Jedro

Ker strošek za sodno takso ob sklenitvi sodne poravnave še ni obstajal, pravdni stranki pa ga tudi nista (izrecno) vključili v dogovor v sodni poravnavi, je pravilna odločitev, da je del sodne takse dolžan poravnati toženec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da sta tožnica in toženec dolžna plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje po tar. št. 1112 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v zvezi s tarifno številko 1111 ZST-1 vsak v znesku 241,50 EUR in izdalo plačilna naloga.

2. Toženec v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pravdni stranki sta se v sodni poravnavi dogovorili o plačilu stroškov postopka v celoti in ne le o njihovem delu. S tem ko si je tožnica v sodni poravnavi izgovorila povrnitev določenega zneska njenih stroškov postopka, je prevzela nase tudi breme plačila tistih sodnih taks, ki bi jih bil sicer ob upoštevanju njenega uspeha dolžan plačati toženec. V pogajanjih sta stranki ugotovili, da toženca bremenijo stroški za posvet, poziv pred tožbo, zaznambo spora in tožbo, materialni stroški in davek na dodano vrednost. 3. Tožnica v odgovoru na pritožbo trdi, da odločitev o stroških ne zajema sodne takse, ker je bila plačila te oproščena in obveznost tedaj še ni nastala. Da sta se pravdni stranki pogajali le o stroških, nastalih z zastopanjem po odvetniku, izhaja tudi iz elektronskega sporočila, v katerem je zahtevala od toženca povrnitev dotlej nastalih stroškov pravdnih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po drugem odstavku 15. člena mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila sodne takse in je v postopku uspela, plačati nasprotnik te stranke. Po četrtem odstavku 15. člena ZST-1 mora stranka, ki je oproščena plačila sodnih taks in v postopku delno uspe, plačati del sodne takse, če pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena.

6. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, (1) da je bila tožnica oproščena plačila sodnih taks (v višini 1.449 EUR), (2) da sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo, na podlagi katere je toženec tožnici plačal 14.000 EUR in ji poravnal del pravdnih stroškov v znesku 882,25 EUR, in (3) da sodna taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje (upoštevaje sklenjeno sodno poravnavo) znaša 483 EUR. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je uspeh vsake od pravdnih strank v postopku enak in na podlagi tega naložilo pritožniku vrnitev polovice dolžne sodne takse.

7. Toženčevo pritožbeno stališče, da dogovor v sodni poravnavi o tožničinih stroških postopka vključuje tudi sodno takso za tožbo, ni utemeljeno. Takemu stališču nasprotuje tako besedilo poravnave kot tudi vsebina pogajanj, o kateri sta se izrekli obe pravdni stranki v pritožbenem postopku. V sodni poravnavi je navedeno, da se toženec zavezuje tožnici povrniti tudi del pravdnih stroškov v določenem znesku, "kar tožeča stranka sprejme v pokritje svojih stroškov tega postopka". Sodna taksa za tožbo je resda del tožnikovih stroškov postopka, vendar je bila tožnica tega stroška oproščena. Ob sklenitvi poravnave ta strošek ni obstajal. Da ta strošek ni bil predmet pogajanj pravdnih strank pred sklenitvijo sodne poravnave, izhaja iz elektronskega sporočila, ki ga v pritožbenem postopku omenjata obe pravdni stranki.

8. Ker strošek za sodno takso ob sklenitvi sodne poravnave še ni obstajal, pravdni stranki pa ga tudi nista (izrecno) vključili v dogovor v sodni poravnavi, je pravilna odločitev, da je del sodne takse dolžan poravnati toženec.

9. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).