Jedro

Po določbah Zakona o nadzoru državne meje (Ur. l. RS I 1/91) policija opravlja mejno kontrolo, mejna kontrola pa po določbah prvega odstavka 3. člena tega zakona obsega osebno kontrolo, kontrolo prevoznega sredstva in kontrolo stvari. To pa pomeni, da je bil pregled vozila, ki ga je opravil policist na območju mejnega prehoda, zakonit in zato pritožba zagovornika, da je bilo mamilo, odkrito na nezakonit način, ni utemeljena.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega S. R. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu na podlagi člena 51 KZ izreče p o g o j n a o b s o d b a , v kateri se mu po členu 196/I KZ določi kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja; v preostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega S. R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po členu 196/I KZ in mu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Obtožencu je na podlagi člena 196/II KZ odvzelo zaseženo mamilo - 29.27 gramov mešanice amfetamina s kofeinom in mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Proti sodbi je obtoženčev zagovornik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov (člen 370, točka 1 do 4 ZKP) in predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Višji državni tožilec J. S. je v pisnem mnenju, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 377. člena ZKP, predlagal ugoditev pritožbi v delu, ko napada izrečeno kazensko sankcijo tako, da se obtožencu namesto zaporne kazni izreče milejša kazenska sankcija. Višja državna tožilka A. Š., navzoča na seji senata, pa je predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Pritožba je delno utemeljena. Po preizkusu sodbe in pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ocenilo, da je sodišče prve stopnje po izvedbi vseh potrebnih dokazov ter oceni le-teh vsa odločilna dejstva za razsojo pravilno ugotovilo ter je za svoje dokazne zaključke, da je obtoženec zaradi prodaje hranil in prenašal mamilo amfetamin in storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po členu 196/I KZ, navedlo sprejemljive razloge. Neutemeljeno pritožnik smiselno očita sodbi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Meni namreč, da mamilo ni bilo zaseženo zakonito, ker je bilo najdeno pri preventivnem pregledu obtoženčevega vozila, ki ga je opravil policist na območju mednarodnega mejnega prehoda. Iz izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da je bil pregled vozila opravljen na območju mejnega prehoda. Po določbah Zakona o nadzoru državne meje (Ur.l.RS I 1/91) policija opravlja mejno kontrolo, mejna kontrola pa po določbah prvega odstavka 3. člena tega zakona obsega osebno kontrolo, kontrolo prevoznega sredstva in kontrolo stvari. To pa pomeni, da je bil pregled vozila zakonit in je zato pri pregledu vozila najdeno mamilo, zakonit dokaz. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema kot pravilne razloge izpodbijane sodbe, da je obtoženec mamilo amfetamin hranil in prenašal zaradi prodaje, saj je utemeljeno kot neprepričljiv zavrnilo njegov zagovor, zakaj je amfetamin hranil v avtu. Če obtoženec ne bi vedel, da je to mamilo, kot to skuša prikazati pritožnik, potem tudi ne bi mamila hranil na skritem mestu v avtu in to poleg marihuane, ki je prav tako mamilo in mu je bilo v bruto količini 9.5 gramov prav tako najdeno in zaseženo pri pregledu vozila . Glede na količino amfetamina, ki je zadoščala za 300 odmerkov, pa tudi najdeno tehtnico v obtoženčevem avtu (da je bila pokvarjena, trdi le obtoženec), ki je bila tudi skrita pod sopotnikovim sedežem, tudi po oceni pritožbenega sodišče ni nobenega dvoma, da je bilo to mamilo namenjeno prodaji. Zato je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, ker je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po členu 196/I KZ. Pritožbeno sodišče pa je ocenilo, da pritožnik utemeljeno izpodbija izrečeno kazensko sankcijo - zaporno kazen. Obtoženec pred storitvijo tega kaznivega dejanja ni bil kaznovan pred sodiščem. Ob storitvi kaznivega dejanja je bil star dobrih 21 let. Podatki v spisu in dokazila, ki jih je predložil zagovornik, dajejo dovolj zanesljivo podlago za zaključek, da je obtoženec po prestani kazni eno leto zapora zaradi istovrstnega kaznivega dejanja v letu 1998, spremenil svoje življenje, saj si je ustvaril družino, sedaj si ureja delo in možnost zaslužka in mamil ne uživa več, zaradi česar je podana pozitivna prognoza njegovega bodočega ravnanja in s tem tudi pogoji za izrek pogojne obsodbe, kot smiselno predlaga v pritožbi obtoženčev zagovornik. Zato je sodišče njegovi pritožbi v tem delu ugodilo tako, da je po pooblastilu prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo in obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je glede na težo kaznivega dejanja in stopnjo krivde določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Obtoženčevo bodoče ravnanje bo na preizkušnji tri leta, kar je zadosti dolga doba, da obtoženec zaupanje sodišča opraviči, sicer bo, če bo ponovil kaznivo dejanje, pogojna obsodba preklicana. Glede na obrazloženo je torej sodbo v tem delu spremenilo, v preostalem pa, ker je ugotovilo, da pritožbeni razlogi iz 1., 2., in 3. točke 370. člena ZKP niso podani in ker sodba nima kršitve iz člena 383/I ZKP, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.