Jedro

Za A. A. bivanje pri tožnici ne predstavlja novega bivalnega in socialnega okolja, gotovo pa gre za spremembo, ker je bila A. A. vrsto let vpeta v okolje, kjer prebiva toženec. Glede na ugotovitve izvedenke o nadpovprečni kognitivni sposobnosti A. A., ki ima po mnenju izvedenke dobro razvite socialne spretnosti, njene prilagoditvene sposobnosti pa so na povprečnem nivoju, ni tudi izkazano, da se A. A. ne bi mogla prilagoditi na novo šolsko okolje. Prepričljivo so pojasnjeni razlogi, zaradi katerih se bo A. A. prešolala. Temeljijo tudi na opravljenem razgovoru A. A. s sodnico, ki dodatno kaže, da je odločitev glede prešolanja A. A. skrbno pretehtala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ustavi postopek o predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe o spremembi režima izvrševanja skupnega varstva in vzgoje za mld. D. A., roj. 2008 in za mld. A. A., roj. 2010 (I), da se ugodi predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe z dne 30. 4. 2024 ter se nadomesti soglasje toženca in se tožnici dovoli, da za šolsko leto 2024/2025 mld. A. A. izpiše iz OŠ E. in jo vpiše na OŠ B. (II/1), da ta začasna odredba stopi v veljavo z dnem njene izdaje ter traja do pravnomočne odločitve o glavni stvari oziroma do drugačne odločitve sodišča (II/2), da pritožba zoper to začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (II/3), da se odločitev o stroških postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe pridrži za končno odločbo (III).

2.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da A. A. sedaj živi na C., da s tožencem nima stikov, da jo pogoste in relativno dolge vožnje iz C. v E., kjer je obiskovala OŠ ogrožajo na način, da bi lahko utrpela škodo, zato je kot ukrep za varstvo koristi ogroženega otroka izdalo začasno odredbo, da se tožnici dovoli, da A. A. izpiše iz OŠ E. in jo vpiše na OŠ B.

Povzetek pritožbenih navedb

3.Toženec s pritožbo izpodbija II. tč. sklepa iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne predlog tožnice za izdajo začasne odredbe z dne 30. 4. 2024, podredno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4.Sodišče je spregledalo, da A. A. v šolskem letu 2024/2025 zaključuje osnovno šolo, kar ima prednost pred njeno željo, iz razlogov stabilnosti in zdravega razvoja otrok.

5.Sodišče ni obrazložilo, zakaj mnenja CSD ni upoštevalo, s tem, da je CSD v postopku ugotovil, da otroka pri tožencu nista ogrožena.

6.Pravdni stranki sta na naroku 5. 12. 2023 sklenili delno sodno poravnavo, iz katere je razviden režim izvajanja skupnega varstva in vzgoje, s tem, da A. A. skupaj z bratom večino časa kot že vsa zadnja leta, preživi pri tožencu. Tožnica je vložila tožbo na razveljavitev te sodne poravnave. Sodišče je tožbo zavrglo. Zoper sklep o zavrženju tožbe je tožnica vložila pritožbo. Toženec zato, ker je želel zavarovati koristi A. A., ni dal predloga za izvršbo zaradi neizvajanja stikov. Upal je, da se bodo stiki postopamo vzpostavili, zato je pristal, da sodišče na naroku 22. 7. 2024 izda začasno odredbo glede stikov.

7.Sodišče ni upoštevalo, da je A. A. pred razgovorom s sodnico, dva meseca živela pri tožnici, brez stika s tožencem, torej pod njenim okriljem in njenimi manipulacijami. Ista sodnica je v postopku pred razgovorom pri izvedenki klinične psihologije izdala sklep o začasni odredbi z dne 22. 6. 2021 in zaradi domevnih vplivom toženca na otroka, odločila, da otroka čas pred razgovorom pri izvedenki preživita pri tožnici. Tokrat ista sodnica v izogib morebitni manipulacijam in vplivanjem na izpoved A. A. s strani tožnice tega ni storila.

8.Vprašanje je, če A. A. razume dolgoročne posledice svoje odločitve, s čimer se sodišče ni ukvarjalo. A. A. v neformalnem razgovoru s sodnico tudi ni odklonila, da ostane na OŠ E.

9.Sodišče z odločitvijo ni zavarovalo pravic in interesov A. A. Sodišče je oprlo odločitev na trimesečno življenje A. A. pri tožnici, spregledalo pa je druge okoliščine, da je tožnica želela od začetka sodnega postopka prešolati A. A. na OŠ C., da iz izjave A. A. izhaja, da si prešolanja na OŠ C. ne želi, da je njeno izjavo podprla izvedenka, da je A. A. zavračala stike s tožnico, kar izhaja tudi iz mnenj izvedenke, da otrok v tej starosti lahko sprejme veliko odločitev, ne pa vseh, da iz izpovedbe socialne delavke CSD izhaja, da je v korist A. A., da zaključi osnovnošolsko izobraževanje na šoli, ki jo je obiskovala osem let, kjer ima razvito socialno mrežo, učitelje, h katerim se je po pomoč večkrat zatekla, da je A. A. v fazi pubertete, na kar gotovo vplivajo čustveni dejavniki - zaljubljenost v fanta, vzpodbujanje tožnice k tej zaljubljenosti, toženčevi pomisleki, ali ima lahko punca v starosti trinajst let stike s fantom na domu in se prešola na šolo, ki jo obiskuje njen fant.

10.Sodišče ni ugotavljalo, kako bi prevoze starša, če bi A. A. ostala na OŠ E., razdelila. Toženec na naroku 22. 7. 2024 z izjavo, da pri vožnjah ne bo pomagal, ni mislil tega, temveč če bo tožnica imela konkreten razlog za nezmožnost, bo pomagal, ne bo pa "skakal", ko tožnica ne bo imela časa. Toženec je pri svoji izjavi izhajal iz preteklih komunikacij in situacij s tožnico, ko se je stalno pri vožnjah prilagajal tožnici. V tej konfliktni situaciji, ki med pravdnima strankama traja več let vse od njunega razhoda, bi se pravdni stranki glede prevozov lahko usklajevali - življenjsko logično bi bilo, da bi toženec pri prevozih pomagal tožnici. Toženec je A. A. ves čas vozil na tekme nogometa in treninge po Sloveniji, vozil jo je tudi iz F. na C., kjer je plezala in obiskovala tečaje pri gasilcih. Sodišče ugotavlja, da ima tožnica službo v K., da je zanjo prenaporno in časovno neizvedljivo, da vozi A. A. v E. v šolo, sodišče pa spregleda, da ji je pri vožnjah v šolo pomagal tudi njen zunajzakonski partner.

11.Sodišče ni upoštevalo, da se tožnica na delo in z dela vozi 23 km v eno smer, da ima majhnega sina z drugim partnerjem, da v času, ko računovodske družbe delajo bilance, dela cele dneve, zato se zastavlja vprašanje, kako bo za A. poskrbljeno pri tožnici, ko bo odsotna.

12.Z začasno odredbo sodišče vzpodbuja stanje, v katerem se otrok zato, ker ima pri drugem staršu, s katerim je imel pet let le občasne stike in ni hotel k njemu na stik, sedaj televizijo v sobi, prosti dostop do interneta, ni se mu treba učiti, ima redne stike s fantom pri njemu doma, dopušča oblačenje in ličenje, kot si ga najstnica želi, upošteva otrokovo željo po prešolanju na šolo, katero obiskuje njen fant, čeprav ima otrok le trinajst let.

13.A. A. živi od aprila 2024 pri tožnici, s tožencem nima stikov - do oddaje pritožbe toženec A. A. še vedno ni videl, če bo imel srečo jo bo videl 29. 8. 2024 na terapiji pri G. d. o. o. A. A. ga je poklicala le dvakrat, nazadnje 25. 8. 2024, s tem, da se ne ve, ali je tožnica seznanila A. A., da mora po sodni poravnavi izraziti željo po stikih s tožencem. Ko je A. A. poklicala toženca 25. 8. 2024 in je toženec povedal, da se bosta srečala na pogovoru pri terapevtu skupaj s tožnico čez nekaj dni, A. A. štiri dni pred predvidenim terminom srečanja o tem ni vedela ničesar, s tem, da je bila terapija dogovorjena že mesec dni prej, o čemer je bila seznanjena tudi tožnica. Navedena situacija vodi v odtujevanje A. A. od toženca, kar ima lahko škodljive posledice za njen razvoj. Sodišče pri presoji ogroženosti A. A. ni presojalo, da tožnica stikov med A. A. in tožencem ne spodbuja, kar je za razliko od tožnice izvrševal toženec.

14.Sodišče bi lahko po uradni dolžnosti ukrepalo in odredilo izvajanje stikov pod nadzorom CSD. Z izpodbijanim sklepom je prejudiciralo stanje in je jasno, da A. A. stikov s tožencem, pri katerem je živela vsa ta leta, ne bo imela in se bo od njega odtujila.

15.Izvedenka je v mnenjih ugotovila, da je A. A. najbolj varno navezana na partnerko od toženca - H. H., zato je vprašanje, ali je otroku v korist, da se otroka prešola.

16.Iz dokaznega postopka ni razvidno, kako je A. A. vpeta v novo življenjsko okolje pri tožnici, kakšne so njene zmožnosti prilagajanja na novo okolje, navedb tožnice, kaj je A. A. slišala od prijateljev na igrišču in se na podlagi tega odločila, na katero šolo bo hodila, sodišče ni preverjalo, čeprav bi moralo po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok. Sodišče ni upoštevalo ugotovitev, da je A. A. v postopku ves čas zatrjevala, da je njen dom pri tožencu, da si prešolanja iz OŠ E. ne želi, dokler ni spoznala fanta I. I. v okolišu, kjer živi tožnica, da je A. A. iskala pomoč pri svetovalni delavki v OŠ E. zaradi ravnanj tožnice. Sodišče ni pozvalo OŠ E., da pripravi poročilo glede posameznih obiskov A. A. pri šolski psihologinji, ni zaslišalo razredničarke J. J. in šolske psihologinje, da bi se prepričalo o dejanskem stanju A. A. v zadnjih letih in o njenih težavah, ki so povezane s tožnico.

17.Sodišče ni upoštevalo, da OŠ B. ni okoliš, kjer živi tožnica, gre za šolo, kjer pozna A. A. le enega fanta.

18.Sodišče je spregledalo ugotovitev izvedenke, da je A. A. zaradi konfliktnega odnosa med staršema v hudi stiski in ogrožena, kar traja že več let, da potrebuje strokovno pomoč, enako starša, da bosta lahko delovala v njeno največjo korist.

Odgovor na pritožbo

19.Tožnica ni vložila odgovora na pritožbo.

Presoja utemeljenosti pritožbe

20.Pritožba ni utemeljena.

Delna sodna poravnava z dne 5. 12. 2023 glede varstva in vzgoje otrok in ureditev stikov z začasno odredbo z dne 22. 7. 2024 zaradi spremenjenih okoliščin

21.Z delno sodno poravnavo z dne 5. 12. 2023 sta se pravdni stranki dogovorili, da se D. A. in A. A. zaupata v skupno varstvo in vzgojo pravdnima strankama, da je stalno prebivališče otrok na naslovu toženca, začasno bivališče pa na naslovu tožnice, da se pošiljke za otroka vročajo na naslovu tožnice (1), da otroka preživita čas s tožencem, razen vsak drug vikend od petka po koncu pouka, ko ju tožnica prevzame v šoli, do torka zjutraj, ko ju tožnica pripelje v šolo do začetka šolskega programa, da v primeru, da otrok zboli, ostane pri posameznem staršu do okrevanja, da prvi vikend, ki ga bosta otroka po tej delni sodni poravnavi preživela pri tožnici je od 15. 12. 2023 do 19. 12. 2023, da v primeru, če je posamezni starš v času, ko bi morala otroka čas preživeti z njim odsoten več kot 48 ur, celoten čas odsotnosti posameznega starša otroka preživita z drugim od staršev, da v primeru napovedane odsotnosti posameznega starša je dolžan starš, ki bo odsoten obvestiti drugega starša takoj, ko izve za predvideno odsotnost. Določena je bila tudi porazdelitev stikov v času počitnic in praznikov (2).

22.Iz zapisnika naroka z dne 22. 7. 2024 izhaja, da je sodnica v soglasju s pravdnima strankama in CSD izdala sklep o začasni odredbi, s katerim je odločeno, da A. A. začasno preživlja čas pri tožnici, razen v času osebnih stikov s tožencem, ki potekajo v skladu z željami A. A., da se o terminih osebnih stikov med A. A. in tožencem dogovorita pravdni stranki v skladu z željami A. A., da telefonski stiki med A. A. in tožencem potekajo na pobudo A. A. (I), da se pravdni stranki zavezujeta, da se bosta skupaj z A. A. vključila v družinsko terapijo pri G. d. o. o., in nadaljevala z obravnavo v skladu s predlogom in navodili G. d. o. o., da bo toženec v roku treh dni oziroma takoj, ko bo to mogoče stopil v stik z G. d. o. o., in pridobil termin za začetek obravnave obeh staršev in A. A. ter termin sporočil tožnici, da sta pravdni stranki soglasni, da vsak nosi svoje stroške obravnave v G. d. o. o. in polovico stroškov obravnave za A. A. in po potrebi tudi za mld. D. A. (II), da se za primer kršitve te začasne odredbe pravdnima strankama izreče denarna kazen v višini 500,00 EUR. Tak sporazumni dogovor, ki je botroval izdaji začasne odredbe, je posledica dejstva, da A. A. od aprila 2024 živi le pri tožnici, ker zavrača stike s tožencem.

Pravna podlaga za izdajo začasne odredbe in glede kršitev postopka

23.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Družinskega zakonika (DZ) in Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).

24.Sodišče prve stopnje ni zaslišalo učiteljev in psihologinje OŠ E., ni naredilo poizvedb v OŠ E. in OŠ B., kar pa ni vplivalo na zakonitost sklepa, ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov s stopnjo verjetnosti ugotovilo, da je izdaja začasne odredbe potrebna zaradi ogroženosti otroka, pri tem pa je treba upoštevati tudi časovni vidik, ko je prišlo do spremenjenih okoliščin v zvezi s stiki A. A. s staršema in dodatno, da je bilo treba zaradi varstva koristi otroka odločitev sprejeti do začetka šolskega leta 2024/2025. Sodišče prve stopnje je glede na številne dokaze, ki so bili izvedeni v tem postopku v zvezi z predhodnimi odločbami in ob upoštevanju sodnih poravnav, razpolagalo z dejstvi in dokazi, s katerimi je lahko prepoznalo in zavarovalo koristi A. A. ter glede na spremenjene okoliščine vzpostavilo ustrezno ravnovesje interesov med staršema in otrokom.

25.Tožnica je vložila predlog za razveljavitev sodne poravnave. Sodišče je njen predlog zavrglo. Zoper ta sklep je tožnica vložila pritožbo, ki jo je z vlogo z dne 4. 9. 2024 umaknila.

26.Sodišče prve stopnje se (tudi) glede na začasno odredbo z dne 22. 7. 2024 utemeljeno ni oprlo na mnenje CSD. Pri odločanju o predlogu o začasnem prešolanju je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne predpostavke, da se o predlogu o začasnem prešolanju ne ocenjuje, ali je A. A. ogrožena s strani očeta, temveč (le), ali je A. A. ogrožena zaradi šolanja v OŠ E., medtem ko bistveni del časa med tednom preživi na C.

27.Protispisne so pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se je A. A. osem let šolala na OŠ E., da ima tam socialni krog, da je strokovna delavka CSD na naroku pojasnila, da bi bilo ustrezno, da bi A. A. zaključila osnovnošolsko izobraževanje v šoli, ki jo je obiskovala osem let. Sodišče prve stopnje je ovrednotilo odločilna dejstva glede prešolanja A. A. Posebej je izpostavilo, da zgolj želja otroka ali staršev po prešolanju za izdajo začasne odredbe ne zadošča, ker začasna odredba ni sredstvo za izpopolnjevanje želja udeležencev postopka, pač pa ukrep za varstvo koristi otroka, pri tem pa se je sklicevalo na sodno prakso. Celovito je ocenilo razloge, zaradi katerih je A. A. ob razgovoru s sodnico izrazila željo po prešolanju in hkrati tudi njeno sposobnost razumeti pomen take odločitve, vključno s posledicami - upoštevalo je tudi morebitne spremenjene okoliščine, ki bi lahko nastale v bodoče in znotraj tega okvira, je pravilno razlagalo izjavo A. A., ki je sodnici pojasnila, da se je v skrajnem primeru pripravljena še naprej voziti v E.

28.Pritožba navaja, da je A. A. pred razgovorom s sodnico dva meseca živela pri tožnici, brez stika s tožencem, pod njenim okriljem, njenimi manipulacijami, da je sodnica v postopku pred razgovorom pri izvedenki klinične psihologije izdala sklep o začasni odredbi z dne 22. 6. 2021 in zaradi domnevnih vplivom toženca na (oba) otroka odločila, da otroka čas pred razgovorom pri izvedenki preživita pri tožnici, da tokrat ista sodnica v izogib morebitnim manipulacijam in vplivanjem na izpoved A. A. s strani tožnice tega ni storila. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen, ker ne gre za enake okoliščine - že iz pritožbenih navedb izhaja, da A. A. odklanja toženca in da toženec od aprila 2024 nima stikov z A. A. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbenim navedbam, da je toženec ravnal v korist otroka, ko je pristal na izdajo začasne odredbe z dne 22. 7. 2024 in ko predhodno ni z izvršilnim predlogom zahteval stikov, kot so bili določeni z delno sodno poravnavo.

Presoja pritožbenega sodišča

29.Sodišče prve stopnje je v sklepu o začasni odredbi z dne 20. 11. 2020 zavzelo stališče, da A. A. ogrožajo jutranje 38 km dolge poti iz C. v E. po prometno obremenjeni cesti v času prometne konice, zato je enakomerno porazdeljene stike pravdnih strank z otrokoma spremenilo tako, da je odločilo, da ima tožnica stike z otrokoma "le" tri zaporedne vikende, da sta otroka četrti vikend v mesecu pri tožencu, da ima tožnica v četrtem tednu stike z otrokoma v torek in četrtek po njuni šoli do 19.00, ko ju vrne na dom toženca. Ugovor tožnice zoper ta sklep je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 25. 10. 2021 zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sklepom IV Cp 1242/2021 z dne 11. 1. 2022 pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sprejelo je argumente sodišča prve stopnje, da vožnje (oba) otroka prekomerno obremenjujejo, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo tako na podlagi zaslišanja in navedb pravdnih strank, kot na podlagi mnenja izvedenke. Pritožba tudi spregleda, da je toženec tudi v odgovoru na pritožbo opozarjal, da je A. A. ogrožena zaradi predolgih potih iz C. v E., enako pa je zatrjeval tudi v kasnejših fazah postopka. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni ponudil nobenega drugega razloga, da bi sodišče odstopilo od zavzetega stališča, ki ga je podprl tudi toženec, da A. A. ogrožajo jutranje in popoldanske vožnje v razdalji šestinsedemdeset kilometrov dolge poti iz C. v E. in nazaj v času prometnih konic.

30.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec ni bil pripravljen sodelovati pri prevozih, potem ko je A. A. z njim prekinila stike in se je preselila k tožnici. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje temelji na toženčevi izpovedbi. Pritožbene navedbe, da je bila izjava toženca dana v drugem kontekstu so neprepričljive. Glede na spore med udeležencema, ki jih izpostavlja tudi pritožba, ki so bili povezani s prevozi otrok, glede na težave, ki jih ima tožnica z delodajalcem, ker je zaradi prevozov A. A. v šolo od aprila 2024 do konca šolskega leta zamujala v službo, so to dodatne okoliščine, ki bi bistveno oteževale nadaljnje šolanje A. A. v OŠ E., ob upoštevanju, da toženec tudi v pritožbi zatrjuje, da razen dveh telefonskih razgovorov, ni imel stikov z A. A. Glede na te ugotovitve ni moč kot odločilno okoliščino upoštevati pritožbeno navedbo, da bi prevoze v šolo in iz šole v E. lahko zagotovil sedanji partner tožnice.

31.Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpovedbo socialne delavke CSD, ki je pojasnila, da bi bilo ustrezno, da bi A. A. nadaljevala izobraževanje na šoli, ki jo je osem let obiskovala, kot to izpostavlja pritožba, ki pa ne upošteva, da je socialna delavka v nadaljevanju pojasnila, da vsakodnevne vožnje pomenijo za otroka dodatno obremenitev in da je treba upoštevati željo A. A. glede prešolanja. Dodatno je pojasnila, da je treba upoštevati, da je A. A. v zadnjem razredu osnovne šole, zato potrebuje dobre ocene za vpis v srednjo šolo, kar pa pomeni, da bo potrebovala več časa za popoldansko učenje, da potrebuje mirno okolje in umirjen ritem, ipd. Poudarila je še, da je A. A. v neformalnem razgovoru s sodnico povedala, da pogreša očeta, zato bi v primeru prešolanja iz OŠ E. v OŠ B. dobila občutek, da je slišana in kar je še pomembneje, bi po strokovnem mnenju socialne delavke na ta način, ko bi toženec prisluhnil želji A. A., stiki kasneje tudi lažje stekli.

32.Glede pritožbenih trditev, da se A. A. želi prešolati na OŠ B., ker to šolo obiskuje tudi njen fant in da tožnica odtujuje A. A. od toženca, je sodišče prve stopnje v sklepu prepričljivo pojasnilo, da A. A. na neformalnem razgovoru ni vztrajala, da sodišče odloči o prepisu v OŠ B., da je bila pripravljena še naprej voziti v E., kar prvič kaže na to, da se A. A. ne bi prešolala v OŠ B. le zaradi I. I., saj bi sicer bila pri tem odločnejša, s tem pa odpade toženčeva skrb o posledicah, če bi se z I. I. sprla, zato je očitno, da si to šolo želi obiskovati (tudi) iz drugih razlogov, in drugič, da se A. A. očitno ne želi povsem izločiti iz toženčevega okolja, zaradi česar ne morejo vzdržati toženčeve navedbe, da tožnica A. A. odtujuje od očeta in da je prešolanje način, da bi jo pridobila na svojo stran.

33.Vse te ugotovitve sodišča prve stopnje potrjujejo, da je bilo potrebno zaradi ogroženosti otroka izdati začasno odredbo o prešolanju, ker bi v nasprotnem otrok utrpel škodo.

34.Pritožba povzema pretekle razmere, ko je A. A. večino časa preživela pri tožencu in dala izjavo, da se ne želi prešolati iz OŠ E., kot je predlagala tožnica, s tem, da je prešolanju nasprotovala izvedenka. Pritožba ne upošteva, da so se okoliščine spremenile. A. A. sedaj živi pri tožnici in zavrača stike s tožencem, s tem, da so bili prevozi otrok del sporov med pravdnima strankama.

35.Pritožba se sklicuje na mnenja izvedenke, ne upošteva pa bistvenih ugotovitev izvedenke, da (oba) starša obremenjujeta otroka z vsebinami, ki so povezani z njunim nerazrešenim odnosom, da otrokoma predstavljata nasprotnega starša v slabi luči in ga neupravičeno kritizirata, s tem, da oba dobro razumeta razvojne, fiziološke, čustvene in socialne potrebe otrok, da pa prepoznavata potrebe otrok le vsak na svoj način, v korist otrok pa bi bilo, da imajo možnost izkušnje z obema vzgojnima stiloma. Glede v pritožbi zatrjevane permisivne vzgoje tožnice do A. A., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenka v mnenjih pojasnila, da je tožnica pri vzgoji bolj strukturirana, organizirana, vzbuja več občutkov stabilnosti in predvidljivosti, zato je v primerjavi s tožencem (ki je z otrokoma čustveno bolj topel in spontan, igriv in zabaven, pa tudi raztresen, s tem, da je njegova pomanjkljivost, da slabše kot tožnica postavlja meje in pravila, popušča pri zadevah, je bolj svoboden pri vzgoji, zato vzbuja več občutkov kaotičnosti in nekonstantnosti, da njegova partnerka zna najbolje prepoznati koristi otrok) za odtenek manj topla, vendar bolj predvidljiva in stabilna, da pa v stremljenju k popolnosti in cilju lahko povsem spregleda otrokove dejanske razvojne zmožnosti, kar so razlogi, zaradi katerih sta otroka odklanjala tožnico, s tem, da sta toženec in njegova partnerka s svojimi ravnanji tudi ovirala vzpostavljanje dobrega odnosa otrok s tožnico.

36.Glede vzpostavitve stikov A. A. s tožencem je bila izdana začasna odredba, ki določa način vnovične vzpostavitve stikov. Posebej, če se stiki med A. A. in tožencem ne bodo znova vzpostavili, bo treba iskati nove načine za vzpostavitev stikov tudi v smeri, kot to predlaga toženec, da se stiki izvajajo pod nadzorom. Nobenega dvoma namreč ni, da so stiki A. A. s tožencem nujno potrebni za njen uspešen osebnosti razvoj. Pritožbeno sodišče se je že opredelilo glede razlogov, zaradi katerih je A. A. v preteklosti zavračala stike s tožnico, odločilno pa je dejstvo, da je bilo v postopku prepričljivo ugotovljeno, da imata (oba) starša dobre starševske kapacitete, da A. A., s tem, ko živi pri tožnici, ni ogrožena, zato se pritožbeno sodišče podrobneje ne bo opredeljevalo do pritožbenih navedb glede preteklega odnosa A. A. do tožnice v času, ko je živela pri tožencu. Glede na spremenjene okoliščine tudi niso odločilne ugotovitve izvedenke, ki je v času, ko je A. A. prebivala pri tožencu, v mnenju pojasnila, da prešolanje ni v korist A. A.

37.Za A. A. bivanje pri tožnici ne predstavlja novega bivalnega in socialnega okolja, gotovo pa gre za spremembo, ker je bila A. A. vrsto let vpeta v okolje, kjer prebiva toženec. Glede na ugotovitve izvedenke o nadpovprečni kognitivni sposobnosti A. A., ki ima po mnenju izvedenke dobro razvite socialne spretnosti, njene prilagoditvene sposobnosti pa so na povprečnem nivoju, ni tudi izkazano, da se A. A. ne bi mogla prilagoditi na novo šolsko okolje. Prepričljivo so tudi pojasnjeni razlogi, zaradi katerih se bo A. A. prešolala v OŠ B. in ne v OŠ C., ki temeljijo tudi na opravljenem razgovoru A. A. s sodnico, ki dodatno kaže, da je odločitev glede prešolanja A. A. skrbno pretehtala.

38.Pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

-------------------------------

1Podrobneje glej delno sodno poravnavo na l. št. 1030- 1031.

2L. št. 1336.

3Ki so povzete v 11. in 12. tč. sklepa skupaj s sodno prakso, ki je navedena v 5. in 6. op. sklepa. Pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne povzema teh zakonskih določb in te sodne prakse.

4L. št. 1383.

5Podrobneje glej 16. tč. sklepa sodišča prve stopnje.

6Glej 18. in 19. tč. sklepa sodišča prve stopnje.

7Glej 16. tč. in 9. op. sklepa sodišča prve stopnje.

8Glej 22. tč. sklepa sodišča prve stopnje.

9Česar ne sme spregledati tožnica, katera naloga je, da si prizadeva in aktivno deluje v procesu ponovne vzpostavitve stikov A. A. s tožencem.

10L. št. 227-234.

11L. št. 624-632.

12L. št. 700-716.

13L. št. 607.

14L. št. 687.

15Podrobneje glej 18. tč. sklepa sodišča prve stopnje.

17Glej npr. l. št. 371, 604-605.

18L. št. 380 - to dejstvo izpostavlja tudi pritožba, ki pa ne upošteva spremenjenih razmer, ko A. A. odklanja stike s tožencem in enako ne ugotovitev izvedenke, da toženec in njegova partnerka s posameznimi ravnanji ovirata vzpostavljanje dobrega odnosa otrok do tožnice (l. št. 279 in 605).