Jedro

Delavec ima zakonsko pravico, da ga na disciplinski obravnavi zastopa pooblaščenec. Delodajalec pooblaščenca delavca na sejo ni vabil, delavec pa ni privolil v obravnavanje v njegovi odsotnosti, zato je obravnavo zapustil. Kljub temu je disciplinska komisija odločala, s čemer je absolutno kršila določbe postopka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi zahtevka za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja z dne 24.7.2001 in 24.8.2001, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 3.9.2001 in da še traja, na ponoven poziv nazaj na delo, na priznanje pravic iz delovnega razmerja od 3.9.2001 dalje in na plačilo razlike med nadomestilom plače in plačo, ki bi jo prejel, če bi delal v času od 23.4.2001 do 3.9.2001 ter v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka spremeni tako, da se glasi: "Razveljavita se sklepa o prenehaju delovnega razmerja tožniku z dne 24.7.2001 in št. 2040/2001 z dne 24.8.2001 ter se disciplinski postopek zoper tožnika ustavi.

Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 3.9.2001, ampak še traja, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od 3.9.2001 do vrnitve nazaj na delo vpisati v delovno knjižico delovno dobo, izplačati zapadle zneske plač, poravnati za tožnika od zapadlih zneskov plač pripadajoče prispevke in mu priznati vse ostale pravice, izhajajoče iz delovnega razmerja na delovnem mestu "vodja hotela", vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna izplačati tožniku razliko med nadomestilom plače in plačo, ki bi jo prejel, če bi delal v času od 23.4.2001 do 3.9.2001, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska v plačilo do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 206.225,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.5.2002 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo." - v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini najmanj treh povprečnih plač, ki bi jih tožnik prejel, če bi v zadnih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.9.2001 do plačila, razveljavi in se tožba v tem delu zavrže. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (glede odločitve o razveljavitvi sklepov o odstranitvi z dela z dne 18.4.2001 in 18.5.2001) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 45.750,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke o odstranitvi tožnika z dela z dne 18.4.2001 in 18.5.2001, za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja z dne 26.7.2001 (pravilno 24.7.2001, dne 26.7.2001 je bil le izdan) in 24.8.2001, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak mu še traja, za ponoven poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 3.9.2001 dalje, za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in za plačilo razlike med nadomestilom plače in plačo, ki bi jo prejel, če bi delal v obdobju od 23.4.2001 do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS 26/99, 96/2002, 2/2004). V zvezi z odstranitvijo z dela navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo namena odstranitve, ki je v preprečitvi nadaljnje škode. Glede prenehanja delovnega razmerja pa očita sodišču prve stopnje, da je sodišče prve stopnje prezrlo absolutno bistveno kršitev, storjeno z opustitvijo vabljenja tožnikovega pooblaščenca na disciplinsko obravnavo. Nadalje ni upoštevalo, kako je kršitev sploh lahko storjena. Kršitev je storjena v trenutku, ki je storilec imel namen dejanje storiti in ko je svoj namen dosegel z dejanjem: v primeru tatvine npr. v trenutku, ko si storilec protipravno prilasti tujo stvar. Dejanje, ki se očita tožniku, je bilo storjeno takrat, ko je stvari tožene stranke vzel in jih odnesel domov, ne pa takrat, ko se je ugotovilo, da s stvarmi še razpolaga. Zato je sodišče prve stopnje napačno štelo, da absolutno zastaranje uvedbe in vodenja disciplinskega postopka zoper tožnika še ni nastopilo. Poleg tega pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje samo določilo, da ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja, čeprav disciplinski organi tožene stranke niso opredelili, za kakšno kaznivo dejanje naj bi šlo. Iz izreka sklepa disciplinske komisije z dne 24.7.2001 sploh ne izhaja, da je tožnik odgovoren za kršitev delovne obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja. S tem, ko se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da ima kršitev znake kaznivega dejanja poneverbe, je preseglo okvire, v katerih sme odločati, saj dokazov v to smer ni izvajalo, pa tudi disciplinski organi tožene stranke jih niso. Sicer pa tudi v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka niso bili opisani znaki domnevnega kaznivega dejanja, prav tako pa ni bila navedena višina domnevne škode. To pomeni, da med zahtevo in izrekom disciplinskih organov ni objektivne identitete. Višina škode, ki naj bi nastala, se ni ugotavljala, pa tudi olajševalnih okoliščin tožena stranka ni upoštevala. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in stroškovno ugoditev zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je v pretežnem delu utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena v delu, ki se nanaša na odstranitev tožnika z dela. Sklep tožene stranke z dne 18.4.2001, potrjen s sklepom z dne 18.5.2001 ima podlago v 95. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS 14/90, 5/91, 71/93). Po tej določbi je mogoče delavca začasno odstraniti z delovnega mesta in razporediti na drugo delovno mesto oz. začasno odstraniti z dela iz organizacije v primeru, da je zoper njega uveden disciplinski postopek zaradi hujše kršitve delovne obveznosti, za katero se v skladu z zakonom izreče prenehanje delovnega razmerja ali v primeru neopravičenega izostanka, v drugih primerih, določenih s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom pa le pod pogojem, da s svojim ravnanjem neposredno ogroža svoje življenje ali zdravje, življenje ali zdravje delavcev ali drugih oseb oz. če ogroža materialna sredstva večje vrednosti ter če bi delavčeva navzočnost na delovnem mestu ali v organizaciji lahko ogrozila nemoten ali varen potek delovnega procesa ali poslovanja ter delo organov organizacije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta za izrek odstranitve z dela obstajala dva pogoja in sicer uveden disciplinski postopek in očitana hujša kršitev delovne obveznosti, za katero se izreče disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Ta dva pogoja za odstranitev delavca z dela in iz organizacije zadostujeta. Iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka namreč izhaja, da se tožniku očita kršitev delovnih obveznosti iz 32. člena Kolektivne pogodbe za gostinstvo in turizem (Ur. l. RS št. 83/97), za katero se po točki c/2 izreče ukrep prenehanje delovnega razmerja. Zato tožena stranka ni bila dolžna ugotavljati in na sodišču dokazovati obstoja kvalifikatornih okoliščin, saj se obstoj le-teh v primeru obligatornega izreka disciplinskega ukrepa delovnega razmerja predpostavlja. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek za razveljavitev prvostopnega in drugostopnega sklepa o odstranitvi z dela zavrnilo je pravilna, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Utemeljena pa je pritožba v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikov pooblaščenec na sejo disciplinske komisije z dne 24.7.2001, na kateri je bilo odločeno o tožnikovi odgovornosti, ni bil vabljen. Sejo je zapustil tudi tožnik, tako da je disciplinska komisija odločila v njegovi odsotnosti. Štelo je, da gre za relativno kršitev določb postopka, ker se na seji niso izvajali dokazi in na novo ugotavljala dejstva.

Po 103. členu ZDR se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. V postopku pred delovnimi sodišči se uporabljajo določbe ZPP (14. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS, Ur.l. RS 19/94). Po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če kakšni od strank z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, zato se vpliv te kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe (odločbe) predpostavlja in ga ni treba ugotavljati.

Tožnik je imel zakonsko pravico, da ga na disciplinski obravnavi zastopa pooblaščenec. Le-tega tožena stranka na sejo ni vabila in tožnik ni privolil v obravnavanje v njegovi odsotnosti, zato je obravnavo zapustil. Kljub temu je disciplinska komisija odločala, s čimer je absolutno prekršila zgoraj citirano določbo postopka.

Zaradi te postopkovne napake je sklep discplinske komisije z dne 24.7.2001 nezakonit. Nezakonit pa je tudi zato, ker sta tako uvedba kot tudi vodenje disciplinskega postopka zastarala. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo le s subjektivnim zastaralnim rokom in ugovor zastaranja zavrnilo z obrazložitvijo, da je tožena stranka za kršitev in storilca izvedela 10.4.2001, zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka pa tožniku vročila 13.4.2001. Ni pa upoštevalo objektivnega zastaralnega roka, ki teče od dneva, ko je bila kršitev storjena. Ugotovilo je, da je bila storjena konec leta 1998 in v začetku leta 1999, ko sta se praznila hotela Apollo in Mirna; to izhaja tudi iz izvedenega dokaznega postopka. Po 67. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ 60/89, 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) zastara začetek disciplinskega postopka po 3 mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in storilca oz. po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Kadar ima kršitev znake kaznivega dejanja, zastara začetek disciplinskega postopka po 6 mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in storilca. Vodenje disciplinskega postopka pa v vsakem primeru zastara po 6 mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca oz. po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena.

Sodišče prve stopnje je štelo, da gre za kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja; s tem pa je odločalo v škodo tožnika, saj disciplinska komisija tožene stranke, čeprav je bilo v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka to navedeno, tožnika ni spoznala za odgovornega kršitve, ki ima znake kaznivega dejanja. V zahtevi niti ni navedeno, za katero kaznivo dejanje naj bi šlo. Zato ni mogoče upoštevati določb o zastaranju disciplinskega postopka za kršitve, ki imajo znake kaznivega dejanja. Sicer pa bi vodenje disciplinskega postopka zastaralo tudi v primeru, če bi imela očitana kršitev znake kaznivega dejanja.

Zahteva za uvedbo disciplinskega postopka je bila podana 13.4.2001, disciplinski postopek pa je bil končan 24.8.2001, kar vse je več kot dve leti po tem, ko je bila kršitev storjena. Tožniku se je namreč očitalo nezakonito razpolaganje s predmeti, ki so last tožene stranke. To kršitev pa naj bi storil tako, da si je ob praznjenju hotelov Apollo in Mirna prilastil posamezne kose pohištva, do katerih ni bil upravičen. Tožena stranka je navajala, da točnih datumov prilastitve določenih delov hotelske opreme ni mogoče določiti, vendar pa je bilo nesporno ugotovljeno, da so se sobe praznile konec leta 1998 in v začetku leta 1999 in torej ne morda kasneje ali celo v letu 2000. Tožnik je priznal, da je predmete odnesel konec leta 1998 in v začetku leta 1999 ob praznjenju hotelov. Tožena stranka ni podala nobenega dokaznega predloga in tudi ni navajala, da bi se to lahko zgodilo kasneje, npr. po 13.4.2000, torej v okviru zastaralnega roka.

Pritožba ima prav, da je kršitev, ki se očita tožniku, lahko storjena le s konkretnim enkratnim dejanjem; tožnik je kršitev storil lahko le tako, da je stvari, ki so last tožene stranke vzel in si jih prilastil. Ne gre za "sukcesivno", nadaljevano kršitev, ki naj bi trajala ves čas posedovanja stvari. Možno je sicer, da tožnik vseh stvari ni vzel naenkrat, vendar pa tožena stranka z ničemer ni ovrgla tožnikovega priznanja, da je predmete odnesel najkasneje v začetku leta 1999. Tudi "začetek leta 1999" je sicer relativen pojem, vendar pa glede na datum začetka disciplinskega postopka to niti ni pomembno, saj sta tudi v primeru, če bi bila kršitev storjena do konca leta 1999, začetek in vodenje disciplinskega postopka zastarana.

Ker je tožena stranka tožnikovo odgovornost ugotovila v disciplinskem postopku, katerega začetek in vodenje sta zastarala, sta odločitev disciplinske komisije z dne 24.7.2001 in komisije za pritožbe z dne 24.8.2001 nezakoniti. Sodišče prve stopnje je sicer dejansko stanje povsem pravilno ugotovilo, napačno pa je uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo. Razveljavilo je sklep disciplinske komisije z dne 24.7.2001 in sklep komisije za pritožbe z dne 24.8.2001, posledično pa ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 3.9.2001, ampak še traja, zato je toženi stranki naložilo, da ga pozove nazaj na delo in mu za čas od 3.9.2001 do vrnitve nazaj na delo vpiše v delovno knjižico delovno dobo, izplača zapadle zneske plač, poravna zanj od zapadlih zneskov plač pripadajoče prispevke in mu prizna vse ostale pravice, izhajajoče iz delovnega razmerja na delovnem mestu "vodja hotela", vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V skladu z 98. členom ZDR je tožnik upravičen do razlike med nadomestilom, ki ga je prejemal v času odstranitve z dela in plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, saj je disciplinski postopek zoper tožnika ustavljen.

Za zahtevek iz naslova pogodbene kazni še ni pogojev za sodno varstvo. Delavec lahko pogodbeno kazen zahteva šele, ko je s pravnomočno odločbo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Zato je pritožbeno sodišče tožbo v tem delu zavrglo.

Odločiti je bilo potrebno tudi o stroških postopka. Tožnik ni uspel z zahtevkom glede razveljavitve sklepov o odstranitvi z dela in glede plačila pogodbene kazni. Uspel pa je z zahtevkom glede prenehanja delovnega razmerja, reparacije in reintegracije.

Pri odmeri stroškov je sodišče upoštevalo, da je znašala vrednost odvetniške točke 100,00 SIT (OT, Ur.l. RS 78/2001) in vrednost taksne točke 17,00 SIT (ZST, Ur.l. RS 41/2001). Upoštevalo je opravljena pravdna dejanja tožnikovega pooblaščenca, kot izhajajo iz spisovnih podatkov, pri čemer je upoštevalo za dejanja, opravljena v predsodnem postopku le stroške, ki so izkazani in ki so bili toženi stranki priglašeni. Upoštevalo je tudi, da glede zahtevkov, ki izhajajo iz spora o prenehanju delovnega razmerja (zahtevki od prenehanja delovnega razmerja dalje), velja 2. odstavek 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS 19/94), da torej tožena stranka zanje ne glede na uspeh krije sama svoje stroške postopka.

Od priglašenih stroškov pripadajo tožniku stroški za vložitev tožbe z dne 6.6.2001 za denarni del zahtevka, ki je nespecificiran, torej 80 točk in za takso v višini 600 taksnih točk, za pripravljalno vlogo z dne 18.9.2001 60 točk, za ugovor z dne 17.8.2001 zoper disciplinsko odločbo 375 točk, za udeležbo na seji komisije za pritožbe z dne 24.8.2001 300 točk, za kilometrino tega dne 2.700,00 SIT, za tožbo z dne 18.9.2001 380 točk (300 za prenehanje, 80 za nespecificiran denarni del), za prisotnost na dveh narokih 50% oz. po 190 točk, s trajanjem 100 točk in za sodbo v zvezi z denarnim del zahtevka za čas odstranitve z dela v višini 600 taksnih točk. Stroški sodne takse v zvezi z zahtevkom zaradi prenehanja delovnega razmerja tožniku niso nastali, ker v sporih zaradi prenehanja delovnega razmerja delavec takse ne plača. Drugi priglašeni stroški niso izkazani: ni izkazana disciplinska obravnava z dne 16.5 2001 in tožnikova prisotnost na njej, enako tudi ne disciplinska obravnava z dne 18.5.2001 (disciplinski obravnavi sta bili 9.5.2001 in 29.5.2001). Iz odločbe z dne 22.6.2001 ne izhaja, da je tožnik na njej priglasil stroške udeležbe njegovega pooblaščenca. Na obravnavi z dne 24.7.2001 tožnikov pooblaščenec ni bil prisoten. Ni izkazan tudi ugovor z dne 6.6.2001 oz. ta izhaja iz vsebine odločbe z dne 22.6.2001, ni pa izkazana priglasitev stroškov zanj. Do stroškov za prvi del tožbe z dne 6.6.2001 in ugovor z dne 18.4.2001 ni upravičen, ker s tem delom zahtevka (odstranitev z dela) ni uspel. Tudi do stroškov posvetov s stranko ni upravičen, ker so posveti zajeti v posameznih glavnih opravilih za stranko (ki jih brez posvetov sploh ne more biti, npr. vložitev tožbe), pa tudi ne do stroškov kilometrine za udeležbo na narokih, ki niso izkazani. Priznani odvetniški stroški znašajo 1.675 točk, stroški sodne takse dvakrat po 600 točk (za denarni del v času odstranitve z dela) in stroški kilometrine 2.700,00 SIT. K odvetniškim stroškom se prizna tudi 20% na račun DDV in 2% na račun materialnih stroškov. Tako znašajo odvetniški stroški 204.350,00 SIT, skupni stroški pa 227.450,00 SIT.

Tožena stranka je od priglašenih stroškov upravičena do 80 točk za odgovor na tožbo v zvezi z odstranitvijo z dela ter za pripravljalno vlogo z dne 22.10.2001 v višini 60 točk. Ostali priglašeni stroški se nanašajo na spor zaradi prenehanja delovnega razmerja, v katerem ne glede na izid krije delodajalec sam svoje stroške, poleg tega pa je tožnik s tem delom zahtevka v pretežni meri uspel. Priznani stroški tožene stranke znašajo 140 točk oz. 14.000,00 SIT, taksa za odgovor na tožbo pa 7.225,00 SIT, skupaj torej 21.225,00 SIT.

Po pobotu tako odmerjenih stroškov je dolžna tožena stranka povrniti tožniku stroške postopka v znesku 206.225,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Tožnik je v pretežnem delu s pritožbo uspel, zato je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov za del, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja in sicer v višini 375 točk oz. 37.500,00 SIT, povečano za 20% DDV in 2% materialnih stroškov pa v višini 45.750,00 SIT.