Jedro

Čeprav je tožeča stranka v svoji izjavi z dne 22.3.1999 resda v neskladju z besedilom prvega odst. 193. čl. ZPP/77, kateri govori o umiku tožbe, zapisala "da v celoti umika svoj tožbeni zahtevek zoper toženo stranko", je bilo tako po prepričanju prvostopnega sodišča (ki je poslalo umik tožbe v privolitev toženi stranki), kot po prepričanju pritožbenega sodišča že takrat jasno, da tožeča stranka tožbo umika, ne pa, da se odpoveduje tožbenemu zahtevku, saj je istočasno predlagala tudi ustavitev postopka in ne izdaje sodbe na podlagi odpovedi kot zakonite procesne posledice odpovedi tožbenemu zahtevku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Škofji Loki pod opr. št. I 98/00017 z dne 29.1.1998, razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in postopek ustavilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 8.375,00 SIT. Proti sklepu se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Ugotovitev sodišča, da je "tožeča stranka dne 24.3.1999 tožbo v soglasju s toženo stranko umaknila", s čimer je sodišče obrazložilo svojo odločitev, je dejansko napačna, ker tožeča stranka tožbe ni umaknila in ker tožena stranka z (neobstoječim) umikom ni soglašala. Obenem gre za bistveno kršitev postopka iz 13. tč. 354. čl. ZPP, saj je o odločilnih dejstvih (glede umika tožbe in soglašanja z umikom) nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin (vlog tožeče in tožene stranke) in samimi listinami (vlogami). Potem, ko je tožeča stranka dne 22.3.1999 "umaknila svoj tožbeni zahtevek", je sodišče zmotno štelo, da gre za umik tožbe, čeprav po ustaljeni praksi in mnenju teorije umik tožbenega zahtevka pomeni isto kot odpoved tožbenemu zahtevku. Ker tožba ni bila umaknjena, pozvana tožena stranka tudi ni dala privolitve k umiku, temveč je predlagala, naj sodišče izda sodbo na podlagi odpovedi, o čemer sodišče še ni odločilo. Nakar je sodišče spodbudilo tožečo stranko, da je naknadno, dne 12.4.1999, umaknila še tožbo, ponovno pozvana tožena stranka pa je odgovorila, da naj sodišče izda že predlagano sodbo na podlagi odpovedi, vlogo o umiku tožbe pa naj zavrže kot nedovoljeno, o čemer sodišče še ni odločilo. Zaradi povedanega izpodbijanega sklepa ne more "rešiti" niti sklicevanje na drugi odst. 193. čl. ZPP (domneva o privolitvi v umik tožbe, če se toženec o umiku tožbe ne izjasni), čeprav se tožena stranka res o tem ni izjavila, saj pri prvi vlogi ni šlo za umik tožbe, pri drugi pa je bila vloga nedovoljena. Zaradi tega je napačna tudi odločitev o stroških postopka, ker vlogi tožene stranke z dne 26.3.1999 in 21.4.1999 nista bili nepotrebni, zato toženka predlaga, da se ji priznajo kot potrebni vsi priglašeni stroški. Pritožba ni utemeljena. Pritožnica nima prav, da se je tožeča stranka z izjavo o umiku "tožbenega zahtevka" tožbenemu zahtevku odpovedala (češ da po pravni teoriji in praksi umik tožbenega zahtevka pomeni isto kot odpoved tožbenemu zahtevku), zaradi česar bi moralo prvostopno sodišče po čl. 331 a Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju besedila ZPP/77, veljaven v času izdaje izpodbijanega sklepa) izdati sodbo na podlagi odpovedi, ne pa sklepa o umiku tožbe ter ustavitvi postopka. Čeprav je tožeča stranka v svoji izjavi z dne 22.3.1999 resda v neskladju z besedilom prvega odst. 193. čl. ZPP/77, kateri govori o umiku tožbe, zapisala "da v celoti umika svoj tožbeni zahtevek zoper toženo stranko", je bilo tako po prepričanju prvostopnega sodišča (ki je poslalo umik tožbe v privolitev toženi stranki), kot po prepričanju pritožbenega sodišča že takrat jasno, da tožeča stranka tožbo umika, ne pa da se odpoveduje tožbenemu zahtevku, saj je istočasno predlagala tudi ustavitev postopka in ne izdaje sodbe na podlagi odpovedi kot zakonite procesne posledice odpovedi tožbenemu zahtevku. Da je tožeča stranka dejansko tožbo umaknila, ne pa se odpovedala tožbenemu zahtevku, pa je prvostopno sodišče še dodatno preverilo pri sami tožeči stranki, ki je na poziv sodišča povsem nedvoumno in v skladu z besedilom prvega odst. 193. čl. ZPP/77 sporočila, "da umika svojo tožbo" in da se torej tožbenemu zahtevku ne odpoveduje. Ker je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka tožbo umaknila, je torej zmotno tudi v pritožbi ponovljeno stališče tožene stranke, da se je tožeča stranka v svoji prvi vlogi z dne 22.3.1999 tožbenemu zahtevku odpovedala (umik tožbenega zahtevka), v svoji drugi vlogi (po pozivu sodišča na pojasnilo prvotne vloge) pa tožbo nedovoljeno umaknila, ker se je pred tem že odpovedala tožbenemu zahtevku (umik tožbe z dne 12.4.1999). Ker je pri tem svojem zmotnem stališču tožena stranka vztrajala še tudi pri drugem pozivu sodišča po drugem odst. 193. čl. ZPP/77 (naj se o umiku tožbe izjavi v 15 dneh, sicer se bo štelo, da je v umik privolila), zaradi česar je procesno zgrešeno sporočila prvostopnemu sodišču, da se ne more izjasniti glede (prvega) neobstoječega umika, drugi umik tožbe pa je itak nedovoljen, je prvostopno sodišče popolnoma pravilno zaključilo (kot sicer v svoji pripravljalni vlogi opozarja tudi sama tožena stranka), da se torej tožeča stranka o privolitvi v umik ni izjasnila, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno, v skladu z drugim odst. 193. čl. ZPP/77 štelo, da je tožena stranka privolila v umik tožbe. Toženkino dejansko in pravno zmotno teoretiziranje o tem, da se tožena stranka ne more izjasniti o neobstoječem umiku tožbe, tožene stranke torej ne more "rešiti" pred posledicami njene procesne neaktivnosti (izostale izjave glede umika tožbe), katera rezultira v izpodbijani odločitvi. Na podlagi povedanega se izkaže, da z izdajo izpodbijanega sklepa dejansko stanje glede izjave volje tožeče stranke o umiku tožbe ni bilo zmotno ugotovljeno, ker glede na procesno naravo izpodbijanega sklepa niti ne more biti, pač pa bi sodišče pri izdaji izpodbijanega sklepa lahko le bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odst. 354. čl. v zvezi z 381. čl. in drugim odst. 193. čl. ZPP/77, česar pa, kot izhaja iz gornje obrazložitve, ni storilo. Prav tako tudi ni storilo nobene uradoma upoštevne kršitve določb pravdnega postopka po drugem odst. 354. čl. ZPP/77. Seveda tudi tiste po 13. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP/77 ne, katero pritožba konkretno očita prvostopnemu sodišču in ki naj bi se odrazila v nasprotju med ugotovitvijo izpodbijanega sklepa o umiku tožbe (s privolitvijo tožene stranke) ter dejstvom (po toženi stranki), da tožeča stranka tožbe ni umaknila. Ker je sodišče v zadevi pravilno odločilo, pa se izkaže kot pravilna tudi izpodbijana stroškovna odločitev, po kateri prvostopno sodišče toženi stranki ni priznalo njenih pravdnih stroškov v zvezi z njenima pismenima vlogama z dne 26.3.1999 in 21.4.1999, v katerih je tožena stranka odveč in zmotno pojasnjevala sodišču, da tožeča stranka tožbe ni umaknila, zaradi česar ti stroški za pravdo niso bili potrebni (prvi odst. 155. čl. ZPP/77). Na podlagi povedanega se izkaže, da je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 380. čl. ZPP/77).