Jedro

Tožnik do ženine smrti ni dopolnil starosti 53 let, ob ženini smrti ni bil popolno nezmožen za delo in ni postal nezmožen za delo v enem letu po njeni smrti, s pokojno ženo tudi nista imela skupnih otrok. Zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojni ženi in v posledici tega tudi ne do dela vdovske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke z dne 25. 7. 2011 in z dne 6. 6. 2011 ter da se tožniku prizna del vdovske pokojnine.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da se z odločitvijo, da mu ne pripada del vdovske pokojnine, ne strinja. Njegova žena A.A. je imela do svoje smrti približno 30 let delovne dobe in je tudi prispevala v blagajno ter ga zanima, komu to pripada, sam pa za njeno predčasno smrt ni kriv. Meni, da bi mu moral pripadati del vdovske pokojnine. Sedaj je star 62 let. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Predmetno socialni spor se nanaša na presojo pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke z dne 25. 7. 2011, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo OE v B. z dne 6. 6. 2011. S slednjo je bilo odločeno, da vdovec C.C, rojen ... 1951, nima pravice do družinske pokojnine in izplačila dela vdovske pokojnine. V postopku se je ugotovilo, da vdovec ob nastanku zavarovalnega primera ni izpolnjeval potrebnega pogoja starosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnik je na dan smrti A.A, žene tožnika, umrle dne 24. 10. 1998, dopolnil 47 let in 7 mesecev starosti in bil zaposlen pri D. d.o.o. v B. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), glede na datum vložitve zahtevka z dne 1. 6. 2011. V skladu s četrtim odstavkom 123. člena ZPIZ-1 se lahko vdovcu, če je to zanj ugodneje, poleg starostne ali invalidske pokojnine izplačuje tudi 15 % zneska vdovske pokojnine, ki mu gre po pokojni zavarovanki ali uživalki pravic po tem zakonu, kar pomeni, da mora vdovec najprej izpolnjevati pogoje za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ki so določene v ZPIZ-1. V prvem odstavku 110. členu ZPIZ-1 je določeno, da lahko vdovsko pokojnino uveljavi vdovec umrle zavarovanke, če je do smrti zavarovanke, po katerem mu gredo pravice, dopolnil starost 53 let; če je bil do zavarovankine smrti popolno nezmožen za delo ali je to postal v enem letu po zavarovankini smrti ali, če je po zavarovankini smrti ostal otrok, ali več otrok, ki imajo pravico do vdovske pokojnine po umrli zavarovanki, vdovec pa ima do njih dolžnost preživljanja. Tožnik, kakor pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje ne izpolnjuje nobenega od navedenih pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine in v posledici tega do dela vdovske pokojnine. Tožnik do smrti žene ni dopolnil starost 53 let niti ni bil ob ženini smrti popolno nezmožen za delo oziroma ni izkazal, da je to postal v enem letu po njeni smrti. Prav tako ob smrti A.A. ni bilo otrok, ki bi uveljavljali družinsko pokojnino, saj, kot je tožnik navedel, s pokojno A.A. nista imela skupnih otrok.

Tožena stranka je tudi preverila ali je tožnik izpolnjeval pogoje po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), ki je veljal v času od smrti tožnikove žene, vendar je pravilno ugotovila, da tožnik nima pravice do družinske pokojnine po 1. oziroma 2. alineji prvega odstavka 73. člena ZPIZ/92 in ne po drugem odstavku 73. člena istega zakona. Prav tako je toženka pravilno ugotovila, da tožnik nima pravice do družinske pokojnine po 3. alinei 73. člena ZPIZ/92. Po določbi drugega odstavka 73. člena ZPIZ/92 pridobi pravico do družinske pokojnine vdovec, ki do ženine smrti ni dopolnil 55 let, dopolnil pa je 50 let, ko dopolni 55 let starosti. Po določbi tretjega odstavka 73. člena ZPIZ/92 vdovec obdrži pravico do družinske pokojnine, če med trajanjem pravice do družinske pokojnine, pridobljene po 2. ali 3. alinei prvega odstavka tega člena dopolni 55 let starosti. Če mu ta pravica preneha pred dopolnjenim 55. letom starosti, toda po dopolnjenem 50. letu starosti, jo lahko znova uveljavi, ko dopolni 55 let starosti.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, s katerimi se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeni razlogi, da je pokojna žena pritožnika A.A. imela do svoje smrti približno 30 let delovne dobe in je tudi prispevala v pokojninsko blagajno ter da tožnik za njeno predčasno smrt ni kriv ter da je sedaj star 62 let, niso relevantna dejstva, ki bi vplivala na drugačno rešitev zadeve. Tožnik ne izpolnjuje z zakonom določene pogoje za pravico do vdovske pokojnine, ker ne izpolnjuje potrebnega pogoja starosti, v posledici tega mu tudi ne gre pravica do dela vdovske pokojnine, saj morajo biti za izplačilo dela vdovske pokojnine najprej izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do družinske oziroma do vdovske pokojnine.