Jedro

Za izvršitev kaznivega dejanja grožnje zadostuje, da storilec nasproti oškodovancu izrazi resno grožnjo z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja. Pri tem ni nujno, da se oškodovanec zaradi tega dejansko počuti ustrahovanega ali vznemirjenega, saj bi v tem primeru z vidika pravno zavarovane dobrine osebne varnosti šlo že za poškodbeno kaznivo dejanje. Zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti tako ustrahovanje ali vznemirjenje (resna grožnja).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 26. 10. 2020 A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen en mesec in petnajst dni zapora. Odločilo je, da se pogojna obsodba, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 34281/2017 z dne 3. 6. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 34281/2017 z dne 30. 1. 2020, s katero je bila obsojencu določena kazen eno leto in šest mesecev zapora ter preizkusna doba tri leta, ne prekliče. Obsojencu je določilo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora ter preizkusno dobo tri leta, ki teče od pravnomočnosti sodbe. Naložilo mu je plačilo stroškov postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter ga oprostilo plačila sodne takse. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 13. 5. 2021 ob reševanju pritožbe obsojenčeve zagovornice prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je ravnanje obsojenca pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 ter mu zanj v izrečeni pogojni obsodbi določilo kazen en mesec in petnajst dni zapora. Določeno enotno kazen mu je znižalo na eno leto in sedem mesecev zapora. Pritožbo obsojenčeve zagovornice je zavrnilo in v preostalem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčeva zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev in drugih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila vrhovna državna tožilka Irena Kuzma, ki ugotavlja, da vložnica v zahtevi sicer zatrjuje kršitve kazenskega postopka, dejansko pa napada ugotovljeno dejansko stanje in ponuja lastne zaključke, ki so drugačni od ugotovitev sodišča, kar je nedovoljen razlog za vložitev zahteve. V preostalem delu sodišču očita kršitev kazenskega zakona in pravice do obrambe. Tožilka meni, da sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič B. B. in C. C. ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, kar je ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 21 obrazložitve. Pravice do obrambe tudi ni kršilo s tem, ko ni pridobilo podatkov mobilnega operaterja, saj dokaz ni bil izvedljiv. Meni, da so v ravnanju obsojenca podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje, kar je prvostopenjsko sodišče pojasnilo v točki 14 sodbe. Pri tem poudarja, da za izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja zadostuje, da storilec z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja izrazi resno grožnjo proti oškodovancu, ki mora biti objektivno zmožna ustvariti ustrahovanje oziroma vznemirjenje in ni treba, da bi se oškodovanec zaradi tega dejansko počutil ustrahovanega ali vznemirjenega. Ob upoštevanju navedenega pa je potrebno presojati tudi dokazne predloge obrambe za zaslišanje prič. Zaključuje, da v zahtevi uveljavljene kršitve niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnica očita kršitev kazenskega zakona z zatrjevanjem, da niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Meni, da vsebina SMS sporočil ni bila takšna, da bi lahko pomenila resno grožnjo, predvsem pa je kot takšne ni dojemal oškodovanec. Na to kaže dejstvo, da se je dne 22. 2. 2019 skupaj z materjo odpravil do obsojenčeve hiše, kjer je dlje časa raztovarjal večjo količino avto delov. Poleg tega je oškodovanec sam grozil B. B., da bo sčistil obsojenca. Po kritičnih dogodkih pa je še naprej vzpostavljal stik z obsojencem preko Vanese in hčerke in izvajal pritiske nad njim.

6. Kaznivo dejanje grožnje je abstraktno ogrozitveno kaznivo dejanje. Človekova pravica in kazenskopravna dobrina, ki se varuje s tem kaznivim dejanjem, je pravica do osebne varnosti (34. člen Ustave Republike Slovenije). Za izvršitev tega kaznivega dejanja zadostuje, da storilec nasproti oškodovancu izrazi resno grožnjo z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja. Pri tem ni nujno, da se oškodovanec zaradi tega dejansko počuti ustrahovanega ali vznemirjenega, saj bi v tem primeru z vidika pravno zavarovane dobrine osebne varnosti šlo že za poškodbeno kaznivo dejanje. Zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti tako ustrahovanje ali vznemirjenje (resna grožnja). Subjektivni učinek grožnje pa med zakonskimi znaki ni naveden. Resnost grožnje se presoja glede na okoliščine konkretnega primera glede na vsebino grožnje, kontekst, v katerem je izrečena, odnos med oškodovancem in storilcem, ipd.1

7. Sodišče prve stopnje je v točki 14 obrazložitve zaključilo, da zapisi obsojenca oškodovancu v inkriminiranih SMS sporočilih glede na vsebino, ob upoštevanju ugotovljenih odnosov med akterjema, predstavljajo resno grožnjo, ki objektivno gledano lahko pri povprečnem človeku povzroči strah in vznemirjanje oziroma občutek ogroženosti osebne varnosti. Ugotovilo je sicer tudi, da se je oškodovanec zaradi teh groženj dejansko počutil ogroženega, vendar pa ta ugotovitev (in tozadevni očitek v izreku) za obstoj tega kaznivega dejanja ni odločilna, saj ne predstavlja zakonskega znaka tega kaznivega dejanja. Ker gre glede na vsebino groženj kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe in okoliščine, v katerih so bile izrečene (v zaostrenih odnosih glede na osebne okoliščine in tudi glede na predhodna ravnanja s strani oškodovanca), tudi po presoji Vrhovnega sodišča objektivno za resno grožnjo, so zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja podani.

8. Vložnica sodišču očita, da je z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič B. B. in C. C. kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Pojasnjuje, da bi se z zaslišanjem teh prič potrdil zagovor obsojenca in postavila pod vprašaj verodostojnost oškodovanca in njegove matere. Oškodovanec se je namreč prikazoval kot nekdo, ki se je zelo prestrašil, pri čemer pa je ves čas kazenskega postopka vzpostavljal stik z obsojencem, kar bi lahko potrdila priča B. B., zoper katero je obsojenec še naprej izvajal nasilje. Z njeno izpovedbo bi se ugotovilo, da oškodovanec nima nobenega strahu pri vzpostavljanju stikov z obsojencem, da obsojenec ni tisti, ki je problematičen in izziva, in izpodbila izpovedba oškodovanca, da v komunikaciji z njo in njunim otrokom čim manj omenja obsojenca.

9. Iz podatkov spisa izhaja, da je obsojenčeva obramba navedena dokazna predloga podala na naroku dne 21. 9. 2020 z obrazložitvijo, da je policistka C. C. sestavila zapisnik o sprejemu ustne ovadbe z dne 27. 2. 2019 in bi lahko izpovedala o poteku zapisa ovadbe. B. B. pa bi izpovedala o približevanju oškodovanca obsojencu in o tem, kako oškodovanec komunicira z obsojencem preko hčerke in priče, z namenom stopiti v stik z njim. Sodišče je dokazna predloga zavrnilo, kot je pojasnilo v točki 21 izpodbijane sodbe, ker je nepomembno, kako je potekal zapis ovadbe in tudi dejstvo, ali se oškodovanec s hčerko pogovarja o partnerju svoje bivše partnerke oziroma o tem, kje se takrat nahaja obsojenec. Zaključilo je, da obramba ni uspela izkazati potrebne verjetnosti, da gre za pravno relevantna dokaza, čemur je pritrdilo tudi višje sodišče. Takšno presojo nižjih sodišč sprejema tudi Vrhovno sodišče. Obramba namreč z navedbami, da je poskušal oškodovanec stopiti v stik z obsojencem, pravne relevantnosti dokaznega predloga za zaslišanje priče B. B. ni utemeljila. V pravnih sredstvih zoper sodbo sicer obramba dodatno pojasnjuje, da bi se s tem ugotavljala odsotnost oškodovančeve prestrašenosti. Vendar pa se zakonitost zavrnitve dokaznega predloga presoja glede na utemeljitev, ki jo je predlagatelj podal pred odločitvijo o predlogu. Glede na zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja, posledica katerega je abstraktna ogrozitev osebne varnosti, pa prestrašenost oškodovanca tudi ne predstavlja odločilnega dejstva. Obramba tudi glede predloga za zaslišanje priče C. C. ni utemeljila relevantnosti dejstev, ki naj bi se s tem dokazom ugotavljala. Tako ni pojasnila, v čem bi ugotovitev poteka zapisa kazenske ovadbe, ki niti ne dokazuje vsebine njenega zapisa, temveč le dejstvo, da je bila vložena, lahko vplival na odločitev sodišča. 10. Vložnica očita kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z zatrjevanjem, da je podano precejšnje nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov ter samimi listinami in zapisniki, in sicer zapisnikom o sprejemu ustne ovadbe D. D., seznamom klicev dne 20. 2. 2019 in prepisom SMS sporočil ter zapisniki o zaslišanjih oškodovanca in priče E. E. V utemeljitev očitka vložnica povzema vsebino navedenih dokazov, na podlagi katerih sama ocenjuje, da je izpovedba oškodovanca in njegove matere E. E. glede odločilnih dejstev nelogična in neverodostojna. S temi navedbami, torej s povzemanjem vsebine dokazov in njihovo dokazno presojo, vložnica ne utemeljuje protispisnosti, ki je podana, če sodišče v nasprotju z dokazom v sodbi reproducira njegovo vsebino in na podlagi tega sprejme dokazne zaključke, ne pa v primeru drugačnega dokaznega zaključka sodišča oziroma ocene izpovedbe. V slednjem primeru gre za uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Kot izhaja iz 8. do 11. točke izpodbijane prvostopenjske sodbe, je sodišče kot odločilne za presojo obsojenčeve kazenske odgovornosti (oz. za ugotovitev identitete pošiljatelja SMS-jev) upoštevalo vsebino SMS-jev (ki so del očitka in enega predhodnega), ugotovljena razmerja med obsojencem, oškodovancem in B. B., predhodno dogajanje v tej zvezi in čas pošiljanja sporočil. Sodišče je tako upoštevalo posebnosti in dinamiko njihovih medsebojnih razmerij in odnosov ter tudi v tem postopku ugotovljeno grožnjo oškodovanca B. B. (glej 9. točko prvostopenjske sodbe), na podlagi česar je sklepalo o motivu obsojenca. Relevantne podlage za odločitev sodišča, tudi glede ugotovitve identitete pošiljatelja SMS sporočil, tako ne predstavljata izpovedba priče E. E. v tej zvezi ter seznam klicev, katere v zahtevi povzema vložnica in na njihovi podlagi gradi lastno dokazno oceno, pri čemer glede seznama klicev očita tudi opustitev dokazne presoje tega dokaza v izpodbijani sodbi. Kot je pravilno pojasnilo že višje sodišče (točka 4 obrazložitve), navedeni dokazi glede na očitek obsojencu kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ki ne vključuje obtožbenega očitka o ustnih grožnjah obsojenca po telefonu, niso vir odločilnih dejstev. Zato izostanek opredeljevanja in upoštevanja teh dokazov v tej zvezi in izostanek zaključka sodišča, da je obsojenec po telefonu kritičnega dne klical oškodovanca in mu grozil, tudi ne predstavlja kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnica tudi ne more uspeti z očitki glede nezadostnosti posameznih dokazov za zaključek sodišča o tem, da je ravno obsojenec poslal SMS sporočila z grozilno vsebino oškodovancu. Kot že pojasnjeno, je sodišče pri tem zaključku izhajalo iz več dokazov, katere je v relevantnih delih natančno analiziralo. Pri tem pa se je izrecno opredelilo tudi do s strani obsojenca zatrjevanega oškodovančevega motiva podati lažno ovadbo in takšen zagovor zavrnilo (11. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Z nasprotovanjem tej dokazni presoji sodišča pa vložnica ne preseže uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Vložnica sodišču očita tudi kršitev domneve nedolžnosti oziroma s tem povezanega načela _in dubio pro reo_. Trdi, da je sodišče izhajalo iz domneve krivde, saj je prezrlo, da je obsojenec v ugovoru zoper kaznovalni nalog sodišču predlagal, da od mobilnih operaterjev pridobi lokacije telefonov v kritičnem času za telefonske številke 070 ... (s katere so bila poslana sporočila z grozilno vsebino), 031 ... (telefonska številka obsojenca) in 040 ...(telefonska številka oškodovanca) in da pridobi podatke o tem, v katerem kraju je bila kupljena predplačniška kartica (s telefonsko številko 070 ...) ter nato vpogleda v varnostne kamere ugotovljene prodajalne. Trdi, da bi ti dokazi razbremenili obsojenca. Dejstvo, da teh podatkov več ni bilo mogoče pridobiti, pa ne more biti obsojencu v škodo v tako mejnem primeru. Meni, da je obsojenec storil vse, da bi dokazal svojo nedolžnost, kar bi moralo sodišče upoštevati kot bistveno okoliščino.

13. Iz podatkov spisa je razvidno, da je obsojenec izvedbo navedenih dokazov predlagal v ugovoru zoper sodbo o kaznovalnem nalogu dne 24. 6. 2019. Dokazni predlog je ponovil še v kazenski ovadbi zoper oškodovanca z dne 20. 9. 2019, ki jo je sodišču posredoval z dopisom z dne 5. 11. 2019. Sodišče je dne 24. 7. 2019 operaterja telekomunikacijskega omrežja Telemach d. o. o. zaprosilo za posredovanje podatka o gibanju telefonske številke 070 ... po baznih postajah za kritična dneva in za izpis prometa. Operater pa je dne 26. 7. 2019 odgovoril, da zaprošenih podatkov ne beležijo več. Dokazni predlogi so bili torej podani v prvem sojenju. Vložnica tudi ne zatrjuje kršitve pravice do obrambe v tej zvezi, temveč meni, da bi moralo sodišče okoliščino, da je obsojenec podal takšen dokazni predlog, šteti kot relevantno okoliščino, ki kaže na to, da dejanski uporabnik telefonske številke, s katere so bila poslana sporočila z grozilno vsebino, ni bil obsojenec. Kot že navedeno je sodišče ugotovitev, da je uporabnik te telefonske številke bil ravno obsojenec, oprlo na več dokazov, pri čemer je obrazloženo zavrnilo tudi zatrjevanje obsojenca, da si je oškodovanec glede na motiv škodovati obsojencu ta sporočila pošiljal sam. Z nasprotovanjem takšnemu zaključku, z zatrjevanjem, da bi izvedba določenih dokazov (če bi bila mogoča) lahko pripeljala do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, zato vložnica po vsebini izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka niso podane, po vsebini pa je bila zahteva vložena tudi iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je bila obsojencu v postopku dodeljena brezplačna pravna pomoč, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse (šesti odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah).

16. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Glej Miha Šošić, komentar 135. člena KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Damjan Korošec, Katja Filipčič in Stojan Zdolšek (ur.), 1. knjiga, str. 603 – 607.