Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba pa se ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke tako spremeni, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku M. O. 2,900.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.9.1998 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 139.505,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.9.1998 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 2,400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila se zavrne." V ostalem se revizija tožene stranke zavrne.

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 3,400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter pravdne stroške v znesku 139.505,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlagata revizijo obe stranki.

Tožeča stranka izpodbija njen zavrnilni del glede zneska 1,900.000,00 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker so pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah in duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti bile premalo upoštevane ugotovljene okoliščine. V reviziji ponavlja ugotovitve izvedenca in se sklicuje na tožnikovo lastno izpoved. Poudarja, da je bolečinsko obdobje pri tožniku trajalo zelo dolgo, bolečine pa mu bodo ostajale tudi v bodoče. Prestal je kar dve operaciji. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti se sklicuje na ugotovitve, po katerih je pri tožniku nastopila Sudeckova atrofija kot posledica poškodbe. Prav zaradi nastanka te bolezni je tožnik prestajal intenziven sekundarni strah. Tožnik meni, da bi mu bilo treba za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznati celotno zahtevano odškodnino v znesku 2,700.000,00 SIT, za strah v znesku 400.000,00 SIT in za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti 2,000.000,00 SIT. V tem obsegu predlaga tudi spremembo izpodbijane sodbe.

Tožena stranka pa v reviziji meni, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava odškodnina tožniku dosojena previsoko. Zato predlaga njeno znižanje iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem na znesek 1,100.000,00 SIT, iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti pa tudi na znesek 1,100.000,00 SIT. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti je previsoka, saj bi bilo zadoščeno namenu odškodovanja z zneskom 100.000,00 SIT.

Pravdni stranki na revizijo druga drugi nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je delno utemeljena.

Pri odmeri odškodnine po določbah 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih sodišče upošteva ne samo ugotovitve o obsegu posameznih vrst nepremoženjske škode, ki jo je utrpel oškodovanec, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri. Škode se gibljejo od lahkih do katastrofalnih. Razmerje med odškodninami zanje mora biti tako, da ob dolžni individualizaciji posameznega primera ne prihaja do občutnih razlik v obravnavanju. Sodna praksa je v tej smeri izoblikovala kriterije, ki jih je sodišče - da bi ne prihajalo do razlik v sojenju - dolžno upoštevati.

Obravnavani primer pokaže, da je tožnik utrpel škodo, ki je ni mogoče uvrstiti med škode znatnega obsega. Poškodba je lokalizirana v območju levega zapestja ter leve koželjnice in nadlaktnice s posledično oslabljeno močjo v roki, atrofijo kostnega tkiva (Sudeckovo boleznijo) in manjšo brazgotino. Dejanske ugotovitve o poteku zdravljenja kažejo, da je hujše bolečine tožnik prestajal le neposredno po dogodku in nekaj dni po operaciji, sicer pa je prestajal le zmerne in blage bolečine, ki se pojavljajo tudi sedaj, vendar le ob forsiranju ob težkem delu in slabem vremenu. Potek zdravljenja s fiksacijo kosti z vijaki kaže na opazne nevšečnosti in težave. Vendar bi odškodnina v znesku 1,500.000,00 SIT, dosojena iz tega naslova v izpodbijani sodbi, presegla odškodnine, ki jih sodna praksa priznava v podobnih primerih. Zato je revizijsko sodišče to odškodnino znižalo na 1,100.000,00 SIT.

Tožena stranka tudi utemeljeno graja višino dosojene odškodnine iz naslova tožnikovih duševnih bolečin zaradi poslabšanega zunanjega izgleda roke. Iz izvedenskega mnenja namreč sledi, da je zapestje leve roke vendarle primerno oblikovano, čeprav je vidna brazgotina zaradi operacije podlakti in dve manjši brazgotini na mestih, kjer so bili vstavljeni vijaki fiksatorja. Opisane kozmetske napake niso take, da bi zunanjemu opazovalcu zbujale odpor, zaradi česar je iz tega naslova dosojena odškodnina v znesku 200.000,00 SIT previsoka. Revizijsko sodišče jo je znižalo na 100.000,00 SIT.

Odškodnini iz ostalih dveh postavk pa sta primerno odmerjeni.

Tožnikovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti se kaže predvsem v oslabljeni levi roki z negativno prognozo zaradi Sudeckove bolezni. Tožnik je fizični delavec mlajših let, zaradi česar ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti s posledično premestitvijo na drugo delovno mesto, duševno trpi. Ker pa je kljub temu za delo sposoben, ga oviranost v poklicnem delu in privatnem življenju le toliko omejuje, da je odškodnina iz tega naslova v znesku 1,500.000,00 SIT primerna. Tako je ni mogoče niti zviševati (revizija tožeče stranke) niti zniževati.

Odškodnina za strah v znesku 200.000,00 SIT je primerna. Izvedenec je povedal, da je poleg strahu ob dogodku (ta je kmalu minil) tožnik prestajal tudi strah za izid zdravljenja, posebej zaradi nastanka Sudeckove bolezni. Pri tem je posebnega upoštevanja potrebna okoliščina, da je tožnik kot fizični delavec predvsem odvisen od moči svojih rok. Revizija tožene stranke tudi v tem delu ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po povedanem zavrnilo pritožbo tožeče stranke (393. člena ZPP), reviziji tožene stranke pa je delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje po prvem odstavku 395. člena ZPP spremenilo in dosojeno odškodnino znižalo za 500.000,00 SIT, torej od 3,400.000,00 SIT na 2,900.000,00 SIT. Ko je po določbi 166. člena ZPP zaradi spremembe izpodbijane sodbe revizijsko sodišče znova odločalo o pravdnih stroških, pa v dosedanjo stroškovno odločitev ni posegalo. Uspeh tožene stranke namreč kljub spremembi izpodbijane sodbe ni tolikšen, da bi to narekovalo spremembo stroškovne odločitve sodišča prve stopnje (154. člen ZPP). Pri tem pa tožena stranka pravdnih stroškov zaradi vložene pritožbe ni zaznamovala.

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka v reviziji ni prijavila.