Jedro

Javni uslužbenec mora biti seznanjen z zahtevano delovno obveznostjo (številom ur, ki ga je dolžan opraviti), torej ga mora delodajalec v primeru, da se odloči ugotovljeni primanjkljaj v referenčnem obdobju prenesti v naslednje referenčno obdobje, obvestiti o tem prenosu in posledično povečani delovni obveznosti v naslednjem referenčnem obdobju. To mora biti (sproti) razvidno tudi v evidencah, ki jih vodi delodajalec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je v roku 15 dni dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja tako, da je predlog generalnega direktorja policije zavrnilo kot neutemeljen (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna plačati stroške postopka v višini 512,23 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo določbi 75. in 77. člena ZJU, ki urejajo posledice primera, če so bile javnemu uslužbencu v nasprotju z zakonom zagotovljene pravice v večjem obsegu kot je to določeno z zakonom, podzakonskim aktom ali kolektivno pogodbo, s čimer so bila obremenjena javna sredstva. Pove, da je postal sklep o plačilu nadur z dne 16. 1. 2017 pravnomočen, zato je vanj smela poseči na podlagi navedenih določb ZJU, saj je bilo ugotovljeno, da ob ugotavljanju presežka ur konec navedenih referenčnih obdobij ni bila upoštevana določba enajstega odstavka 16. člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP). Po njenem mnenju je pravilno na podlagi 75. člena ZJU posegla v sklep z dne 16. 1. 2017, ker je bil izdan v nasprotju z določbo enajstega odstavka 16. člena KPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico. Meni, da določba enajstega odstavka KPP ne pomeni avtomatičnega prenosa primanjkljaja v naslednje referenčno obdobje, saj bi se v takem primeru določba glasila "se prenese", in ne: "se izjemoma lahko prenese". Ker gre le za možnost prenosa, mora po njegovem mnenju delodajalec o tem sprejeti odločitev ter o tem obvestiti delavca, ki je le tako lahko seznanjen, da je prišlo do prenosa primanjkljaja in da ga bo moral v naslednjem referenčnem obdobju pokriti. Navaja, da če delodajalec te svoje pravice ne izkoristi ob izteku referenčnega obdobja, kasneje tega ne more več storiti. Pove, da se predstojnik v predmetnem primeru ni odločil za prenos primanjkljaja ur v naslednje referenčno obdobje niti ob izteku prejšnjih niti ob izdaji sklepa z dne 16. 1. 2017. Sklicuje se na načelo "pacta sunt servanda". Meni, da sankcije v primeru nezakonitosti iz 74. do 77. a člena ZJU predpisujejo le možnost in postopek za razveljavitev ali spremembo pogodbe o zaposlitvi in drugih aktov delodajalca brez soglasja javnega uslužbenca. Meni, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da se na podlagi enajstega odstavka 16. člena KPP tožena stranka po izteku referenčnih obdobij ne more odločiti, da bo prenesla primanjkljaj ur v naslednje obdobje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožniku 16. 1. 2017 izdala sklep, s katerim je ugotovila, da je upravičen do obračuna in plačila nadur (130 %): za 15 ur iz referenčnega obdobja od 1. 7. 2014 do 31. 12. 2014 ter za 10 ur iz referenčnega obdobja od 1. 7. 2015 do 31. 12. 2015 z utemeljitvijo, da tožnik v teh obdobjih ni sklenil pisnega dogovora o koriščenju presežka ur skladno z veljavno zakonodajo. Po izdaji navedenega sklepa je tožena stranka ob uporabi enajstega odstavka 16. člena Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl. – KPP) ponovno izračunala presežek ur za tožnika, pri tem pa je upoštevala tudi primanjkljaje ur, ki so nastali ob koncu predhodnega referenčnega obdobja, zaradi katerih se je v naslednjem referenčnem obdobju povečala tožnikova delovna obveznost za število ur prenesenega primanjkljaja (največ 12 ur). Glede na navedeno je 4. 6. 2018 Komisiji za pritožbe iz delovnega razmerja generalni direktor policije predlagal delno razveljavitev sklepa z dne 16. 1. 2017. Z izpodbijanim sklepom je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja 23. 8. 2018 predlogu ugodila in razveljavila prvo alinejo prvega odstavka sklepa z dne 16. 1. 2017 ter jo nadomestila z besedilom "3 ure, ki jih je opravil preko polnega delovnega časa v referenčnem obdobju od 1. 7. 2014 do 31. 12. 2014" ter razveljavila drugo alinejo prvega odstavka tega sklepa. Svojo odločitev je sprejela na podlagi izračuna, ki je upošteval 12-urni primanjkljaj iz referenčnega obdobja od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014 ter 11-urni primanjkljaj referenčnega obdobja od 1. 1. 2015 do 30. 6. 2015. 7. Ob uporabi 75. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. – ZJU) in 16. člena KPP je sodišče prve stopnje zavzelo naslednja stališča: - da tožena stranka lahko v novo referenčno obdobje izjemoma prenese primanjkljaj največ 12 ur, vendar mora to storiti ob koncu referenčnega obdobja sproti (in ne za nazaj), da se ne izniči pomen referenčnih obdobij in da ne pride do prenosa v dveh zaporednih mesecih, - ker se v primeru prenosa primanjkljaja delovna obveznost javnega uslužbenca v naslednjem referenčnem obdobju poveča, mora biti o tem obveščen, - da pri tožniku primanjkljaja nista bila prenesena neposredno ob koncu obeh referenčnih obdobij, v katerih je primanjkljaj nastal, sicer mu ne bi bil izdan sklep z dne 16. 1. 2017 za plačilo 15 in 10 nadur, niti ne bi bil potreben predlog z dne 4. 6. 2018 (na podlagi novega izračuna presežkov ur z upoštevanjem primanjkljaja), - da tožena stranka ne more arbitrarno in za nazaj upoštevati in preračunavati primanjkljajev ur v posameznih referenčnih obdobij, - da se je ob koncu relevantnih referenčnih obdobij in ob izdaji sklepa z dne 16. 1. 2017 Aneks št. 2 h KPP že uporabljal, zato bi tožena stranka, če je štela, da se primanjkljaji do 12 ur prenašajo v naslednje obdobje, to morala upoštevati ob koncu posameznih obdobij, v katerih je primanjkljaj nastal, najkasneje pa pri izdaji sklepa 16. 1. 2017. 8. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje in njegovimi pravilnimi pravnimi stališči, na katera se sklicuje. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke pa še dodaja, da sodišče prve stopnje ni spregledalo 75. in 77. člena ZJU, saj gre pri teh določbah za določbe postopkovne narave, ki brez podlage v materialnopravnih predpisih ne omogočajo razveljavitev odločitev tožene stranke. Stališče tožene stranke, da so bile tožniku s sklepom z dne 16. 1. 2017 v nasprotju z zakonom zagotovljene pravice v večjem obsegu kot je to določeno z zakonom, podzakonskim aktom ali kolektivno pogodbo, ni pravilno. Drži sicer, da ob ugotavljanju presežka ur konec navedenih referenčnih obdobij ni bila upoštevana določba enajstega odstavka 16. člena KPP, vendar pa določbe enajstega odstavka 16. člena KPP ni mogoče tolmačiti v smislu, da je prenos 12-urnega primanjkljaja samodejen, saj je to nasprotno jezikovni razlagi te določbe (določeno je, da se primanjkljaj "izjemoma lahko prenese", in ne da "se prenese"). Javni uslužbenec mora biti seznanjen z zahtevano delovno obveznostjo (številom ur, ki ga je dolžan opraviti), torej ga mora delodajalec v primeru, da se odloči ugotovljeni primanjkljaj v referenčnem obdobju prenesti v naslednje referenčno obdobje, obvestiti o tem prenosu in posledično povečani delovni obveznosti v naslednjem referenčnem obdobju. To mora biti (sproti) razvidno tudi v evidencah, ki jih vodi delodajalec. Pri tožniku neposredno po spornih referenčnih obdobjih nesporno ni prišlo do samodejnega upoštevanja primanjkljajev, na kar kaže sprejem sklepa z dne 16. 1. 2017, ki je bil izdan več kot leto dni po izteku drugega referenčnega obdobja, za katerega je tožena stranka tožniku obračunala število nadur (brez upoštevanja primanjkljaja). Če bi se sledilo zavzemanju tožene stranke, da se lahko kadarkoli po njegovi izdaji ta sklep razveljavi in nadure na novo preračuna z upoštevanjem primanjkljaja, v zvezi s katerim tožnik ni bil opozorjen, da bo upoštevan oziroma da bo moral opraviti 12 oziroma 11 ur večjo delovno obveznost v naslednjem referenčnem obdobju, bi bil izničen pomen referenčnih obdobij ter pri javnih uslužbencih ustvarjena pravna negotovost glede upoštevanja eventualnih primanjkljajev ur za nazaj.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. Na podlagi Odvetniške tarife (OT) se mu kot potrebni priznajo: strošek sestave odgovora na pritožbo v višini 375 točk, materialni stroški v višini 7,5 točke ter 22-odstotni DDV, skupaj (glede na vrednost točke v času odločanja sodišča prve stopnje 0,60 EUR) v višini 279,99 EUR. V primeru zamude tožena stranka tožniku dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.