Jedro

Zaradi vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo v pravdi zaradi plačila odškodnine iz škodnega dogodka, ki je bil predmet obravnave pred kazenskim sodiščem in zaradi katerega je bila tožena stranka pravnomočno obsojena, le ta ne more več uveljavljati ugovora, da dejanje ni bilo storjeno, saj je pravdno sodišče vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je nastala prepovedana posledica, ki ustreza kaznivemu dejanju.

Utemeljenost predloga za obnovo postopka se presoja izključno na podlagi predlagateljevih navedb, s katerimi utemeljuje obnovitvene razloge, na katere opira svoj predlog. Predlagatelj mora navesti okoliščine glede roka in predlagati dokaze, s katerimi se podpirajo navedbe predlagatelja glede pravočasnosti (in obnovitvenega razloga), da lahko sodišče presodi pravočasnost predloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je s sklepom dne 10.3.2008 zavrnilo predlog za obnovo postopka, toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v zvezi s predlogom za obnovo postopka v višini 451,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva od prejema sklepa, dalje do plačila, pod izvršbo.

Takšen sklep z laično pritožbo izpodbija tožena stranka in navaja, da se ne strinja z zavrnitvijo predloga za obnovo postopka in prosi, da se odobri predlog za obnovo postopka. Navaja, da je predlogu, ki je bil zavrnjen, predložila fotokopije različnih pričanj tožnika ter predlagala zaslišanje prič T. M., Č. A. in T. I. Žena, T. I., je sicer res invalid in ne sliši, vendar lahko pove, kaj je videla. Zaslišanja žene prej ni predlagala, ker je sklepala, da bo dovolj, da izjavo podata T. M. in Č. A., ki sta potrdila, da ni udarila tožnika. V nadaljevanju prosi za oprostitev plačila stroškov, ki so ji bili naloženi s sklepom, ker nima niti za dostojno življenje in za položnice, kar je razvidno iz predložene dokumentacije, ko je zaprosila za brezplačno pravno pomoč.

Pritožba ni utemeljena.

V 499. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) je določeno, da se v postopku ne uporabljajo določbe tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP, če je bila tožba vložena pred uveljavitvijo tega zakona (Zakon o pravdnem postopku – Ur. l. SFRJ, št. 4-37/77 je veljal do 13.7.1999). Tožba v predmetni zadevi je bila vložena dne 14.12.1998, zato ne pride v poštev določilo tretjega odstavka 86. člena ZPP, da lahko stranka opravlja pravdna dejanja v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi samo po pooblaščencu, ki je odvetnik.

Tožena stranka je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. Kp 220/96 z dne 28.5.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Kp 220/98 z dne 13.10.1998, pravnomočno obsojena za storitev kaznivega dejanja povzročitve hude telesne poškodbe iz malomarnosti po 3. in 1. odstavku 134. člena Kazenskega zakonika. Tožbeni zahtevek v zadevi, glede katere tožena stranka predlaga obnovo postopka oziroma se pritožuje zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za obnovo postopka, temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku in je sodišče tako v skladu s 14. členom ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Zaradi vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo v pravdi zaradi plačila odškodnine iz škodnega dogodka, ki je bil predmet obravnave pred kazenskim sodiščem in zaradi katerega je bila tožena stranka pravnomočno obsojena, le ta ne more več uveljavljati ugovora, da dejanje ni bilo storjeno, saj je pravdno sodišče vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je nastala prepovedana posledica, ki ustreza kaznivemu dejanju. Pravdno sodišče torej ne sme ugotoviti dejstev, ki so tvorila podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku (dejstev glede protipravnosti, vzročne zveze med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice – obstoj kaznivega dejanja ter na ugotovitev, da je bil storilec prišteven in kriv – kazenska odgovornost), drugače oziroma ne sme ugotoviti toliko drugače, da bi s tem prišla v nasprotje s sodbo kazenskega sodišča. Pravdno sodišče lahko tako v odškodninski pravdi ugotavlja le dejstva o višini škode in presoja morebiten ugovor tožene stranke o obstoju deljene odgovornosti. Slednji ugovor pa je tožena stranka navedla šele v dopolnitvi predloga za obnovo postopka, prej in kasneje je zatrjevala le, da tožnika ni udarila ali kako drugače poškodovala (tožena stranka ni nikoli, niti v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje in tudi ne v številnih vlogah, zatrjevala dejstev, iz katerih bi sodišče lahko zaključilo, da uveljavlja soprispevek).

Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko v skladu s 394. členom ZPP obnovi samo iz taksativno navedenih obnovitvenih razlogov. Pravdni postopek je bil že pravnomočno končan, gre za končano zadevo, ki stranke veže. Posegati v tako odločitev je mogoče le izjemoma ob upoštevanju ozko opredeljenih zakonskih pogojev. S predlogom za obnovo torej ni mogoče uveljavljati kršitev postopka, ki ne spadajo med taksativno naštete obnovitvene razloge. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja, katerega značilnost je tudi, da sodišče na nobenega od v zakonu predvidenih obnovitvenih razlogov ne pazi po uradni dolžnosti. Utemeljenost predloga se torej presoja izključno na podlagi predlagateljevih navedb, s katerimi jasno in razločno utemeljuje obnovitvene razloge, na katere opira svoj predlog. Sodišče je strogo vezano na predlagateljevo obrazložitev uveljavljanja obnovitvenih razlogov. Tožena stranka je v predlogu za obnovo postopka oziroma v dopolnitvi predloga navedla kot zakoniti razlog za obnovo postopka 5. in 10. točko 394. člena ZPP. Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko na predlog stranke obnovi po 5. točki 394. člena ZPP, če se opira sodna odločba na krivo izpovedbo priče ali izvedenca. V skladu z 10. točko 394. člena ZPP pa se lahko s sodno odločbo pravnomočno končan postopek obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Zaradi navedene okoliščine, pa se sme v skladu z 2. odstavkom 395. člena ZPP, dovoliti obnova postopka samo, če je stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Sodišče prve stopnje je glede zatrjevanega obnovitvenega razloga po 5. točki 394. člena sprejelo pravilen zaključek, da tožena stranka niti ne zatrjuje niti ne dokazuje obstoja pravnomočne kazenske sodbe iz katere bi izhajalo dejstvo storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe oziroma ustavitve postopka oziroma, da se postopek ne more uvesti. Tožena stranka namreč ni predložila pravnomočne kazenske sodbe, iz katere bi izhajalo dejstvo storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe, prav tako ni navajala, da je izvedela za ustavitev kazenskega postopka in da se kazenski postopek ne more uvesti. Sodišče druge stopnje se prav tako strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje glede uveljavljanja obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena ZPP, da sta predlagani priči Č. A. in T. M. bili v kazenski zadevi zaslišani (v kazenski spis K 15/96 je sodišče prve stopnje vpogledalo in ga prečitalo, prečitalo je tudi izjave prič Č. A. in T. M. v kazenskem spisu), da je toženec za ti priči vseskozi vedel in bi lahko predlagal njuno zaslišanje ter da je prav tako vedel za pričo (ženo) T. I. in je ni predlagal za zaslišanje niti v pravdnem niti v kazenskem postopku. Torej ne gre za nove dokaze, ki jih toženec ne bi mogel podati v postopku.

Predlog za obnovo mora biti podan v zakonitem roku. Če je rok potekel, predlog ni več dopusten. Za obnovitveni predlog sta predpisana dva roka, subjektivni in objektivni. Prvi znaša trideset dni, drugi pa pet let. Začetek subjektivnega roka je postavljen v subjektivno sfero predlagatelja in se računa od dneva, ko je stranka izvedela za obnovitveni razlog ali je dobila možnost, da ga uveljavi. Objektivni rok pa se vselej začne s pravnomočnostjo izpodbijane odločbe. Predlagatelj mora navesti okoliščine glede roka in predlagati dokaze, s katerimi se podpirajo navedbe predlagatelja glede pravočasnosti (in obnovitvenega razloga), da lahko sodišče presodi pravočasnost predloga. Če se opira sodna odločba na krivo izpovedbo priče ali izvedenca, je predlog potrebno vložiti v 30 dneh od dneva, ko je stranka izvedela za pravnomočno sodbo v kazenskem postopku, če se kazenski postopek ne more izvesti, pa od dneva, ko je zvedela za ustavitev ali za okoliščine, zaradi katerih se kazenski postopek ne more uvesti. V primeru 10. točke 394. člena ZPP se predlog za obnovo postopka vloži v 30 dneh, ko je stranka mogla navesti sodišču nova dejstva oziroma predložiti nove dokaze. Če pa preteče pet let od dneva, ko je postala odločba pravnomočna, se obnova postopka ne more več predlagati. Tožena stranka je zatrjevala, da je bil predlog vložen znotraj zakonskega pet letnega zastaralnega roka odkar je sodba postala pravnomočna, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da predlog za obnovo postopka ni bil vložen znotraj trideset- dnevnega subjektivnega roka (tako glede razloga po 5. točki kot glede razloga po 10. točki 394. člena ZPP). Tožena stranka namreč ni navedla okoliščin in ne predlagala dokazov na podlagi katerih bi lahko sodišče presodilo pravočasnost predloga po 5. točki 394. člena ZPP - ni zatrjevala niti ni dokazovala pravnomočne kazenske sodbe oz. ustavitve postopka oz. da se postopek ne more uvesti. Glede razloga za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP in zatrjevanj tožene stranke, da v postopku do izdaje pravnomočne sodbe brez svoje krivde ni predlagala zaslišanja nobene priče kot prava neuka stranka, pa je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo, da bi stranka morala navesti nova dejstva in nove dokaze v 30 dneh odkar je izvedela zanje, da je za priče ves čas vedela, da pa ni predlagala njihovega zaslišanja.

Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, kar je sodišču druge stopnje narekovalo njeno zavrnitev in potrditev pravilne odločitve prvostopnega sodišča, saj v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni najti nobenih kršitev na katere sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena (v zvezi s 366. členom ZPP) pazi po uradni dolžnosti.

Glede prošnje tožene stranke za oprostitev plačila stroškov v znesku 451,66 EUR (to je stroškov tožeče stranke za odgovor na predlog, narok, urnino, poročilo stranki), ki jih je dolžna plačati na podlagi sklepa opr. št. P 492/98 z dne 10.3.2008, s katerim je sodišče prve stopnje predlog za obnovo postopka zavrnilo, sodišče ugotavlja, da je bila toženi stranki z odločbo opr. št. Bpp 1196/2007 z dne 14.11.2007 ugodena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki sestave in vložitve vloge (dopolnitev predloga za obnovo postopka) ter oprostitev plačila sodne takse. Oprostitev plačila stroškov postopka v skladu z drugim odstavkom 168. člena ZPP obsega oprostitev plačila taks in oprostitev predujma za stroške prič, izvedencev, ogledov in sodnih oglasov, stranka pa lahko doseže le oprostitev tistih stroškov postopka, ki bodo nastali v prihodnje ali vsaj istočasno kot je bil vložen predlog za oprostitev. Oprostitev stroškov stranke tako ne razbremenjuje tveganja, da bo v primeru, če bo v pravdi izgubila, morala nasprotni stranki po splošnih pravilih povrniti vse njene stroške. Stranka, ki je v pravdi izgubila (in je bila oproščena plačila stroškov), bo tako morala nasprotniku ne glede na oprostitev stroškov, povrniti stroške, ki jih je imel slednji s sodnimi taksami, s predujmi za dokaze in plačili odvetnika. Glede na navedeno sodišče ni našlo podlage v ZPP, na podlagi katere bi lahko upoštevalo premoženjsko stisko pritožnika in ga oprostilo plačila stroškov.

Ker pritožbeni stroški niso bili priglašeni, izrek o njih odpade.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08) določa, da če je bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih.