Jedro

Če izhaja že iz zagovora, da se je obtoženec zavedal vseh znakov kaznivega dejanja in njegove prepovedanosti, kar je potrjeno tudi z drugimi okoliščinami, zaradi osebnih lastnosti pa je bil v času storitve nebistveno zmanjšano prišteven, ni utemeljeno sklepanje o ravnanju v dejanski ali pravni zmoti.

Izrek

Pritožba obtoženega I. V. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi I. V. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja umora po I. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ na škodo J. G., dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po I. odstavku 145. člena KZ na škodo J. G. in A.V., kaznivega dejanja grdega ravnanja po I. odstavku 146. člena KZ na škodo iste oškodovanke in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po II. odstavku 133. člena KZ na škodo istega oškodovanca.

Za prvo kaznivo dejanje je bila določena kazen devet let zapora, za drugo, tretje in četrto kazni po dva meseca zapora in za peto kazen štiri mesece zapora. Nato je bila izrečena enotna kazen devet let in devet mesecev zapora. Vanjo je bil vštet čas, prebit v priporu od 12.4.2004 od 20.50 ure dalje. Obtožencu so bile odvzete zasežene železna cev, vile in sekira. Sicer je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka v znani višini 986.973,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obtoženec po zagovorniku zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je njeno razveljavitev, podrejeno pa spremembo ter izrek nižje kazni.

V. d. t. V. d. t. R. S., Z. o. v C. s. F. H. je v pisnem stališču do pritožbe predlagal njeno zavrnitev.

To stališče je bilo vročeno obtožencu in zagovorniku. Slednji je nanj odgovoril, ga zavrnil in predlagal enako kot v pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo zatrjevane kršitve 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje povzelo v izpodbijano sodbo prav toliko psihiatričnega mnenja izvedenke dr. M.R. M., kolikor je bilo potrebno. Za odločanje o obtoženčevi prištevnosti oz. neprištevnosti je bil pomemben zlasti zaključek tega mnenja, da je bila njegova prištevnost v času storitve kaznivih dejanj nebistveno zmanjšana, kar pomeni, da je v celoti kazensko odgovoren za vsa očitana kazniva dejanja. Tako ne drži pritožbena trditev, da obstaja neskladje med že omenjenim izvedenskim mnenjem in razlogi izpodbijane sodbe. Dejansko stanje, tudi glede obtoženčeve prištevnosti, pa je po mnenju sodišča prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno glede vseh očitanih kaznivih dejanj.

Že iz povzetka obtoženčevega zagovora v izpodbijani sodbi, zlasti pa iz dobesednih navedb, nedvomno izhaja, da se je obtoženec zavedal svojega ravnanja in da je v vseh petih primerih hotel prepovedano posledico, kar velja tudi za najhujše kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo obtoženčevo zatrjevanje, da oškodovane J. G. ni hotel umoriti, pač pa le poškodovati. Vse ugotovljene okoliščine tega kaznivega dejanja zavračajo tak zagovor. Tako ni nobenega dvoma, da je oškodovanka preživela samo zaradi pravočasne vrnitve sina A. V. domov in zaradi pravočasne zdravniške pomoči. Z izpovedbama prič A. K. in Z. Č. je dokazano, da obtoženec pri njiju ni iskal pomoči za že hudo poškodovano oškodovanko, saj jima sploh ni povedal, kaj je storil. Tudi zaklepanje že poškodovane oškodovanke v garažo in posipanje krvnih madežev pred njo s peskom kaže samo na zakrivanje posledic storjenega kaznivega dejanja.

Iz ugotovitev izvedenke dr. M. R. M. v pisnem mnenju, ki je bilo dopolnjeno še z zaslišanjem na glavni obravnavi, ni mogoče sklepanje o obtoženčevem ravnanju v dejanski ali pravni zmoti na način, ki je naveden v pritožbi. Takšnega sklepanja ne dopušča niti obtoženčev zagovor. Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem višjega državnega tožilca, da je potrebno vrednotiti to izvedensko mnenje kot celoto; v pritožbi pa so poudarjeni le posamezni deli, iz katerih naj bi obstajala najmanj dvomljiva prištevnost oziroma naj bi se sklepalo na ravnanje bodisi v dejanski bodisi v pravni zmoti. Izvedenka je v mnenju res zapisala, da naj bi se obtožencu dokazana heteroagresivnost po njegovem vrednostnem sistemu zdela opravičena, ko je na glavni obravnavi ocenila njegov motiv za nasilniško ravnanje zoper oba oškodovanca v prikrajšanju zaradi izpada družinske skupnosti. Vendar iz te ugotovitve ni mogoče konstruirati niti dejanske niti pravne zmotne. Kot že omenjeno, tudi v zagovoru ni prav nobene podlage za kaj takega. Ni nobenega dokazanega podatka, da se obtoženec ni zavedal kakšnega z zakonom določenega znaka očitanih kaznivih dejanj oziroma da je zmotno sklepa na obstoj okoliščin, v katerih bi bila kazniva dejanja dopustna, če bi te okoliščine bile podane. Ob ugotovljenih družinskih razmerah, o katerih sta ob poročilu C. z. s. d. L. izpovedala priči M. Š. in A. V., je obtoženec nasilje, začeto dne 4.4.2004 (kaznivo dejanje pod točko II/1 krivdoreka) stopnjeval dne 10.4.2004 (kaznivo dejanje pod točko II/2, III in IV krivdoreka) in ga zaključil dne 12.4.2004, ko je storil najhujše kaznivo dejanje (točka I krivdoreka). Prav tako ni nobenega podatka, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da obtoženec ni vedel, da so dokazana kazniva dejanja prepovedana.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje glede vseh petih kaznivih dejanj. V vseh petih primerih je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo kazenski zakon. Ker ni imelo nobene podlage za ugotavljanje bistveno zmanjšane prištevnosti, kakor tudi ne za ugotavljanje dejanske in pravne zmote, ne drži pritožbeni očitek, da je zaradi tega prišlo do kršitve kazenskega zakona.

Sodišče druge stopnje ni odmerilo obtožencu prestroge enotne kazni, kakor se to zatrjuje v pritožbi. Kazen, določena za poskus umora, je glede na izredno hude in trajne posledice pri oškodovanki prej prenizka kot previsoka. Obtoženčeve osebne lastnosti so bile upoštevane v okviru zmanjšane prištevnosti, ki je izrecno izpostavljena kot olajševalna okoliščina. Tudi način storitve, ko je obtoženec zaradi prvega udarca že nemočno oškodovanko še v garaži udarjal z železno cevjo po glavi, je obteževalna okoliščina. Kazni, določene za ostala štiri kazniva dejanja, so prav tako primerne. Zato sodišče druge stopnje ni našlo prav nobene podlage za predlagano znižanje tako posameznih, kakor tudi enotne kazni.

Iz teh razlogov pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.

Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Zaradi neuspeha s pritožbo bi moral obtoženec plačati povprečnino kot stroške tega pritožbenega postopka. Iz enakega razloga kot sodišče prve stopnje ga je tudi sodišče druge stopnje oprostilo te plačilne dolžnosti.