Jedro

Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom navedenih računov z zapadlostjo le-teh dne

28.8.1998. Dejansko je tožeča stranka takrat prišla v upniško zamudo.

Z zapadlostjo računov je namreč pridobila možnost poplačati se iz zastavljenih bankovcev v smislu določbe 981. člena ZOR, vendar tega ni storila. Pri tem pa ni navedla nobenih razlogov, zakaj tega ni storila. Zato je mogoče šteti, da je s takšnim ravnanjem odklonila izpolnitev, s tem pa je prišla v upniško zamudo (1. odst. 325. člena ZOR). V času upnikove zamude pa preneha dolžnikova zamuda (1. odst. 326. člena ZOR). V tem času tudi nehajo teči obresti (2. odst. 326. člena ZOR).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pravilno glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. Ig 00/00073 z dne 30.5.2000 se razveljavi v 1. in 3. točki izreka v delu, s katerim je naloženo toženi stranki plačati tožeči stranki znesek 70.809,88 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od

24.2.2000 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 40.775,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 30.5.2000 do plačila in se tožbeni zahtevek z a v r n e." Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 77.725,00 SIT v petnajstih dneh.

Tožeča stranka nosi sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obdržalo zgoraj navedeni sklep o izvršbi v veljavi v delu, s katerim je bilo naloženo toženi stranki plačati tožeči stranki znesek 70.809,88 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.2000 do plačila in izvršilne stroške v višini 40.775,00 SIT.

Toženi stranki je še naložilo plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 70.913,00 SIT.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je navedla, da bi moralo sodišče upoštevati, da se je tožeča stranka imela možnost pravočasno poplačati iz zavarovanja, če se ni, pa sama odgovarja za zamudo. Tožeča stranka tudi ni upravičena do izvršilnih stroškov, saj je tožeča stranka plačala vtoževani dolg pred izdajo sklepa o izvršbi. Tožeča stranka z ničemer ni dokazala, da so bile devize dane v zavarovanje, sodišče pa je preprosto sledilo trditvam tožeče stranke.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka po naročilu tožene stranke zanjo popravila dvoje avtomobilov. Stroške popravila je zaračunala toženi stranki z računi št. 217145 in št. 217146, oba z dne 28.8.1998 v skupni višini 224.158,00 SIT. Ugotovljeno je tudi bilo, da je tožeča stranka toženi stranki izročila avtomobile pred zapadlostjo računov. Ob prevzemu vozil pa je tožena stranka izročila tožeči stranki zaradi zavarovanja plačila obveznosti iz naslova navedenih stroškov v zastavo bankovce za 2.000,00 DEM. Tožena stranka ob zapadlosti računov, kar je bilo dne 28.8.1998 ni plačala, plačala jih je šele med pravdo 23.2.2000, takrat pa ji je tožeča stranka tudi vrnila zastavljene bankovce. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je zmotem zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom navedenih računov z zapadlostjo le-teh dne

28.8.1998. Dejansko je tožeča stranka takrat prišla v upniško zamudo.

Z zapadlostjo računov je namreč pridobila možnost poplačati se iz zastavljenih bankovcev v smislu določbe 981. člena ZOR, vendar tega ni storila. Pri tem pa ni navedla nobenih razlogov, zakaj tega ni storila. Zato je mogoče šteti, da je s takšnim ravnanjem odklonila izpolnitev, s tem pa je prišla v upniško zamudo (1. odst. 325. člena ZOR). V času upnikove zamude pa preneha dolžnikova zamuda (1. odst. 326. člena ZOR). V tem času tudi nehajo teči obresti (2. odst. 326. člena ZOR). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožeča stranka v upniški zamudi vseskozi dokler je imela v posesti zastavljene bankovce, saj je v tem času imela možnost sama priti do izpolnitve. Z vrnitvijo bankovcev bi tožena stranka prišla v zamudo s plačilom predmetne obveznosti, vendar je bilo ugotovljeno, da je istega dne plačala vtoževane račune. Torej s plačilom vtoževanih računov ni zamudila, zato obveznost iz naslova zamudnih obresti za toženo stranko sploh ni nastala.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi ugodilo in in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, saj se nanaša na neutemeljeno obračunane zamudne obresti (4. točka

358. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je po določbi 2. odst. 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo, saj je bila tožeča stranka, kot rečeno ves čas postopka v upniški zamudi. Zato tožeči stranki ni priznalo stroškov izvršilnega postopka (157. člena ZPP). Ker tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela pa ji tudi ni priznalo preostalih pravdnih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zaradi česar ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške, sama pa nositi stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pri odmeri pritožbenih stroškov tožene stranke upoštevalo v stroškovniku priglašene stroške. Pri tem ji je priznalo stroške za sestavo pritožbe po Odvetniški tarifi (250 točk po 110 SIT za točko) povečane za 19% DDV in stroške za sodno takso za pritožbo v višini

45.000,00 SIT.