Jedro

Tožnica z oddelitvijo ni prenehala, je pa prenehala opravljati investicijske storitve in posle. Zato izpodbijanja prepoved več ne posega v njen pravni položaj, saj več ne opravlja investicijskih storitev in poslov, katerih opravljanje ji je bilo prepovedano z odločbo Agencije. Zato ugotovitev morebitne nezakonitosti izpodbijane odločbe zanjo ni več pravno pomembna. Tožnica namreč zgolj z ugotovitvijo morebitne nezakonitosti izpodbijane odločbe zase ne bi mogla doseči izboljšanja pravnega položaja, medtem ko izboljšanje pravnega položaja za druge (za oddeljeno novoustanovljeno borznoposredniško družbo ni pravno relevantno.

Kakšnega drugega pravno upoštevnega interesa za izdajo ugotovitvene odločbe tožnica ni substancirala. Tako iz njenih navedb ni razbrati, da bi z uveljavljanjem nezakonitosti izpodbijane prepovedi zasledovala pravni interes do povrnitve škode (po ZUS-1) oziroma odškodnine (v pravdnem postopku). Samostojna ugotovitvena sodba je namreč po svoji funkciji neke vrste vmesna sodba za postopek uveljavljanja odškodnine (s strani tožnice). Zato Vrhovno sodišče ni upoštevalo nekonkretiziranega sklicevanja tožnice na vpliv izrečenega ukrepa na njeno dobro ime in ugled ter hipotetičnega na upoštevanje ugotovitev o kršenju dolžnosti v drugih postopkih.

Zatrjevanje hipotetičnih, bodočih ravnanj oziroma posplošeno zatrjevanje morebitnih bodočih dogodkov ne more biti podlaga za dejanski zaključek o tem, da je podana verjetnost upoštevanja ugotovljenih kršitev dolžnosti v drugih postopkih.

Izrek

Tožba zoper odločbo tožene stranke 06011-58/2009-1 z dne 18. 12. 2009 se zavrže. Tožba zoper odločbo tožene stranke 06011-58/2009-3 z dne 1. 3. 2010 se zavrže. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Agencija) je z odločbo 06011-58/2009-1 z dne 18. 12. 2009 (v nadaljevanju prvo odločbo; priloga A2) začela postopek nadzora nad tožečo stranko, z odločbo 06011-58/2009-3 z dne 1. 3. 2010 (v nadaljevanju drugo odločbo; priloga A6) pa ugotovila, da tožeča stranka kot borznoposredniška družba ni izpolnjevala organizacijskih pogojev za opravljanje investicijskih storitev in poslov izvrševanja naročil strank, saj ni uresničevala ustreznih politik in postopkov, potrebnih za zagotovitev poslovanja borznoposredniške družbe in ravnanja njenih borznih posrednikov v skladu z Zakonom o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI), ko je v obdobju od 1. 12. 2008 do 20. 3. 2009 poslovala v nasprotju s 385. členom ZTFI(1) v povezavi s prvo in drugo alinejo 1. točke prvega odstavka 374. člena ZTFI(2) (prepoved tržne manipulacije), in sicer s tem, da je po vseh svojih borznih posrednikih (S. M., D. J. in I. T.) v trgovalnih dneh od 1. 12. 2008 do 20. 3. 2009 vnašala v borzni trgovalni sistem (v nadaljevanju BTS) naročila za nakupe delnic ITBG in posredovala pri trgovanju s temi delnicami ITBG ter za račun družbe T. sklenila 86 poslov s skupaj 3.161 delnicami v vrednosti 111.797,70 EUR, za račun družbe H. pa 454 poslov s skupaj 39.199 delnicami v vrednosti 897.682,00 EUR, pri čemer so bili tečaji nakupnih naročil pogosto bistveno višji od enotnega tečaja prejšnjega dne, tečaji nekaterih nakupnih naročil pa bistveno višji od tečajev ostalih nakupnih naročil, pogosto tudi od tečaja najboljše ponudbe, s čimer se je ostalim udeležencem na trgu dajala napačna predstava glede povpraševanja in realne cene delnic ITBG, posledično pa se je cena teh delnic vzdrževala na nenormalni oziroma umetni ravni (višji od tiste, na kateri bi bila, če tožeča stranka po svojih borznih posrednikih ne bi vnašala spornih naročil in sklepala spornih poslov), zaradi česar (iz razloga iz 8. točke prvega odstavka 250. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1) ter tretjega in četrtega odstavka 250. člena ZBan-1(3) v povezavi s 301. členom ZTFI (4)) je tožeči stranki pogojno (za dobo 2 let) prepovedala nakup in prodajo vrednostnih papirjev po nalogu in za račun stranke (borzno posredovanje) oziroma opravljanje investicijskih storitev izvrševanja naročil za račun strank (2. točka prvega odstavka 8. člena ZTFI(5)).

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) je zoper obe odločbi Agencije začela postopek sodnega varstva, v katerem je s tožbo pri Vrhovnem sodišču iz razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zahtevala njuno odpravo na stroške Agencije.

3. Agencija je na tožbo odgovorila. Kot neutemeljene je prerekala tožbene navedbe in predlagala zavrnitev tožbe. Pri tem je predlagala združitev tega postopka s postopkoma pod opr. št. G 5/2010 in G 6/2010 v skupno obravnavanje, zaradi pospešitve obravnavanja in zmanjšanja stroškov.

4. Tožnica in Agencija sta v nadaljevanju (s pripravljalnimi vlogami) dopolnili svoja pravna naziranja.

5. Tožnica se je v postopku pred Vrhovnim sodiščem sklicevali tudi na navedbe svojih borznih posrednikov, podane v postopku pod opr. št. G 10/2010, in predlagala vpogled v navedeni spis. Vendar pa Vrhovno sodišče teh navedb ni upoštevalo, saj bi tožnica morala konkretno navesti razloge, ki jih je želela s tožbo uveljavljati. Zaradi nezdružitve postopkov (glej v nadaljevanju) pa tudi ni vpogledalo spisa pod opr. št. G 10/2010.(6) (Ne)združitev postopkov.

6. V postopku sodnega varstva proti odločbam Agencije se na podlagi drugega odstavka 506. člena ZTFI podredno in smiselno uporabljajo določbe ZUS-1. Tako tudi določba prvega odstavka 42. člena ZUS-1, po kateri lahko sodišče več odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje.

7. Vendar pa se Vrhovno sodišče kljub istemu prepovedanemu ravnanju zlorabe trga (tržni manipulaciji(7)) in bistveno podobnemu procesnemu gradivu ni odločilo za združitev postopkov, saj se zakonski razlogi za izrek ukrepa nadzora zoper borznoposredniško družbo (prepoved opravljanja investicijskih storitev in poslov izvrševanja naročil strank v zadevi G 4/2010), članici uprave (opomin v zadevah G 5/2010 in G 6/2010) ter tudi borzne posrednike (odvzem dovoljenja za opravljanje poslov borznega posrednika v zadevi G 10/2010(8)), dejanske prvine njihove odgovornosti, razlikujejo. V zadevi G 4/2010 gre za neuresničevanje ustreznih politik in postopkov, potrebnih za zagotovitev, da borznoposredniška družba [S. d. d.] posluje, njeni borzni posredniki pa ravnajo v skladu z ZTFI (8. točka prvega odstavka 250. člena ZBan-1 v povezavi s 301. členom ZTFI); v zadevah G 5/2010 in G 6/2010 za to, da članici uprave [mag. S. Z. in M. T.] nista zagotovili, da borznoposredniška družba posluje v skladu z ZTFI (1. točka prvega odstavka 66. člena ZBan-1 v povezavi s 157. členom ZTFI); medtem ko je v zadevi G 10/2010 šlo za to, da so borzni posredniki [S. M., D. J. in I. T.] dajali ostalim udeležencem na trgu napačno predstavo glede povpraševanja in realne cene delnic [ITBG] ter da so na ta način ceno delnic vzdrževali na nenormalni oziroma umetni ravni (2. točka prvega odstavka 189. člena ZTFI).

8. Vrhovno sodišče se za združitev postopkov v skupno obravnavo in odločanje tudi ni odločilo, da združeni postopek ne bi postal nepregleden.(9) Nedovoljenost tožbe zoper prvo odločbo.

9. Proti odločbi, s katero je Agencija začela postopek za prepoved opravljanja investicijskih storitev in poslov izvrševanja naročil za račun strank, ni posebnega pravnega varstva (2. točka drugega odstavka 507. člena ZTFI). Zato je Vrhovno sodišče takšno tožbo v skladu z drugim odstavkom 506. člena ZTFI in v povezavi s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo (I. točka izreka).

10. Vendar pa si je Vrhovno sodišče odločitev o zakonitosti odločbe o začetku postopka nadzora pridržalo za morebitno odločitev o zakonitosti odločbe o prepovedi opravljanja investicijskih storitev in poslov izvrševanja naročil za račun strank (četrti odstavek 507. člena ZTFI).

(Ne)dovoljenost tožbe zoper drugo odločbo.

11. Iz podatkov (izpisov) sodnega/poslovnega registra izhaja, da je tožnica spremenila firmo iz P. d. d. v D. d. d.(10), in sicer zaradi izvedbe oddelitve z ustanovitvijo nove družbe B. d. d.(11) (sedaj A. d. d.(12)). Šlo je za oddelitev po prvi alineji četrtega odstavka 623. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), to je s prenosom posameznih delov premoženja prenosnih družb na novo družbo, ki je bila ustanovljena zaradi oddelitve. Ena od ustanoviteljic (prenosnih družb) je bila tudi(13) tožnica (drugi stavek tretjega odstavka 625. člena ZGD-1), ki z oddelitvijo ni prenehala (četrti odstavke 623. člena ZGD-1), je pa prenehala opravljati investicijske storitve in posle(14) (15) (16).

12. Ustanovitev oddeljene družbe je bila v sodni/poslovni register vpisana 19. 3. 2010, medtem ko je bila predmetna tožba vložena 10. 3. 2010. Vendar pa izpodbijana prepoved več ne posega v pravni položaj tožeče stranke, ki več ne opravlja investicijskih storitev in poslov, katerih opravljanje ji je bilo prepovedano z drugo odločbo. Zato ugotovitev morebitne nezakonitosti izpodbijane odločbe (po drugem odstavku 64. člena ZUS-1) zanjo ni več pravno pomembna. Tožnica namreč zgolj z ugotovitvijo morebitne nezakonitosti izpodbijane odločbe zase ne bi mogla doseči izboljšanja pravnega položaja, medtem ko izboljšanje pravnega položaja za druge (za novo ustanovljeno borznoposredniško družbo B. d. d., novoustanovljeno družbo za upravljanje C. d. d., in največjega delničarja ustanovljene (nove) krovne družbe S. d. d.)(17) ni pravno relevantno. Ker ne more doseči izboljšanja pravnega položaja zase, tudi ni pomembno, da nima drugega sodnega varstva, ki bi izključevalo vloženo tožbo(18).

13. Tožnica se je v zvezi s tem sklicevala na kršitev načela zaupanja v pravo (iz 2. člena Ustave), ker naj bi ji bil nezakonito (brez ugotovitve zakonskega razloga) izrečen ukrep prepovedi opravljanja investicijskih storitev (izvrševanja naročil za račun strank). Vendar pa Vrhovno sodišče temu ni sledilo, saj iz izpodbijane (druge) odločbe izhaja zakonski razlog izrečene prepovedi iz 8. točke prvega odstavka 250. člena ZBan-1 ter tretjega in četrtega odstavka 250. člena ZBan-1 v povezavi s 301. členom ZTFI.

14. Tožnica se je sklicevala tudi na razloge odločbe Ustavnega sodišča U-I-220/03 z dne 24. 11. 2003, ki pa jim je pripisala drugačen domet od tistega, ki dejansko izhaja iz navedene odločbe. Ustavno sodišče je sicer razlogovalo, da »iz načela zaupanja v pravo izhaja pričakovanje borznoposredniške družbe, da ji ne bo nezakonito izrečen ukrep oziroma da ji ne bo odvzeto dovoljenje brez ugotovitve zakonskega razloga za odvzem«, vendar je tako razlogovalo v zvezi z zastaranjem, saj je v nadaljevanju obrazložitve razlogovalo, da iz tega načela nikakor ne izhaja, da bi moral zakonodajalec za ugotavljanje obstoja razlogov za odvzem dovoljenja in za sam odvzem dovoljenja predpisati zastaralni rok (zadnji odstavek 23. točke obrazložitve odločbe U-I-220/03-20 z dne 13. 10. 2004). Ustavno sodišče je (v zvezi z 2. členom Ustave) še razlogovalo, da določba [takrat veljavnega] Zakona o trgu vrednostnih papirjev, ki določa razloge zaradi katerih se izreče odvzem dovoljenja borznoposredniški družbi (kršitve posameznih dolžnosti oziroma prepovedi na področju poslovanja na trgu vrednostnih papirjev) »ne krši načela sorazmernosti« (zadnji odstavek 24. točke obrazložitve odločbe U-I-220/03-20 z dne 13. 10. 2004).

15. Kakšnega drugega pravno upoštevnega interesa za izdajo ugotovitvene odločbe tožnica ni substancirala. Tako iz njenih navedb ni razbrati, da bi z uveljavljanjem nezakonitosti izpodbijane (druge) odločbe morebiti zasledovala pravni interes do povrnitve škode (po ZUS-1) oziroma odškodnine (v pravdnem postopku)(19). Samostojna ugotovitvena sodba je namreč po svoji funkciji neke vrste vmesna sodba za postopek uveljavljanja odškodnine(20) (s strani tožnice(21)). Zato Vrhovno sodišče ni upoštevalo nekonkretiziranega sklicevanja tožnice na vpliv izrečenega ukrepa na njeno dobro ime in ugled ter hipotetičnega(22) na upoštevanje ugotovitev o kršenju dolžnosti(23) v drugih postopkih.(24)

16. Tožnica se je sklicevala tudi na odločbo Vrhovnega sodišča G 10/2010 z dne 28. 9. 2010, s katero je le-to odpravilo odločbo o pogojnem odvzemu dovoljenja za opravljanje poslov borznega posrednika in zadevo vrnilo Agenciji v ponoven postopek(25) (glej 1. točko njenega izreka) ter v povezavi z njo na odločbo Agencije 06011-60/2009-13 z dne 27. 12. 2010 (priloga A44) o ustavitvi postopka za odvzem dovoljenja za opravljanje poslov borznega posrednika zoper borzne posrednike tožnice, vendar tudi v zvezi s tem velja, da tožnica zgolj z ugotovitvijo morebitne nezakonitosti druge odločbe zase ne bi mogla doseči izboljšanja pravnega položaja, saj investicijskih storitev in poslov ne opravlja več.

17. Poleg tega se neposredna pravna korist ne more nanašati na stroške upravnega postopka(27). Pri zatrjevani pravni koristi, ki naj bi bila v tem, da tožnici v primeru ugoditve tožbi ne bi bilo treba plačati pavšalnega nadomestila stroškov postopka, naloženih z izpodbijano odločbo, gre namreč dejansko za ekonomski interes. Tisti, ki zasleduje svojo materialno korist, zaradi katere je zainteresiran, kako se bo končal konkreten postopek, je le dejanski interesent. Takšen (ekonomski oziroma dejanski) interes pa ne zadošča za dopustnost tožbe, saj ne izkazuje pravnega razmerja do stvari, ki je predmet konkretnega postopka. To razmerje namreč ureja materialni predpis, iz katerega je razvidno, kdo ima pravico oziroma pravno korist v stvari, o kateri se odloča v postopku.

18. Zato je Vrhovno sodišče tožbo v skladu z drugim odstavkom 506. člena ZTFI in v povezavi s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zoper drugo odločbo kot nedovoljeno zavrglo (II. točka izreka).

19. Glede na zavrženje tožbe zoper drugo odločbo Vrhovnemu sodišču ni bilo treba preizkušati zakonitosti prve odločbe.

Odločitev o stroških postopka.

20. Ker Vrhovno sodišče v tem postopku ni odločilo o pravici, obveznosti ali pravni koristi, to je v sporu polne jurisdikcije, je o stroških postopka odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, in sicer tako, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Op. št. (1): »Nihče ne sme trgovati, dajati naročil za trgovanje, posredovati pri trgovanju s finančnimi instrumenti ali kakor koli drugače sodelovati pri tržni manipulaciji.« Op. št. (2): »Tržna manipulacija je: sklenitev posla ali izdaja naročila za trgovanje: ki daje ali je verjetno, da lahko daje napačno ali zavajajočo predstavo udeležencem trga glede ponudbe, povpraševanja ali cene finančnega instrumenta, ali s katerim oseba ali več oseb, ki delujejo povezano, zagotovijo ceno enega ali več finančnih instrumentov na nenormalni ali umetni ravni, razen če oseba, ki je sklenila ta posel oziroma dala to naročilo za trgovanje, dokaže, da je bil poslovni razlog za tako ravnanje zakonit in da so ti posli oziroma naročila za trgovanje v skladu s priznanimi tržnimi običaji na trgu, na katerem so bili sklenjeni oziroma dani; sklenitev posla ali izdaja naročila za trgovanje z uporabo fiktivnih sredstev ali katere koli druge oblike prevare ali zavajanja.« Op. št. (3): »(1) Banka Slovenije odvzame banki dovoljenje za opravljanje bančnih storitev: če je bilo dovoljenje pridobljeno z navajanjem neresničnih podatkov, če banka ne izpolnjuje pogojev glede kapitalske ustreznosti in drugih pogojev za poslovanje v skladu s pravili o upravljanju s tveganji, če banka v obdobju treh let več kot dvakrat krši dolžnost pravočasnega in pravilnega poročanja oziroma obveščanja Banke Slovenije ali če kako drugače ovira opravljanje nadzora nad njenim poslovanjem, če banka ne ravna v skladu z odredbo o odpravi kršitev, če je banki odredila dodatni ukrep iz 3. točke prvega odstavka 248. člena tega zakona in nadzorni svet v roku, določenem za izvršitev dodatnega ukrepa, ni razrešil člana oziroma članov uprave in imenoval novih, če so podani razlogi za odvzem dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža osebi, ki je neposredno oziroma posredno nadrejena oseba banke, če banka ne izpolnjuje obveznosti v zvezi z zagotavljanjem sredstev za izplačilo zajamčenih vlog, ali če banka ne izpolnjuje tehničnih, organizacijskih, kadrovskih oziroma drugih pogojev za opravljanje bančnih storitev.

(3) Če banka ne izpolnjuje tehničnih, kadrovskih, organizacijskih oziroma drugih pogojev za opravljanje posameznih vrst bančnih poslov oziroma drugih posameznih storitev iz prvega odstavka 41. člena tega zakona, Banka Slovenije lahko namesto odvzema dovoljenja z odločbo banki prepove opravljati te bančne posle oziroma storitve.

(4) Za postopek v zvezi z izrekom prepovedi opravljanja posameznih vrst bančnih poslov oziroma storitev iz prvega odstavka 41. člena tega zakona se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o postopku za odvzem dovoljenja.« Op. št. (4): »Agencija je pristojna in odgovorna za nadzor nad osebami, ki v nasprotju s prepovedjo, določeno v četrtem odstavku 32. člena tega zakona, opravljajo investicijske storitve in posle, v obsegu, določenem v pododdelku 7.9.4 ZBan-1 v zvezi s tretjim odstavkom 301. člena tega zakona.« Op. št. (5): »(1) Investicijske storitve in posli so naslednje storitve in posli v zvezi s finančnimi instrumenti: sprejemanje in posredovanje naročil v zvezi z enim ali več finančnimi instrumenti, izvrševanje naročil za račun strank, poslovanje za svoj račun, gospodarjenje s finančnimi instrumenti, investicijsko svetovanje, izvedba prve ali nadaljnje prodaje finančnih instrumentov z obveznostjo odkupa, izvedba prve ali nadaljnje prodaje finančnih instrumentov brez obveznosti odkupa, upravljanje večstranskih sistemov trgovanja (v nadaljnjem besedilu: upravljanje MTF).

(2) Izvrševanje naročil za račun strank je poslovanje z namenom doseči sklenitev pogodbe o nakupu ali prodaji enega ali več finančnih instrumentov za račun stranke.« Op. št. (6): Sicer pa so zadeve, ki so predmet odločanja Vrhovnega sodišča, specifične. Po svoji naravi se namreč razlikujejo od drugih upravnih zadev, o katerih se odloča v postopku upravnega spora, z uporabo določb ZUS-1. Zato je utemeljena ureditev posebnega upravnega postopka, v katerem so pravice strank omejene. Konkretno s tem, da tožeča stranka v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev niti predlagati novih dokazov (511. člen ZTFI). Zakonska prepoved uveljavljanja novot je posebej določena za stranko (tožnico v upravnem sporu). Za Agencijo posebna prepoved ni potrebna, saj se njena odločba (v mejah tožbenega zahtevka in razlogov, navedenih v tožbi) po naravi zadeve preizkusi v mejah tistih dejanj, ravnanj in okoliščin, zaradi katerih je Agencija izdala odločbo, ter tistih listin in drugih dokazov, ki so bili navedeni v odločbi o začetku postopka ali izjavi o razlogih za prepoved opravljanja investicijskih storitev (drugi odstavek 535. člena ZTFI).

Op. št. (7): 385. člen ZTFI v povezavi s prvo in drugo alinejo prvega odstavka 374. člena ZTFI.

Op. št. (8): Vrhovno sodišče je v tej zadevi tožbi zoper odločbo o pogojnem odvzemu dovoljenja borznim posrednikom ugodilo, odločbo Agencije odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek (glej sodbo G 10/2010 z dne 28. 9. 2010).

Op. št. (9): V zadevi G 10/2010 so že bili v »en postopek« združeni postopki zoper tri borzne posrednike (za odvzem dovoljenja za opravljanje poslov borznega posrednika).

Op. št. (10): Glej zgodovinski izpis za obdobje od 1. 2. 2008 dalje (matična št. 5539480000).

Op. št. (11): Glej zgodovinski izpis za obdobje od 1. 2. 2008 dalje (matična št. 3710432000).

Op. št. (12): Glej redni izpis (matična št. 3710432000).

Op. št. (13): Poleg družb E. d. d. in F. d. d. Op. št. (14): To je tožnica sama napovedala v drugem odstavku na (neoštevilčeni) sedmi strani tožbe, potrdila pa v prvem odstavku XX. točke pripravljalne vloge z dne 26. 4. 2010 (redna št. 5).

Op. št. (15): »Pri oddelitvi začnejo veljati spremembe statuta prenosne družbe, ki so predvidene v delitvenem načrtu« (drugi stavek 2. točke drugega odstavka 635. člena ZGD-1).

Op. št. (16): Iz četrtega odstavka obrazložitve na 2. strani odločbe Agencije 40210-10/2009-37-(83) z dne 3. 3. 2010 (priloga B2) izhaja, da je nova borznoposredniška družba kot univerzalna pravna naslednica vstopila v pravna razmerja v zvezi s premoženjem ter pravicami in obveznostmi tožnice, ki so se prenesle, ter da je prevzela vse njene stranke in posle v zvezi z opravljanjem investicijskih storitev.

Op. št. (17): Glej drugi odstavek na (neoštevilčeni) sedmi strani tožbe.

Op. št. (18): Glej prvi odstavek II. točke tožbe na njeni (neoštevilčeni) četrti strani.

Op. št. (19): Dr. Boštjan Zalar: »Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem«, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 23, točka 11. Op. št. (20): Janez Breznik: »Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem«, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 382, točka 7. Op. št. (21): To je osebe, ki je bila stranka (ali stranski udeleženec) v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta (prvi odstavek 17. člena ZUS-1).

Op. št. (22): Zatrjevanje hipotetičnih, bodočih ravnanj oziroma posplošeno zatrjevanje morebitnih bodočih dogodkov ne more biti podlaga za dejanski zaključek o tem, da je podana verjetnost upoštevanja ugotovljenih kršitev dolžnosti v drugih postopkih (primerjaj razlogovanje Vrhovnega sodišča o verjetnosti nastanka težko popravljivih škodljivih posledic v 9. in 10. točki obrazložitve njegovega sklepa G 7/2008 z dne 5. 8. 2008).

Op. št. (23): Ker tožnica ne opravlja več investicijskih storitev in poslov, v bodoče itak ne bo mogla kršiti istih (oziroma istovrstnih) dolžnosti.

Op. št. (24): Glej zadnji odstavek na (neoštevilčeni) sedmi strani in (neoštevilčeno) osmo stran tožbe ter XX. točko pripravljalne vloge tožnice z dne 26. 4. 2010 (redna št. 5).

Op. št. (25): »[K]er so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena in .. je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku« (glej 46. točko njene obrazložitve).

Op. št. (26): Glej XXV. točko njene pripravljalne vloge z dne 11. 1. 2011 (redna št. 11).

Op. št. (27): Glej tretji odstavek XXIV. točke tožničine pripravljalne vloge z dne 11. 10. 2010 (redna št. 8).