Jedro

Tožeča stranka je svoje obveznosti, tj. plačilo po študijskem programu za toženo stranko plačala, tožena stranka pa študija vse do konca sodnega postopka ni zaključila. Glede na to, da je tožena stranka pri tožeči stranki prosila za podaljšanje roka za dokončanje študija, ji je bilo jasno, da mora študij končati, in ker ga ni, je dolžna tožeči stranki povrniti stroške, ki jih je tožeča stranka plačala za toženo stranko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: "I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, VL 99781/2015 z dne 28. 8. 2015 ostane delno v veljavi v 1. in 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek glavnice v višini 5.137,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 3.560,00 EUR od 8. 8. 2015 do plačila in od zneska 1.577,49 EUR od 26. 8. 2015 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 137,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, v roku 8 dni.

II. V presežku, in sicer glede plačila glavnice v višini 783,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2015 do plačila in glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.577,49 EUR od 8. 8. 2015 do 25. 8. 2015 ter plačila izvršilnih stroškov v znesku 20,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, VL 99781/2015 z dne 28. 8. 2015 v 1. in 3. točki razveljavi, tožbeni zahtevek pa zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 824,08 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka."

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v ugodilnem delu. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo pogodbeno dogovorjeno določbo, da mora tožena stranka zaključiti študij v roku pristojne institucije, napačno pa je sodišče to določbo tolmačilo. V argumentaciji sodišče prve stopnje navede, da se določila pogodb razlagajo tako kot se glasijo (82. člena OZ). Sodišče je določbo 1. alineje 3. člena pogodbe o izobraževanju opredelilo kot sporno. Stranki sta za dokončanje študija določili tisti rok, ki ga ima za dokončanje študija določenega pristojna institucija, tj. A. oziroma sedaj B.. Pristojna institucija pa roka za dokončanje študija nima določenega v nobenem izmed svojih aktov. Zgolj iz previdnosti pa se tožena stranka opredeljuje še za primer, da bi predmetna pogodbena določila morda bila sporna, za kar tožena stranka še vedno trdi, da to ni. V besedilu določb se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določbo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Prav tako je v sodni praksi splošno sprejeto načelo delovnega prava "in favorem laboratoris". Dveletni rok za dokončanje študija nikakor ni bil določen niti s pogodbo o izobraževanju, niti to ni bil skupen namen strank, da bi tožena stranka morala v dveh letih in treh mesecih študij končati. Tožeča stranka kot delodajalec ni bila nikakor upravičena postavljati roka za dokončanja študija. Podaljšanja rokov s strani tožeče stranke nima nobenega pomena, saj takšnih pooblastil tožeči stranki kot delodajalcu pogodba o izobraževanju ne daje. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka po svoji krivdi ni dokončala študija in je s tem kršila določbe 5. člena pogodbe o izobraževanju ter mora tako posledično vrniti stroške študija. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) ter tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z zaslišanjem tožene stranke in priče C.C. (v spornem obdobju direktorja tožene stranke) ter prebralo listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka, in ugotovilo, da je bila tožena stranka zaposlena pri tožeči stranki, pri čemer sta pravdni stranki dne 6. 10. 2009 sklenili pogodbo o izobraževanju, s katero sta uredili pravice in obveznosti na področju izobraževanja za čas trajanja delovnega razmerja. Tožeča stranka se je zavezala, da bo toženi stranki v študijskem letu 2009/2010 odobrila vpis v 1. letnik visokošolskega programa gradbeništvo na Zavodu A. - sedaj B. ter plačala stroške šolanja. Tožena stranka je v dopisu z dne 2. 6. 2014 tožeči stranki zagotovila, da bo študij dokončala do leta 2014, dne 26. 1. 2015 je tožena stranka tožeči stranki podala pisno poročilo o razlogih za nedokončanje študija in prošnjo za odlog roka za dokončanje študija. Prav tako je tožeča stranka 4. 2. 2015 toženi stranki po elektronski pošti posredovala sklep uprave sprejet na seji 3. 2. 2015, v katerem je uprava ugotovila, da razlogi, ki jih je navedla tožena stranka niso utemeljeni in bi predstavljali vzrok za nedokončanje študija. Tožeča stranka je ponovno dne 21. 7. 2015 po elektronski pošti toženi stranki posredovala sklep, da se prošnji tožene stranke za podaljšanje študija ne ugodi. Med strankama v postopku je bilo sporno, ali je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja na podlagi določb sklenjene pogodbe o izobraževanju z dne 6. 10. 2009. 6. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj. - ZDR) (172. člen) kot Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 170. členu ureja izobraževanje delavcev in določa, da se trajanje in potek izobraževanja ter pravice pogodbenih strank med izobraževanjem in po njem določijo s pogodbo o izobraževanju oziroma s kolektivno pogodbo. Prav tako podjetniška kolektivna pogodba tožeče stranke v 172. členu določa potek in trajanje izobraževanja ter pravice pogodbenih strank med izobraževanjem in po njem, ki se določijo s pogodbo o izobraževanju oziroma po določbah tega pravilnika v skladu s kolektivno pogodbo dejavnosti. Za presojo pogodbe o izobraževanju se uporabljajo tudi določila Obligacijskega zakonika, pri čemer je pogodba akt, ki zavezuje obe stranki, pri čemer je temeljna obveza tožeče stranke bila, da bo toženi stranki omogočila izobraževanje in plačala šolnino, tožena stranka pa se je zavezala, da bo uspešno zaključila študij po programu in v roku pristojne institucije, da bo predložila potrdilo o uspešnem zaključku študija v roku 8 dni od izstavitve potrdila v kadrovsko službo tožeče stranke, ter da bo ostala v delovnem razmerju pri tožeči stranki dvojna leta študija.

7. Tožeča stranka je svoje obveznosti, tj. plačilo po študijskem programu za toženo stranko plačala, tožena stranka pa študija vse do konca sodnega postopka ni zaključila. Res je, da iz dopisov izobraževalnega centra B. decidirano ne izhaja rok za dokončanje študija na višjem strokovnem študijskem programu gradbeništvo, vendar je priča C.C. (takratni direktor tožeče stranke) izpovedal, da so s toženo stranko podpisali klasično pogodbo kot za vse ostale zaposlene in šteli rok za dokončanje študija kot nek normalen rok, pri čemer ni nepomembno, da so toženi stranki tudi rok za dokončanje študija večkrat podaljšali, tožena stranka pa si je celo rok sama postavila do konca leta 2014. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožena stranka študija še vedno ni dokončala. Iz dopisa izobraževalne institucije B. višja strokovna šola z dne 12. 6. 2017 tudi izhaja, da višješolski študijski program gradbeništvo traja dve leti, pri čemer je predviden rok za izdelavo diplomskega dela tri mesece po zaključenih predavanjih. Glede na to, da je tožena stranka pri tožeči stranki prosila za podaljšanje roka za dokončanje študija, ji je bilo nedvomno jasno, da mora študij končati, in ker ga ni, je dolžna tožeči stranki povrniti stroške, ki jih je tožeča stranka plačala za toženo stranko. Tako je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

8. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

9. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.