Jedro

Delavec je bil v letu 1991 do invalidske upokojitve ves čas v staležu bolnih. Letnega dopusta zato ni mogel izrabiti. Ker gre za okoliščino na njegovi strani, mu delodajalec ni dolžan plačati odškodnine za neizrabljeni letni dopust (32. člen ZTPDR, 3. člen Konvencije št. 132 o plačanem letnem dopustu, 58. člen ZDR).

Pravico do povrnitve stroškov, ki jih je delavec imel s tem, da je plačal agencijo za posredovanje najema stanovanja in do povrnitve stroškov za ločeno življenje, urejajo akti delodajalca. Če delavec ni izpolnil pogojev, ki so določeni v Pravilniku delodajalca, nima pravice do povrnitve navedenih stroškov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki 3 izreka sodbe zavrnilo zahtevke tožnika, ki je opravljal delo poslovnega sekretarja za poslovno enoto na Dunaju, na plačilo regresa za letni dopust za leto 1991 v znesku 15.000,00 ATS, na plačilo 60.000,00 ATS, ki bi jih naj tožnik plačal agenciji za posredovanje za najem stanovanja in 117.835,20 ATS, ki bi naj tožniku nastali za šolanje njegovega sina na Dunaju.

V zvezi s prvim navedenim zahtevkom je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo, da je bil tožnik od 1.11.1990, pa vse do invalidske upokojitve (13.12.1991, listina A 11), v bolniškem staležu. Zato nima pravice do nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 1991. Po 29. členu Pravilnika o osebnih dohodkih in drugih prejemkih delavcev TOZD I. na delu v tujini (v nadaljevanju: Pravilnik) ima delavec pravico do povračila stroškov za posredovanje le, če predloži račun. Tožnik računa ni predložil. Z odločbo z dne 13.4.1989 je bilo tožniku priznano nadomestilo za ločeno življenje za otroka. Pisne vloge za povrnitev stroškov šolanja tožnik toženi stranki ni predložil. Za bivanje sina Sama v tujini se stranki nista dogovorili, zato tožnik na podlagi 21. člena Pravilnika nima pravice do tega zneska.

Sodišče druge stopnje je v 2. točki izreka o zahtevkih iz prve, druge in tretje alinee 3. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. V utemeljitvi sodbe je izrecno navedlo, da se v zvezi z navedenimi zahtevki strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagal je, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in v izpodbijanem delu prvostopno sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi in mu prisodi tudi obresti od dnevov zapadlosti posameznih zneskov.

V reviziji je navajal, da ima pravico do nadomestila za neizrabljeni letni dopust zato, ker ni kriv, da je bil Kulturni center na Dunaju odpravljen.

Pravico do povračila stroškov, ki so nastali za posredovanje agencije za najem stanovanja, ima tožnik zato, ker je v Avstriji le tako mogoče najeti stanovanje in ker ni kriv, če je tožena stranka izgubila listine.

Po Pravilniku ima tudi pravico do povrnitve stroškov šolanja sina na Dunaju.

Revident je tudi grajal stališče sodišča druge stopnje o oblikovanju obrestnih zahtevkov in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v 1. točki izreka.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo in jo je zaradi vsebine določb ZPP, ki jo urejajo (382. do 400. člen), dovoljeno vložiti le zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu izrecno navedeni. Takšna ureditev revizije v ZPP od revidenta zahteva, da v reviziji navede razloge, ki jih uveljavlja in da jih tudi utemelji.

V 386. členu ZPP je določeno, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe navedene kršitve določb postopka revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizija v zvezi z zahtevki iz treh alinej 3. točke izreka sodbe sodišče prve stopnje dejansko izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je sprejelo tudi sodišče druge stopnje.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

V zvezi z zahtevkom za plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik zaradi bolezni, torej zaradi okoliščine, ki je bila na njegovi strani, leta 1991 v staležu bolnih do invalidske upokojitve, torej do prenehanja delovnega razmerja. Zakon o temeljnih pravica iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) v drugem odstavku 32. člena določa, da delavcu ni dovoljeno kratiti pravice do letnega dopusta. Podobna je določba prvega odstavka 3. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 132 o plačanem letnem dopustu (ki jo je naša država ratificirala z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 15/92, Mednarodne pogodbe), ki določa, da ima vsakdo, za katerega prihaja v poštev ta konvencija, pravico do plačanega letnega dopusta. Iz teh določb izhaja, da je delodajalec dolžan delavcu omogočiti izrabo letnega dopusta, in da je, če tega ne stori po svoji krivdi, delavcu odškodninsko odgovoren. Ker ugotovljeno dejansko stanje ne dokazuje krivde tožene stranke in ker tudi določbe prvega odstavka 58. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) ni mogoče uporabiti, ker je tožniku po končanem bolniškem staležu delovno razmerje prenehalo, revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialno pravo.

V zvezi z drugim zahtevkom tožnika (plačilo zneska plačanega agenciji za posredovanje najema stanovanja) je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da tožnik računa ni predložil. V 29. členu Pravilnika je določeno, da se delavcu stroški povrnejo ob predložitvi računa.

Navedena materialnopravna določba je bila torej pravilno uporabljena.

V četrtem odstavku 21. člena Pravilnika je določeno, da se plačilo nadomestila stroškov šolanja otrok v tujini izvrši na podlagi pisnega zahtevka delavca s potrebno dokumentacijo o višini stroškov, ki jo mora potrditi SGP (pomen te okrajšave v Pravilniku ni pojasnjen) oziroma diplomatsko-konzularno predstavništvo SFRJ, če SGP ni organizirano. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik prejemal nadomestilo za ločeno življenje, da tožena stranka njegove pisne vloge ni prejela in da se pravdni stranki v smislu navedene določbe Pravilnika nista dogovorili za bivanje tožnikovega sina na Dunaju. Tudi v zvezi s tem zahtevkom je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Drugi ugovori v reviziji se ne nanašajo na zahtevke v zvezi s 3. točko izreka prvostopne sodbe, zato jih revizijsko sodišče ni obravnavalo.

Revizijsko sodišče je po obrazloženem na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

V zvezi z izrekom prvostopne sodbe, kjer so posamezni zneski navedeni v tuji valuti, brez navedbe protivrednosti v slovenskih tolarjih, revizijsko sodišče ugotavlja, da je v drugem odstavku 5. člena zakona o deviznem poslovanju (Uradni list RS, št. 1/91-I) določeno, da se plačilo po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršuje izključno v domači valuti. Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 56/89, v nadaljevanju: ZOR) pa v 395. členu določa, da je izpolnitev denarne obveznosti, ki se glasi na plačilo v tuji valuti, mogoče zahtevati v domačem denarju po tečaju, ki je veljal ob nastanku obveznosti. Izrek v točki 3. sodbe sodišča prve stopnje, ki ga je sodišče druge stopnje potrdilo, krši navedeni določbi zakonov, vendar to, čeprav gre za uporabo materialnega prava, na odločitev revizijskega sodišča ni moglo vplivati, ker je bil tožnikov zahtevek zavrnjen in ker zato do izpolnitve zahtevka oziroma do morebitne prisilne izterjave ne bo prišlo.

Določbe ZOR, ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.