Jedro

Iz podatkov iz baze Eurodac je razvidno, da je tožnik v Bolgariji opredeljen s sklicno številko (case ID) „1“, kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi odvzeti kot prosilcu za azil in ne zaradi evidence oseb v tranzitu kot pavšalno zatrjuje v tožbi. Tožnik je v Bolgariji zaprosil za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka) in sklenila, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/20131 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje prošnje (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 15. 7. 2022 v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Predložil ni nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, zato njegova identiteta ni nesporno ugotovljena.

3. Dne 27. 6. 2022 ga je zaradi nedovoljenega vstopa v državo obravnavala Policijska postaja Radlje ob Dravi in mu odvzela prstne odtise, ki so bili poslani v Centralno bazo EURODAC2. RS je 15. 7. 2022 prejela odgovor, da je bil tožnik 7. 6. 2022 v tej bazi zabeležen kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji (v nadaljevanju Bolgarija). V skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III je 27. 7. 2022 pristojnemu bolgarskemu organu posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika kot prosilca. Dne 8. 8. 2022 je bolgarski pristojni organ odgovoril, da je Bolgarija odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

4. Z namenom, da bi olajšala postopek določanja odgovorne države članice je tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe Dublin III dne 18. 8. 2022 s tožnikom opravila osebni razgovor. Seznanila ga je s potekom dublinskega postopka z Bolgarijo in mu pojasnila, da je treba preveriti ali obstajajo kakšne okoliščine, zaradi katerih njegova predaja Bolgariji, ki bo nato obravnavala njegovo prošnjo, ni mogoča. 5. Na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da v Bolgariji sprva ni želel dati prstnih odtisov in ni hotel zaprositi za mednarodno zaščito. Tam namreč nimajo azilne zakonodaje, mednarodne zaščite in svobode. Če bo vrnjen tja, ga bodo zaprli za dve leti, nato mu bodo dali dokument, na podlagi katerega bo moral zapustiti državo. Če tega ne bo storil v roku treh mesecev, ga bodo ponovno zaprli. Ko so ga v Bolgariji prijeli, je bil skrit v tovornjaku. Moral je izstopiti, policija ga je pretepla, nakar so ga eno noč pustili spati na policijski postaji. Naslednji dan zjutraj so mu na silo vzeli prstne odtise in ga odpeljali v zapor. V Bolgariji je ostal tri mesece, od tega dva meseca v zaporu, en mesec pa v zaprtem kampu. Po treh mesecih so mu dali dokument, da mora zapustiti državo, sicer ga bodo še enkrat zaprli. Iz Bolgarije je uspel oditi v Srbijo. Dokumenta, da mora zapustiti Bolgarijo nima več, saj ga je po prihodu v Srbijo strgal. Bal se je, da ga bo srbska policija vrnila v Bolgarijo, če bi ta dokument našla pri njem. Glede na svoje pretekle izkušnje je menil, da bodo ob vrnitvi v Bolgarijo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali. Tam je v zaporu veliko rasizma, prosilci so brez pravic, varnostniki jih pretepajo brez razloga.

V nadaljevanju razgovora je povedal, da prstnih odtisov ni dal takoj. To je storil šele zatem, ko so mu dejali da bo, če tega ne stori in ne zaprosi za azil, ostal v zaporu do konca življenja. Povedal jim je, da si želi v RS in da v Bolgariji ne bo zaprosil za mednarodno zaščito. Zaradi tega naj bi ga varnostniki vsak dan večkrat pretepli. Imena tistih, ki so ga pretepli, ne pozna. Vsi so ga pretepli ali udarili. Ne samo njega, vse ki so prišli v Bolgarijo, so pretepli. Na začetku ga je tepla policija, potem pa še varnostniki v zaporu. Zaradi tega ima tudi brazgotine na ustnici in levi roki. Varnostnike je prosil, da bi ga odpeljali k zdravniku zaradi šivanja ustnice, vendar mu niso ustregli. Povedal je tudi, da je bila prehrana v Bolgariji slaba, v zaporu je dobil le en obrok na dan (en kos kruha in malo juhe). Tisti, ki so imeli denar, so plačali za hrano in so jo dobili, ostali pa ne. V zaprtem kampu so dobili tri obroke na dan. Preden so ga premestili v odprt center, je v zaprtem centru skupaj s približno šestdesetimi ljudmi bival v veliki umazani hali, kjer ponoči niso ugašali luči. Glede prevajanja v bolgarskem azilnem postopku je tožnik na razgovoru povedal, da je tolmač prišel na policijsko postajo šele kasneje in mu povedal, da ga bodo zaprli, če ne da prstnih odtisov. Vprašal ga je po osebnih podatkih. Ker mu je tožnik povedal napačno osebno ime (A. A.), so ga odpeljali v zapor. Tri dni kasneje mu je sodnik rekel, da mora zaprositi za mednarodno zaščito, sicer ga bodo zaprli za najmanj 2 meseca. Tožnik mu je odvrnil, da za mednarodno zaščito ne bo zaprosil in da gre raje v zapor. Čez dva meseca so ga ponovno vprašali ali bo dal prstne odtise in zaprosil za mednarodno zaščito. Ker ga je zapor izčrpal, je dal prstne odtise. Odpeljali so ga v zaprt kamp v kraju Harmanli, ki je bil praktično zapor, saj ga ni mogel zapustiti. Tam so mu spet vzeli prstne odtise. Po enem mesecu so ga poslali v odprt kamp, kjer je ostal samo en dan, nato pa Bolgarijo zapustil. 6. Tožena stranka je ocenila, da tožnikove izjave na osebnem razgovoru ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z bolgarskim azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih ne bi mogel biti vrnjen v Bolgarijo.

7. Glede to, da tožnik nima osebnega dokumenta s fotografijo, bolgarskim oblastem ni moglo biti znano, da jim je povedal napačno ime A. A. Te njegove izjave zato niso verodostojne. Bolgariji sprva ni zaprosil za mednarodno zaščito, zato je bil najverjetneje nastanjen v center za tujce, kjer bivajo vsi tujci brez veljavnih dovoljenj za prebivanje v državi. Tudi v RS migranti Center za tujce v Postojni imenujejo zapor. Tožena stranka kot neverodostojno ocenjuje tudi tožnikovo izjavo, da so ga v „zaporu“ vsak dan tepli, ker ni želel dati prstnih odtisov. V zvezi s tem je podal nasprotujoče si izjave - navedel je, da je dal prstne odtise že na policijski postaji. Zato varnostniki v „zaporu“ niso imeli nobenega razloga, da bi od njega zahtevali prstne odtise in ga zaradi tega pretepali – te so predhodno pridobili že na policijski postaji.

8. Tožena stranka je proučila spletno poročilo o stanju v Bolgariji - AIDA in ugotovila, da sta v Bolgariji le dva zaprta centra za prosilce za mednarodno zaščito: Busmantsi in Lyubimets. V kraju Harmanli, kjer je po svojih besedah bival tožnik, pa je le odprt center za prosilce za mednarodno zaščito. Zato je menila, da so njegove navedbe, da je bil v kraju Harmanli en mesec v zaprtem centru za prosilce, lahko povezane le z izvajanjem preventivnih ukrepov z namenom preprečevanja širjenja okužb z virusom Covid-19 in z izvajanjem karantene v zaprtem oddelku tega odprtega centra. Razumljivo je, da se zaradi izvajanja karantene tožnik ni mogel prosto gibati, na podoben način se karantena izvaja v vseh državah članicah.

9. Tožena stranka ni mogla sprejeti tožnikove izjave, da so mu v Bolgariji na silo vzeli prstne odtise in ga prisilili, da je tam zaprosil za mednarodno zaščito. Na osebnem razgovoru je navedel, da je bil prvič daktiloskopiran na bolgarski policijski postaji, nato so ga odpeljali zapor. Tam naj bi od njega ponovno zahtevali prstne odtise, ker naj tega ne bi želel storiti, so ga varnostniki tepli, zato je ponovno dal prstne odtise. Tretjič je bil daktiloskopiran v bolgarskem zaprtem centu. Uradni izpis iz sistema EURODAC izkazuje, da je bil tožnik daktiloskopiran v Centru za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito RPC Harmanli, ki ga upravlja in vodi SAR (Državna agencija za begunce). Ta je pod civilnim upravljanjem, kar pomeni, da v RPC Harmanli strokovno delo izvaja civilno osebje in ne policija. Zato ni možno, da bi ga policisti in varnostniki prisilili k daktiloskopiranju.

10. Zakaj tožnik v Bolgariji ni želel zaprositi za mednarodno zaščito, ni povedal. Izjavil je, da če je hotel zapustiti zapor, v katerem je bil tri mesece zaradi ilegalnega vstopa v državo, je moral zaprositi za mednarodno zaščito. Pri tem ni navajal, da bi ga k temu kdo silil. Do zatrjevanega in neizkazanega nasilja (ko naj bi ga policisti in varnostniki tepli in silili k podaji prošnje za mednarodno zaščito) naj bi prišlo preden je v Bolgariji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Takrat še ni imel statusa prosilca, temveč je bil obravnavan kot tujec – ilegalec. Tožena stranka je v zvezi s tem izpostavila, da se v konkretnem postopku ugotavljajo morebitne sistemske pomanjkljivosti azilnih postopkov v Bolgariji in tamkajšnjih pogojev za sprejem prosilcev. V zvezi s tem pa tožnik ni podal nobenih konkretnih navedb. V odprtem centru je ostal zgolj en dan, zato po mnenju tožene stranke ne more vedeti, v kakšnih razmerah tam bivajo prosilci za mednarodno zaščito.

11. Tožena stranka je kot neverodostojno ocenila tudi tožnikovo izjavo, da so mu, ko je bil nastanjen v odprti center, dali dokument, s katerim so mu odredili, da mora v roku treh mesecev zapustiti državo. Iz odgovora bolgarskega pristojnega organa iz 8. 8. 2022 in iz tožnikove izjave, da je sam zapustil odprt nastanitveni center in ni počakal na odločitev v njegovem postopku za mednarodno zaščito v Bolgariji izhaja, da je s samovoljno zapustitvijo države implicitno umaknil svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Zaradi tega je bil njegov postopek mednarodne zaščite v Bolgariji ustavljen. Ker o njegovi prošnji ni bila sprejeta odločitev, tudi ni mogel prejeti dokumenta, s katerim bi mu bilo odrejeno, da mora zapustiti Bolgarijo. Takrat je bil namreč še v postopku priznanja mednarodne zaščite.

12. V zvezi s tožnikovim očitkom, da v zaprtem oddelku, ki ga vodi in upravlja SAR, ni imel dostopa do zdravnika, je tožena stranka proučila informacije o stanju v Bolgariji, ki jih je predložil njegov pooblaščenec - poročilo AIDA. Ugotovila je, da so prosilci za mednarodno zaščito v Bolgariji upravičeni do enakega zdravstvenega varstva kot bolgarski državljani, zdravstveno zavarovanje pa jim krije SAR. Državna Zbirka podatkov o zdravstvenem varstvu prosilcev je bila reorganizirana tako, da se prosilcem, ki so v dublinskih postopkih vrnjeni v Bolgarijo, zdravstveni status samodejno obnovi in se jih, takoj ko se njihovi azilni postopki nadaljujejo ali ponovno odprejo na SAR, registrira kot posameznike z neprekinjenim zdravstvenim zavarovanjem. Trenutno so vsi nastanitveni centri opremljeni z zdravstvenimi posvetovalnicami in nudijo osnovne zdravstvene storitve, vendar se njihov obseg razlikuje glede na razpoložljivost izvajalcev zdravstvenih storitev na posamezni lokaciji. Osnovna zdravstvena oskrba v nastanitvenih centrih se izvaja bodisi prek lastnega zdravstvenega osebja bodisi z napotitvijo prosilcev v enote nujne zdravstvene pomoči v lokalnih bolnišnicah.

13. Tožena stranka je glede tožnikovih ugovorov glede nečistoče v odprtem nastanitvenem objektu menila, da so preuranjeni in neutemeljeni, saj bi si lahko prosilci sami počistili prostore, v katerih bivajo, ter si tako razmere naredili prijetnejše za bivanje, ne pa da čakajo in pričakujejo, da bo to namesto njih storil nekdo drug. Tudi tožnik sam bi lahko vplival na higieno prostorov, v katerih je bival v Bolgariji. Podobno tudi prosilci za mednarodno zaščito v RS sami čistijo prostore, v katerih so nastanjeni.

14. Po skrbni in natančni presoji vseh ugotovljenih dejstev je tožena stranka ugotovila, da izjave tožnika, ki jih je podal na osebnem razgovoru glede razmer v Bolgariji in spletni članki, ki jih je predložil njegov pooblaščenec, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev v Bolgariji v takšni meri, da zaradi njih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen tja. Informacije analitične službe Evropske agencije za azil potrjujejo, da so se dublinski transferji v Bolgarijo v letu 2021 v primerjavi z letom 2020 več kot podvojili, največ dublinskih transferjev pa je bilo izvedenih iz Zvezne Republike Nemčije in Francoske republike.

15. Tožena stranka ocenjuje, da ima Bolgarija v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo pravice urejene v skladu s skupno evropsko zakonodajo, zato vrnitev v to državo Evropske unije (v nadaljevanju EU) ne more in ne sme biti sporna. Prav tako pa je Bolgarija od 1. 1. 2007 polnopravna članica EU in spoštuje pravni red EU, s tem pa tudi Uredbo Dublin III. Tožnik v postopku ni dovolj prepričljivo navedel konkretnih dogodkov in posledično razlogov, zaradi katerih ga RS ne bi mogla oziroma ne bi smela vrniti v Bolgarijo. Prav tako ni navedel morebitnih varnostnih zadržkov do Bolgarije, ki bi upravičevali morebitno preprečitev njegove vrnitve v to državo. Zato bo v skladu z Uredbo Dublin III tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala Bolgarija, ki je v dublinskem postopku potrdila, da je odgovorna država članica.

_Tožbene navedbe in zahtevek_

16. Tožnik navaja, da je v Bolgariji sicer dal prstne odtise, ni pa tam zaprosil za mednarodno zaščito. Dejali so mu, da prstne odtise potrebujejo zaradi evidence oseb v tranzitu in da ga bodo zaprli, če jih ne bo dal. Za zaplete v Bolgariji je krivo slabo prevajanje njegovih zaslišanj in izjav. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

_Navedbe toženke v odgovoru na tožbo_

17. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

_Dokazovanje_

18. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo dne 7. 10. 2022 izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je prebralo listine sodnega spisa, predvsem listino, ki je označena kot priloga A2 in vse listine v predmetnem upravnem spisu tožene stranke. Zaslišalo je tožnika.

**K I. točki izreka:**

19. Tožba ni utemeljena.

20. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

21. Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljanov tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vložijo na ozemlju katerekoli izmed članic tudi na meji ali na tranzitnem območju (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Prošnjo obravnava ena sama država članica in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III Uredbe Dublin III. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica EU ali pristopnica k Uredbi Dublin III (četrta alineja 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti; v nadaljevanju ZMZ-1). Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje Bolgarija.

22. Tožnik neutemeljeno prereka, da v Bolgariji ni zaprosil za mednarodno zaščito in da naj bi prstne odtise dal le zaradi evidence oseb v tranzitu. V zvezi s tem sodišče ugotavlja naslednje. Iz dokumentacije upravnega spisa, in sicer podatkov iz baze Eurodac je razvidno, da je tožnik v Bolgariji opredeljen s sklicno številko (case ID) „1“, kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi odvzeti kot prosilcu za azil (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013) in ne zaradi evidence oseb v tranzitu kot pavšalno zatrjuje v tožbi. V postopku določanja odgovorne države članice se uporabijo elementi dokazov in posrednih okoliščin (drugi odstavek 22. člena Uredbe Dublin III). Pri tem kot formalni dokaz šteje tudi zadetek v bazi Eurodac, s pomočjo katere je mogoče določiti odgovorno državo članico upoštevaje določila te uredbe, kolikor to ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III). Tožnik dokaza o nasprotnem ni ponudil, zato po presoji sodišča velja, kar izhaja iz zadevne baze. Na ugotovitev, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito V Bolgariji, pa nakazujejo tudi njegove izjave na razgovoru 18. 8. 2022, ko je povedal, da so ga po podaji prošnje za mednarodno zaščito sprva premestili v zaprti center, po mesecu dni pa v odprti center, od koder je naslednji dan samovoljno odšel. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v Bolgariji zaprosil za mednarodno zaščito.

23. Tožnik trdi, da če v Bolgariji ne bi dal prstnih odtisov, bi ga zaprli. Sodišče ugotavlja, da ta trditev ni skladna z njegovo izjavo na razgovoru avgusta letos, da mu je bolgarska policija naslednji dan po prijetju na silo vzela prstne odtise in ga odpeljala v zapor. To pomeni, da njegova odklonitev daktiloskopije ni mogla biti razlog, da ga po končanem policijskem postopku niso odpeljali v odprti center za prosilce. Sodišče tudi ugotavlja, da so tožniku v Bolgariji prstne odtise vzeli večkrat. Prvič na policijski postaji, nato pa glede na njegovo izpoved še enkrat v centru, kjer je bil nastanjen. Na razgovoru avgusta 2022 je povedal, da je na policijski postaji odklonil podajo prošnje. Na policiji je povedal napačne osebne podatke, zato so ga zaprli. Na naroku je v zvezi s tem zaslišan izpovedal drugače - da so ga zaprli, ker ni želel dati prstnih odtisov. V zvezi s tem je tožena stranka prepričljivo obrazložila, da se v vseh državah članicah EU tujce obravnava drugače kot prosilce za mednarodno zaščito. Ko je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ponovno podal prstne odtise, so ga po mesecu dni premestili v odprt center, od koder je po enem dnevu samovoljno odšel. Sodišče sprejema prepričljivo obrazložitev tožene stranke, da je bil v tem mesecu tožnik (enako kot ostali prosilci v drugih državah članicah EU) v karanteni zaradi preprečitve širjenja okužb s Covid-19, nato pa se je lahko prosto gibal, kar je izkoristil in že drugi dan bivanja v odprtem centru odšel iz Bolgarije.

24. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III omogoča, da v primeru, kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, lahko prošnjo obravnava tudi druga država članica. V zvezi s tem je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik trditev v zvezi s tem ni izkazal. 25. Tožnik posplošeno trdi, da je slabo prevajanje njegovih zaslišanj in izjav krivo za „zaplete“ v Bolgariji. Ta očitek je pavšalen, zato ga sodišče ne more preizkusiti. Tožnik ni konkretiziral katera zaslišanja in izjave v Bolgariji niso bile ustrezno tolmačene ter do kakšnih zapletov naj bi zaradi tega prišlo. Na zapisnik o razgovoru dne 18. 8. 2022 je tožnik potrdil, da je v Bolgariji na policijski postaji ob podaji prstnih odtisov imel tolmača za arabski jezik. Ta ga je takrat spraševal po osebnih podatkih, tožnik pa mu je povedal napačno ime (A. A.). Nikjer v spisovni dokumentaciji pa ni zabeležen konkretiziran in obrazložen očitek tožnika, da v bolgarskem azilnem postopku tolmača ni dobro razumel, da je zaradi neustreznega tolmačenja prišlo do nerazumevanja, posledično pa do „zapletov“. Ta tožbeni ugovor je zato neutemeljen.

26. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26.junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev; nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013)