Jedro

Odpoved določenim procesnim pravicam, zaradi hitrejšega poteka in končanja glavne obravnave, mora biti izrecna in nedvoumna ter ne sme dopuščati različnih razlag. Vsebina zapisnika o predobravnavnem naroku pa ne daje podlage za ugotovitev, da se je obdolženec zavestno odpovedal pravici do sojenja pred senatom. Iz zapisnika namreč ne izhaja določno, ali je bil obdolženec natančno poučen o procesnih pravicah, ki jih ima po zakonu in katerim se lahko odpove.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je K. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen eno leto zapora. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka iz 1. in 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP. Navaja, da je bilo sodišče nepravilno sestavljeno, saj je namesto senata sodila sodnica posameznica, čeprav se obdolženec na predobravnavnem naroku ni odpovedal pravici, da mu sodi senat. Sodba sodišča prve stopnje naj ne bi imela razlogov o vseh odločilnih dejstvih, razlogi glede vsebine izvedenskega mnenja pa naj bi bili v nasprotju z dejansko vsebino te listine. Pravice obrambe je sodišče po mnenju vložnika kršilo z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič R. in L., za ogled kraja kaznivega dejanja ter za opravo poizvedb o številu kopalcev, pri čemer je že predkazenski oziroma policijski postopek tekel tako, da je bilo obdolžencu onemogočeno zbiranje dokazov v njegovo korist. Ker izjava oškodovanke, dana policiji, kot ključni obremenilni dokaz ni bila pretresena na glavni obravnavi, naj bi sodišče kršilo tudi določbo drugega odstavka 355. člena ZKP. Zagovornik predlaga Vrhovnemu sodišču, da spremeni sodbo sodišča prve in druge stopnje in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v obravnavanje sodišču prve stopnje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena, saj kršitve, ki jih zatrjuje, niso podane. Nobenega dvoma ni, da se je obdolženi zavestno odpovedal sojenju pred senatom, saj to izhaja iz zapisnika o predobravnavnem naroku in razlogov sodbe pritožbenega sodišča. Vložnik ne pojasni, kako naj bi delo policije, ki ga graja, vplivalo na zakonitost izpodbijane sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je obširno in vsebinsko utemeljeno ter povsem sprejemljivo obrazložilo, zakaj ni izvedlo posameznih predlaganih dokazov. S problematiziranjem izpovedbe priče N. C. in povzemanjem obdolženčevega zagovora vložnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti najprej uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno ali če je pri izrekanju sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi ali je bil s pravnomočno odločbo izločen iz sojenja. Po določbi 1. točke prvega odstavka 25. člena ZKP sodi okrožno sodišče o kaznivem dejanju po prvem odstavku 173. člena KZ-1 glede na predpisano kazen v senatu, ki ga sestavljajo en sodnik in dva sodnika porotnika. Izjema od tega pravila je določena v 1. a točki istega odstavka, torej kadar nastopi situacija iz 2. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP.

6. V 285.f členu ZKP je določeno, da obtoženca, ki krivde po obtožbi na predobravnavnem naroku ne priznava, predsednik senata pouči o možnostih dogovora za hitrejši potek in končanje glavne obravnave, če se odpove določenim pravicam, ki jih ima po tem zakonu (prvi odstavek). Pravice, ki se jim obdolženec po tej določbi lahko odpove, izhajajo iz štirih točk drugega odstavka tega člena, in zajemajo poleg dogovora o načinu vabljenja na glavno obravnavo (1. točka) tudi za položaj obdolženca zelo pomembna procesna jamstva: načelo zbornega sojenja (2. točka), načelo sojenja v navzočnosti (3. točka) in načelo neposrednega izvajanja dokazov (4. točka). Poleg upravičenja obdolženca, da razpolaga z nekaterimi svojimi procesnimi pravicami, izhaja iz citirane določbe po drugi strani dolžnost sodišča, da obdolženca pouči o tem, kakšne so njegove procesne pravice in kakšne procesne posledice sledijo, če se jim odpove.

7. Zaradi hitrejšega poteka in končanja glavne obravnave se torej obdolženec na predobravnavnem naroku lahko odpove pravici do sojenja pred senatom, v posledici česar sme predsednik senata odločiti, da bo obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodil sodnik posameznik okrožnega sodišča. Odpoved določenim procesnim pravicam, ki jih ima obdolženi po zakonu, mora biti izrecna in nedvoumna ter ne sme dopuščati različnih razlag. Takšno stališče je Vrhovno sodišče v zvezi z odpovedjo pravici do pritožbe pojasnilo v zadevi I Ips 219/2005 z dne 8. 6. 2006, kjer je poudarilo tudi pomen pravilnega pravnega pouka, ki ga je sodišče dolžno dati obdolžencu glede njegovih pravic, kakor tudi dolžnost sodišča, da v zapisnik zapiše vsebino danega pouka(1), pri čemer ni nujno, da je ta zapisan dobesedno, ne zadošča pa samo ugotovitev v zapisniku, da je bil pravni pouk obdolžencu dan. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je v svoji sodni praksi(2) oblikovalo standarde veljavne odpovedi pravicam oziroma procesnim jamstvom, zagotovljenim v Evropski konvenciji o človekovih pravicah: odpoved procesnemu jamstvu mora biti nedvoumna in prostovoljna, biti mora izraz volje nosilca pravice, ki je bil poučen o svoji pravici in je lahko razumno predvidel in razumel vse njene posledice.

8. V obravnavani kazenski zadevi je bil 20. 2. 2013 opravljen predobravnavni narok, na katerem so bili navzoči predsednica senata, zapisnikarica, višji državni tožilec, obdolženec, zagovornik in pooblaščenka oškodovanke. V zapisniku o tem naroku (list. št. 77 - 78) je med drugim zapisano: „Obtoženega, ki krivde po obtožbi na predobravnavnem naroku ne priznava, se pouči o možnostih dogovora za hitrejši postopek in končanje glavne obravnave, če se odpove določenim pravicam, ki jih ima po zakonu. Nato predsednica senata pozove obtoženega, da se v zvezi z navedenim opozorilom izjavi ter zasliši državnega tožilca, vsi izjavijo, da se glavna obravnava lahko opravi v navzočnosti sodnice, predsednice senata.“ Glede na takšen zapis ni mogoče pritrditi stališču višjega sodišča (5. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe), po katerem naj bi bilo iz formulacije zapisnika razvidno, da je bil obdolženi seznanjen s tem, katere pravice ima in katerim se lahko odpove, in da se je zavestno odpovedal sojenju pred senatom, ter da ni mogoče dvomiti o tem, da je bil obdolženi deležen pravnega pouka skladno z določbo 285.f člena ZKP, saj se sicer ne bi mogel izjaviti o tem, kdo mu naj sodi, kar pa naj bi dejansko storil. 9. Iz zapisnika namreč ne izhaja določno, ali je bil obdolženi natančno poučen o procesnih pravicah, ki jih ima po zakonu in katerim se lahko odpove. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča (na primer sodbe I Ips 114/2007 z dne 12. 4. 2007, I Ips 7667/2011 z dne 26. 4. 2012, I Ips 369/2005 z dne 13. 4. 2006 in druge) je zapisnik o naroku javna listina, katere vsebina se domneva za resnično. Domneva resničnosti, ki je sicer izpodbojna, omogoča kasnejšo sodno kontrolo zakonitosti postopka, še posebej v situaciji, ko se naroki zvočno ne snemajo. Zato je treba šteti, da je bil obdolžencu dan pouk, kakršen je zapisan v zapisniku. Kot ugotavlja višje sodišče v izpodbijani sodbi, zagovornik in obdolženi nista imela pripomb na zapisnik. To pa pomeni, da je vsebina zapisnika tudi po mnenju obrambe skladna z dogajanjem na naroku in tam podanimi izjavami.

10. V konkretnem primeru je še pomembneje, da vsebina zapisnika o predobravnavnem naroku ne daje podlage za ugotovitev, da se je obdolženi zavestno odpovedal pravici do sojenja pred senatom. Kot utemeljeno navaja zagovornik, izjave „da se glavna obravnava lahko opravi v navzočnosti sodnice, predsednice senata,“ ni mogoče razlagati, da se je obdolženec odpovedal sojenju pred senatom. Tako zapisana izjava je vsaj dvoumna, če že ne nerazumljiva. Sama po sebi namreč pomeni, da stranke soglašajo, da je na sojenju lahko navzoča tudi sodnica kot predsednica senata, torej da ni razlogov za njeno izločitev. Glede na umestitev zapisa v kontekst poteka naroka, neposredno za zapisom o možnosti dogovora za hitrejši potek glavne obravnave, pa bi seveda lahko tudi predpostavili, da gre za odpoved pravici po 2. točki drugega odstavka 285.f člena ZKP. Zato izjava, kot je zapisana, ne pomeni, da se je obdolženi izrecno, prostovoljno in nedvoumno odpovedal pravici do sojenja pred senatom.

11. Šele na podlagi takšne obdolženčeve odpovedi bi lahko sodišče odločilo skladno z drugim odstavkom 285.f člena ZKP. Pri tem je glede na razloge sodbe višjega sodišča le dodati, da pomanjkljiva formalna obramba oziroma opustitve zagovornika ne razbremenjujejo sodišča, ki je dolžno obdolženca določno in natančno poučiti o procesnih jamstvih, ki se jim v skladu z določbami 285.f člena ZKP lahko odpove, ter poskrbeti, da je njegova odpoved procesno veljavna.

12. Ker se v konkretnem primeru obdolženi K. S. ni odpovedal pravici do sojenja pred senatom, ni nastopila situacija iz 1.a točke prvega odstavka 25. člena ZKP. Sojenje bi moralo biti opravljeno pred senatom, sestavljenim iz sodnika in dveh sodnikov porotnikov. S tem, ko je sodišče sodilo v nepravilni sestavi, je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. Ob ugotovljeni kršitvi Vrhovno sodišče ni preizkušalo ostalih navedb zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenega K. S., temveč je zahtevi ugodilo in glede na naravo kršitve razveljavilo izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Op. št. (1) : O vsebini zapisnika glede pravnega pouka glej tudi sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 315/1999 z dne 26. 10. 2000 in I Ips 162/2001 z dne 24. 1. 2002. Op. št. (2) : Scoppola v. Italy, Zagorodkov v. Russia, A. S. v. Finland, Pishchalnikov v. Russia, Dorozhko and Pozharskiy v. Estonia, Grigoryevskikh v. Russia, Hermi v. Italy, Salduz v. Turkey. O tem tudi: Primož Gorkič: Odpoved procesnim jamstvom v kazenskem postopku: vprašanje njihove razpoložljivosti, v: Pravnik, letn. 65, št. 11/12 (2010), str. 793 - 814.