Jedro

Glede na pritožbene navedbe pa zgolj dodaja, da razlogi kot jih omenja pritožnik, in sicer nedovolitev delodajalca, da se udeleži naroka na sodišču in strah pred izgubo službe, že sami po sebi ne predstavljajo upravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje, še posebej ob dejstvu, da je toženec vabilo na narok prejel že vsaj mesec dni pred samim narokom, za svoje trditve pa ni predlagal izvedbe nobenega dokaza.

Nad J. V. se je namreč že dne 22. 6. 2015 začel osebni stečaj, tožba pa je bila vložena dne 9. 11. 2015, ko se postopek zoper njega sploh ni mogel začeti, glede na prvi odstavek 227. člen v zvezi s 383. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). Z objavo sklepa o začetku stečajnega postopka so namreč dne 22. 6. 2015 nastopile pravne posledice začetka stečajnega postopka. Ena od njih je, da upniki svoje terjatve zoper drugotoženca lahko uveljavljajo samo v stečajnem postopku in je bilo potrebno tožbo kot nedovoljeno, zoper drugotoženca, zavreči in ga k zaslišanju vabiti kot pričo. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo, zakaj dokaza z zaslišanjem priče ni izvedlo, s tem pa ni ravnalo v skladu s 8. členom ZPP, ki predstavlja metodološki napotek za dokazno oceno.

Ker se sodišče prve stopnje do toženčevih navedb ni opredelilo, mu je bila kršena pravica

do izjavljanja in pravica do kontradiktornega postopka, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar sodišču prve stopnje pritožba izrecno očita.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep o vrnitvi v prejšnje stanje se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II P 1107/2015 z dne 11. 4. 2016 v I. in II. točki izreka odločilo, da je prvotoženec (v nadaljevanju toženec) dolžan tožniku plačati znesek 2.480,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 6. 2014 dalje do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka je naložilo plačilo stroškov postopka tožnika v znesku 365,43 EUR v plačilo tožencu. S sklepom z dne 13. 5. 2016 je sodišče predlog toženca za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo in mu naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 70,31 EUR.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje in zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje se pritožuje toženec. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo brez njegovega zaslišanja, prav tako ni zaslišalo priče J. V., čeprav je v odgovoru na tožbo predlagal izvedbo teh dveh dokazov. Do zavrnitve teh dokaznih predlogov pa se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo in je glavno obravnavo zaključilo brez da bi na naroku zaslišalo tožnika, ki je svojo odsotnost opravičil. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo zgolj na izpovedbo tožnika in priče I. C., čeprav na posojilni pogodbi v spisu ni njegovega podpisa. Predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni ter zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje toženec navaja, da se obravnave ni mogel udeležiti, ker mu delodajalec ni odobril izostanka in bi izgubil zaposlitev, zato bi se kot tuj državljan moral vrniti v matično državo, slednje pa bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, zato predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep potrdi.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal, da sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrne, saj je sodišče prve stopnje pravilno opravilo narok v odsotnosti toženca, ki je bil pravilno opozorjen na posledice izostanka z naroka in je svojo odsotnost opravičil šele po naroku. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih dokazov in je v tem delu pritožba neutemeljena. Prav tako je potrebno zavrniti pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, saj razlog, ki ga navaja toženec kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne pomeni upravičenega razloga v skladu s 116. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Pritožba zoper sklep ni utemeljena. Pritožba zoper sodbo je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo in sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena in 366. člena ZPP.

K pritožbi zoper sklep o vrnitvi v prejšnje stanje:

6. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, ker je bil toženec na narok dne 11. 4. 2016 pravilno vabljen, naroka pa se ni udeležil, kljub temu, da je vabilo prejel več kot mesec dni pred narokom dne 22. 2. 2016. V kolikor mu odsotnost s strani delodajalca ne bi bila odobrena, pa bi ob zadostni skrbnosti moral pravočasno predlagati preložitev naroka.

7. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s pravilnimi dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu in jih kot pravilne v celoti povzema. Glede na pritožbene navedbe pa zgolj dodaja, da razlogi kot jih omenja pritožnik, in sicer nedovolitev delodajalca, da se udeleži naroka na sodišču in strah pred izgubo službe, že sami po sebi ne predstavljajo upravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje, še posebej ob dejstvu, da je toženec vabilo na narok prejel že vsaj mesec dni pred samim narokom, za svoje trditve pa ni predlagal izvedbe nobenega dokaza.

8. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, v skladu z 2. točko 365. člena ZPP, kot neutemeljeno, zavrnilo.

K pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje:

9. Pritožba zmotno meni, da sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ne bi smelo odločiti brez zaslišanja toženca. Kdaj lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko določa drugi odstavek 258. členu ZPP, in sicer če se stranka ne odzove sodnemu vabilu, o čemer je bil toženec v vabilu tudi poučen, vendar svoje odsotnosti pred narokom ni opravičil, o njegovih neupravičenih razlogih, ki jih je navedla po opravljenem naroku pa je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom s katerim je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo in s katerimi sodišče druge stopnje v celoti soglaša, kot izhaja iz obrazložitve I. točke izreka.

10. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je toženec v odgovoru na tožbo predlagal zaslišanje J. V. kot priče. Slednjega je sodišče na narok sicer vabilo, vendar kot stranko, kar pa je zmotno. Nad J. V. se je namreč že dne 22. 6. 2015 začel osebni stečaj, tožba pa je bila vložena dne 9. 11. 2015, ko se postopek zoper njega sploh ni mogel začeti, glede na prvi odstavek 227. člen v zvezi s 383. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). Z objavo sklepa o začetku stečajnega postopka so namreč dne 22. 6. 2015 nastopile pravne posledice začetka stečajnega postopka. Ena od njih je, da upniki svoje terjatve zoper drugotoženca lahko uveljavljajo samo v stečajnem postopku in je bilo potrebno tožbo kot nedovoljeno, zoper drugotoženca, zavreči in ga k zaslišanju vabiti kot pričo. 11. Toženec je J. V. predlagal k zaslišanju kot pričo in pri tem navedel razloge, kaj bi naj navedena priča izpovedala, in sicer je laično navedel, da si je denar izposodil od J. V. in mu ga tudi vrnil ter da si denarja od tožnika ni izposodil, saj ga ne pozna. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo, zakaj dokaza z zaslišanjem priče ni izvedlo, s tem pa ni ravnalo v skladu s 8. členom ZPP, ki predstavlja metodološki napotek za dokazno oceno. Ker je toženec izvedbo dokaza pravočasno predlagal, povedal pa je tudi, da z izpovedbo tega dokaza dokazuje svojo trditev, da si denarja od tožnika ni izposodil, je bil njegov dokazni predlog dovolj substanciran, zato bi mu sodišče prve stopnje moralo ugoditi oziroma dokaz obrazloženo zavrniti. Ker se sodišče prve stopnje do toženčevih navedb ni opredelilo, mu je bila kršena pravica

do izjavljanja in pravica do kontradiktornega postopka, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar sodišču prve stopnje pritožba izrecno očita.

12. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje v skladu s 354. členom ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo v ponovljenem postopku izvedlo dokaz z zaslišanjem predlagane priče in potem ponovno po skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ponovno odločilo.

13. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).