Jedro

Tožničina obveznost plačila prispevkov za zdravstveno zavarovanje še ni zastarala, saj je zaradi davčnih izvršb prišlo do pretrganja zastaranja. To pomeni, da bo njena davčna obveznost prenehala šele, ko bo nastopilo absolutno zastaranje (10 let od dneva, ko je prvič začelo teči).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 30. 1. 2009 ter št. ... z dne 16. 12. 2008 ter da se tožnici iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje odpišejo obresti in odobri plačilo glavnice na obroke ter sklenilo, da se tožba v delu, v katerem tožnica zahteva, da se ji v celoti odpišeta glavnica in obresti iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, zavrže. Zoper odločitev sodišča se pritožuje tožnica in v laični pritožbi navaja, da ji je bila zdravstvena kartica od 22. 6. 2002 blokirana ter je lahko zdravstvene storitve koristila le, če jih je plačala, kot samoplačnik. Zaradi tega dolga ne priznava, priznava ga do blokade kartice. V celoti pa tudi ne v obdobju od 15. 2. 1997 do 5. 2. 2005. Obravnavana je bila kot ničvredna oseba, saj ji je bila odvzeta pomembna vrednota in so zanjo veljala druga pravila. Zneska ne bo plačala, ker ga ni dolžna in ga tudi ne more.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovilo, pravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 30. 1. 2009, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper začasno odločbo z dne 16. 2. 2008. Z nazadnje citirano odločbo je prvostopenjski organ toženca odločil, da se tožničini vlogi z dne 26. 11. 2008 delno ugodi ter da se ji od skupnega dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje v višini 8.424,66 EUR, ki ga na dan 31. 10. 2008 predstavlja 3.651,46 EUR glavnice za zavezanko (konto 2022) z 2.825,33 EUR zamudnimi obrestmi in 1.254,28 EUR glavnice za zaposlene (konto 2032) s 693,59 EUR zamudnimi obrestmi, odpiše dolg, ki ga predstavljajo zamudne obresti v skupni višini 3.518,92 EUR, v kolikor najkasneje do 31. 3. 2009 v enkratnem znesku poravna preostali dolg (obe glavnice) v višini 4.905,74 EUR z obrestmi po medbančni obrestni meri v višini 723,69 EUR in o tem predloži dokazilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Tožnica je dne 26. 11. 2008 pri tožencu podala vlogo za odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno odplačevanje prispevkov iz naslova zdravstvenega zavarovanja, v katerem je izrecno obkrožila, da toženca prosi za delni odpis dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje oziroma, da ji dovoli obročno plačevanje, ker je trenutno v težki finančni krizi. Tožnica je v obdobju od 1997 do 2005 opravljala dejavnost samostojne podjetnice in sicer gostinsko dejavnost. Dolg tožnice je nastal zaradi neplačanih prispevkov iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja v obdobju od 1. 5. 2000 do 28. 2. 2005 in od 1. 5. 2003 do 31. 1. 2005. Za izterjavo dolga je s strani Davčnega urada ... bil uveden postopek davčne izvršbe iz premičnega premoženja dolžnice ter tudi iz nepremičnega premoženja. Toženec je izpodbijano dokončno odločbo 30. 1. 2009 izdal še v času, ko absolutno zastaranje še ni nastopilo. Tožnica denarne socialne pomoč nikoli ni prejemala.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pravna podlaga za odločitev je podana v določbah Pravilnika o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje (Pravilnik; Ur. l. RS, št. 129/2006). Zavezancu se po 1. odstavku 7. člena Pravilnika dolg iz naslova prispevkov odpiše zaradi neizterljivosti ali zaradi socialne ogroženosti. Del dolga, ki ga predstavljajo zakonite zamudne obresti se lahko odpiše pod pogojem, da zavezanec predhodno v enkratnem znesku poravna glavnico dolga z obrestmi iz 3. člena Pravilnika. Zavezancu se lahko dovoli obročno plačilo dolga, če mesečni bruto dohodek na družinskega člana ne presega minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Plačilo celotnega dolga se lahko odloži največ za 12 mesecev v skladu z 10. členom Pravilnika oziroma dovoli obročno plačilo celotnega dolga (glavnice in zamudnih obresti) v največ 24-ih enakih zaporednih mesečnih obrokih. V primeru odloga ali obročnega plačila dolga je treba poravnati glavnico, zakonite zamudne obresti in tudi obresti po slovenski medbančni obrestni meri za ročnost glede na čas, za katerega bi bil odobren odlog ali obročno plačilo dolga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obveznost plačila prispevkov za zdravstveno zavarovanje še ni zastaralo, upoštevajoč Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2; Ur. l. RS, št. 117/2006), saj je zaradi davčnih izvršb prišlo do pretrganja zastaranja in davčna obveznost preneha, ko nastopi absolutno zastaranje, to pa je 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči. Glede na tožničin zahtevek na glavni obravnavi, ko je ta zahtevala celotni odpis dolga, je sodišče pravilno ugotovilo, da takšnega zahtevka tožnica pri tožencu še ni podala in tako ni podana procesna predpostavka za sodno varstvo po določbi 1. odstavka 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004).

Predmetni spor se nanaša na odobritev plačila odloga dolga iz naslova prispevkov za obveznost zdravstveno zavarovanje oziroma delnega odpisa in v zvezi s tem izdanih odločb tožene stranke. Gre za denarne terjatve, ki jih ima toženka do tožnice in so nastale iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja tako tožnice kot samostojne podjetnice kot pri njej zaposlenih delavcev. Pri tem ni relevantno, da so bile tožnici zaradi neporavnanih obveznosti zadržane pravice do zdravstvenih storitev, prav tako pa ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da naj bi bila tožnica na podlagi tega diskriminirana pri vsakem obisku zdravnika in ko je šla po zdravila ter so zanjo veljala druga pravila, saj navedeno ne vpliva na rešitev zadeve.

Upoštevajoč vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in prav tako je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe v delu, s katerim je tožnica zahtevala, da se ji v celoti odpišeta glavnica in obresti iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.