno le delu zahtevka, ki ni zastaran. Tudi zato, ker ji je toženka na prvi stopnji očitala, da prefakturiranih računov dobaviteljev ni plačala. K temu pa jo je izrecno pozvalo celo prvostopenjsko sodišče. Tožnica je vseeno vtoževane stroške obračunala po večmesečnih obdobjih in se sklicevala na mesečne račune dobaviteljev, ki jih je predložila kot dokaz. Namesto, da bi pojasnila, kdaj jih je plačala, pa se je sklicevala na priložene listine o prometu na njenem transakcijskem računu, iz katerih naj bi bilo razvidno plačilo za vsak prefakturiran račun dobaviteljev. A dokazi (računi dobaviteljev in izpiski prometa na računu) ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage glede stroškov, ki naj bi jih tožnica v posameznem mesecu plačala za toženko. To, da bi med dokazi iskalo in izbiralo pomembna dejstva tudi ni naloga sodišča, kot zmotno meni pritožnica. Stališče prvostopenjskega sodišča, po katerem tožbene trditve o višini zahtevka na zadoščajo za sklepčnost (tega dela) tožbe, je zato materialnopravno pravilno.

24. Iz do sedaj opravljenega pritožbenega preizkusa je razvidno, da sodba sodišča prve stopnje (tudi) v tem delu nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Očitka prvostopenjskemu sodišču, češ da svoje odločitve o zavrnitvi tega dela zahtevka ni ustrezno obrazložilo, pa pritožnica ni konkretizirala do te mere, da bi ga pritožbeno sodišče sploh lahko vsebinsko obravnavalo.

O davku na dodano vrednost

25. Med pravdnima strankama niti v pritožbenem postopku ni bilo spora o tem, da je pogodbena obveznost tožnice poleg plačevanja obratovalnih stroškov, obsegala tudi plačevanje s strani dobaviteljev zaračunanega davka na dodano vrednost. Prav tako ni bilo sporno, da je tožnica dobaviteljem ta davek plačala po zaračunani 20% davčni stopnji.15

26. Ker se pravdni stranki glede stroškov, nastalih v zvezi s plačevanjem davka na dodano vrednost, obračunanega v računih dobaviteljev, nista dogovorili drugače, zanje velja splošno pravilo iz prvega odstavka 776. člena OZ, po katerem je prevzemnik naročila upravičen do povrnitve potrebnih stroškov, ki jih je imel z izpolnitvijo naročila. Zato je prvostopenjsko sodišče toženki v zvezi z računom številka 273/2014, ki se nanaša na nezastarane obratovalne stroške, nastale v obdobju od aprila 2012 do marca 2013, poleg povrnitve teh stroškov pravilno naložilo v plačilo tudi znesek iz naslova dobaviteljem plačanega 20% davka na dodano vrednost in nič več.

27. Pritožbeno sklicevanje na to, da so predpisi v trenutku izdaje tožničinega računa številka 273/2014, predpisoval višjo, 22% davčno stopnjo, za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Prvič in predvsem ne zato, ker tožnica v postopku na prvi stopnji tega, da bi dobaviteljem za toženko plačala 22% davek na dodano vrednost, sploh ni trdila (prim. prvi odstavek 776. člena OZ). Drugič pa tudi ne zato, ker se po davčnih predpisih davek na dodano vrednost obračunava po stopnji, veljavni ob dobavi blaga oziroma opravi storitev16 in ne, kot meni pritožnica, po stopnji, veljavni ob izdaji njenega računa. Sporni račun številka 273/2014 pa se nanaša na stroške, nastale do marca 2013, ko je bila veljavna 20% splošna davčna stopnja.17

28. Tega, da je v proračun odvedla 22% davek, tožnica v postopku na prvi stopnji ni trdila (kaj šele dokazala), v pritožbi pa tudi ne pojasni, zakaj navedbe ni mogla postaviti do konca glavne obravnave. Zato je drugostopenjsko sodišče ni upoštevalo (337. člen ZPP).

O režijskih stroških

29. Po pritožničinem mnenju bi moralo prvostopenjsko sodišče ugoditi tudi njenemu zahtevku za plačilo režijskih stroškov, češ da naj bi bil dogovor o njihovem plačilu vsebovan v dogovoru o plačevanju tekočih stroškov. A je bil njen zahtevek iz tega naslova tudi po prepričanju pritožbenega sodišča materialnopravno pravilno zavrnjen.

30. Pravdni stranki sta se namreč glede režijskih oziroma operativnih stroškov dogovorili drugače kot to ureja 776. člen OZ, kar dopušča 2. člen OZ. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev prvostopenjske sodbe,18 ki jih pritožba ne izpodbija, se je toženka zavezala tožnici za upravljanje in vodenje objekta mesečno plačevati stroške v pavšalni višini 0,03% od prodajne vrednosti objekta. Ti stroški pa so bili tožnici tudi že v celoti povrnjeni.19 Sklepno

31. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, po kateri tožnica ni upravičena do povrnitve drugih, razen že prisojenih stroškov po računu številka 273/2014, ki jih je imela s plačevanjem računov dobaviteljev, je pravilna in zakonita. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu prvostopenjske sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo, tako kot mu to nalaga določba 353. člena ZPP.

Pritožbeni stroški

32. V skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku.

33. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki, ki je na njene pritožbene navedbe vsebinsko obrazloženo odgovorila, pa mora povrniti stroške pritožbenega postopka.

34. Upoštevajoč Odvetniško tarifo (od tu OT) v pritožbi sporno vrednost zahtevka 124.789,46 EUR, vrednost točke 0,459 EUR in priglašene stroške, gre toženi stranki za 999,56 EUR stroškov, nastalih z odgovorom na pritožbo (1750 odvetniških točk za odgovor na pritožbo po 1. točki tarifne številke 21 OT, 35 odvetniških točk za izdatke za stranko po tretjem odstavku 11. člena OT in 392,7 odvetniških točk davka na dodano vrednost 22%). Tožeča stranka ji mora ta znesek povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi te sodne odločbe tožeči stranki, do plačila.

1 Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in ohranilo v veljavi kondemnatorni del sklepa o izvršbi le glede zneska 799,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2014 dalje in glede 186 EUR izvršilnih stroškov. Čeprav v ostalem kondemnatornega dela sklepa o izvršbi ni razveljavilo, kot mu je to nalagala določba tretjega odstavka 436. člena ZPP, je iz izreka izpodbijane prvostopenjske sodbe vseeno jasno razvidno, kako je odločilo o zahtevku oziroma o kondemnatornem delu sklepa o izvršbi. 2 V pritožbenem postopku se, glede na določbo tretjega odstavka 125. člena ZPP-E, uporabljajo pravila ZPP, kakršna so veljala pred novelo E, saj je bila sodba izdana 18. 5. 2017. 3 Na prilogi A 203. 4 Glej zlasti 30. točko njene obrazložitve. 5 Primerjaj razloge prvostopenjskega sodišča v 38. in 30. točki njegove obrazložitve. 6 Na prilogah B 4 in B 9. 7 Primerjaj njen zadnji stavek v IV. točki na listovni št. 91. 8 Primerjaj razloge v 38. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 V postopku na prvi stopnji je tožnica v zvezi z dogovorom na prilogi B4 trdila, da v njem ni omenjen prvotni dogovor oziroma to, da gre za njegovo spremembo; da je vsebina dogovora jasna in da dogovor ne vsebuje konkretnega roka za izstavitev računa (na listovni št. 91 v točki IV in na listovni št. 97 v točki VIII). V zvezi z dogovorom na prilogi B9 pa je ugovarjala le, da ni podpisan s strani tožnice in je zato ne more zavezovati ter se sklicevala na to, da v drugi pravdi ni bilo ugotovljeno, da bi bil med strankama prvotni dogovor o zapadlosti sploh spremenjen (na listovni št. 97, v drugem odstavku točke VIII). 10 Primerjaj njene navedbe na listovnih št. 90 in 96 sodnega spisa. 11 Primerjaj zlasti 38. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 12 Glej zadnji stavek v prvem odstavku na 5. strani njene pritožbe. 13 Glej dr. Aleš Galič, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba in Založba UL RS, Ljubljana, 2006, 2. knjiga, stran 132. 14 Glej sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 148/2015 in v opombi (4) citirane odločbe. 15 Primerjaj nezanikano trditev tožene stranke na listovni št. 71 in odgovor tožeče stranke na listovni št. 93 sodnega spisa. 16 Glej prvi odstavek 40. člena, prvi odstavek 33. člena v zvezi s prvim odstavkom 32. člena in 16. členom ZDDV-1. 17 Glej 41. člen ZDDV-1, veljaven v času pred 1. 7. 2013. 18 Primerjaj 46. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 19 Primerjaj toženkine neprerekane navedbe v 11. točki njene tretje pripravljalne vloge.