Jedro

Formalni preizkus zahteve za obnovo ne zajema vsebinskega presojanja dejstev in dokazov, navedenih v zahtevi. Po prvem odstavku 414. člena ZKP ravna sodišče samo, kadar zahteve za obnovo ne zavrže v skladu s prvim odstavkom 413. člena ZKP.

Izrek

Zahteva obsojenega R.L. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 7.2.2001, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 17.11.2005, ter sodbama Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 2.3.2006, opr. št. I Ips 39/2006, in z dne 1.6.2006, opr. št. I Ips 178/2006, R.L. spoznalo za krivega dveh nadaljevanih kaznivih dejanj goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ in kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka ali zlorabe bančne ali kreditne kartice po drugem v zvezi s prvim odstavkom 253. člena KZ in mu izreklo enotno kazen tri leta in osem mesecev zapora. Obsojeni je 31.5.2007 vložil zahtevo za obnovo postopka, ki jo je sodišče z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrglo.

2. Zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo postopka je obsojenec 16.4.2008 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vložnik uveljavlja kršitve določb tretjega odstavka 411. člena ZKP, prvega odstavka 414. člena ZKP, tretjega odstavka 412. člena ZKP ter smiselno kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP in 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročena vrhovnemu državnemu tožilcu, ki v pisnem odgovoru z dne 15.5.2008 predlaga zavrnitev obsojenčeve zahteve.

B.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti se lahko po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP vloži zaradi kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi dostavek 424. člena ZKP).

5. Vložnik očita sodišču prve stopnje kršitev določbe tretjega odstavka 411. člena ZKP, po kateri sodišče, pristojno za odločanje o zahtevi za obnovo postopka, če zve, da je podan kakšen razlog za obnovo kazenskega postopka, obvesti o tem obsojenca oziroma drugo osebo, ki je upravičena vložiti zahtevo. Obsojenec v zvezi s to kršitvijo navaja, da je sodišče kršitev storilo, ker „v obravnavi ni ugotovilo procesne napake sodnice pravne narave pri pregledu pravnomočne sodbe ....“ Procesno napako naj bi storila predsednica senata sodišča prve stopnje, ker od J.K. ni zahtevala pooblastila za vložitev premoženjskopravnega zahtevka in ker ni zaslišala priče A.R. Vložnik niti ne zatrjuje, da je sodišče zvedelo za kakšen razlog za obnovo, pa o tem ni obvestilo obsojenca, kar bi pomenilo uveljavljano kršitev. V predmetni zahtevi pa ne more uspeti z uveljavljanjem procesnih kršitev, ki naj bi bile storjene med rednim kazenskim postopkom, ki ni predmet preizkusa s tem izrednim pravnim sredstvom.

6. Zatrjevano kršitev prvega odstavka 414. člena ZKP vložnik utemeljuje z navedbo, da sodišče prve stopnje predlaganega novega dokaza ni primerjalo z dokazi, na katere se opira izrek sodbe, in da ni vsebinsko preizkusilo, ali pismo g. H. vpliva na dvom o izreku obsodilne sodbe. Tudi ta kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je zahtevo za obnovo postopka zavrglo v skladu s prvim odstavkom 413. člena ZKP, ker je ob formalnem preizkusu ugotovilo, da dejstva in dokazi, navedeni v zahtevi, očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. Takšno oceno je sodišče glede pisne izjave priče H. pojasnilo s tem, da je bil g. H. v kazenskem postopku že zaslišan kot priča. Formalni preizkus ne zajema vsebinskega presojanja dejstev in dokazov, navedenih v zahtevi za obnovo postopka. Zato ravnanje sodišča prve stopnje ne more predstavljati kršitve prvega odstavka 414. člena ZKP, saj ravna sodišče po tem členu samo, kadar zahteve ne zavrže v skladu s prvim odstavkom 413. člena ZKP.

7. Kršitev tretjega odstavka 412. člena ZKP uveljavlja vložnik z navedbo, da višje sodišče ni ugotovilo „procesne napake pravne narave“. V nadaljevanju navaja, da je pri odločanju o zahtevi za obnovo postopka sodeloval sodnik svetnik dr. Z.D., ki je sodeloval tudi v pritožbenem senatu v rednem kazenskem postopku. Po tretjem odstavku 412. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za obnovo postopka v senatu ne more sodelovati sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku. Kršitev te določbe lahko stori le sodišče prve stopnje, ne pa, kot napačno uveljavlja vložnik, sodišče druge stopnje. Ne glede na to Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi ta kršitev ni podana. Sodnik dr. D. je v rednem kazenskem postopku sodeloval v zunajobravnavnem senatu sodišča prve stopnje, ki je odločal o ugovoru zoper obtožnico glede kaznivega dejanja zlorabe bančne ali kreditne kartice po drugem v zvezi s prvim odstavkom 253. člena ZKP ter o predlogih okrožnega državnega tožilca za odreditev pripora. Navedeni sodnik torej ni sodeloval pri izdaji sodbe v prejšnjem postopku.

8. Z navedbo, da je višje sodišče samo pavšalno zavrnilo pritožbo in navedlo, da vložnik ni navedel nobenega razloga za obnovo postopka, vložnik posplošeno uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, po katerem sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe ali sklepa presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Tudi ta kršitev ni podana, saj je višje sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zavzelo in obrazložilo stališče do vseh pritožbenih navedb. Vložnik z nesprejemanjem ocene sodišč prve in druge stopnje, da dokazi, ki jih navaja v zahtevi za obnovo, očitno niso takšni, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve, izpodbija pravilnost takšne ocene, in s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki se ne more uspešno uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Višjemu sodišču vložnik očita še, da ni po uradni dolžnosti preizkusilo napake sodišča prve stopnje, ki napačno navaja, da je bil g. H. zaslišan kot priča. To bi lahko pomenilo smiselno uveljavljanje kršitve 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi ta kršitev ni podana, saj višje sodišče tudi samo v obrazložitvi navede, da je bil g. H. zaslišan kot priča, kar v nasprotju z zatrjevanjem vložnika izhaja tako iz podatkov spisa kot iz sodbe sodišča prve stopnje.

10. Ker niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.