Jedro

Določba drugega odstavka 7. člena ZOZP ne omogoča sklepanja o solidarni odgovornosti toženca kot zavarovanca, ki je s tožnico sklenil zavarovalno pogodbo, in voznika kot odgovorne osebe, ki mu je toženec prepustil v upravljanje vozilo, s katerim je povzročil škodo. Zavarovanec je lahko v razmerju do zavarovalnice regresni zavezanec le v tistem obsegu, ki je posledica njegovega protipravnega ravnanja in ki je obenem tudi v vzročni zvezi s škodnim dogodkom ter nastalo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek in v celoti razveljavilo izdani sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 57015/2011 z dne 24.4.2011, po katerem bi moral toženec plačati tožnici 610,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2009 dalje in izvršilnimi stroški. Obenem je tožnici naložilo, da mora tožencu povrniti 223,96 EUR njegovih pravdnih stroškov, z obrestmi za primer zamude.

2. Tožnica se je pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Poudarja, da je v dopolnitvi tožbe kot dokaz navedla tudi Pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO-04). Če jih tožnica morebiti ni priložila, bi jo moralo sodišče v okviru procesnega vodstva na to opozoriti. Tudi Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (1) (ZOZP) je sodišče v sodbi napačno tolmačilo. Pravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavlja veljavno sklenjena zavarovalna pogodba. Toženec se svoje obveznosti ne more rešiti zgolj na podlagi dejstva, da je zavarovano vozilo prepustil v upravljanje tretjemu. Ni namen zavarovalne pogodbe, da bi zavarovalnica zaradi kršitve pogodbe vzpostavljala pravna razmerja s tretjimi osebami, ki v zavarovalnih primerih nastopajo kot povzročitelji škode, temveč je primarno k pogodbi zavezan zavarovanec, čigar premoženjski interes je z njo zavarovan. V obravnavanem primeru sta za povrnitev škode, ki jo je tožnica izplačala oškodovancu, odgovorna tako toženec kot voznik M. M., ki je zapustil kraj nezgode, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Ker je bila s tem kršena zavarovalna pogodba, sta oba, torej zavarovanec in sozavarovana oseba, izgubila pravice iz zavarovanja.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje, ki tožnice ni še posebej pozvalo k predložitvi zavarovalnih pogojev, na katere se je sklicevala v dopolnitvi tožbe, je s tem zanemarilo materialno procesno vodstvo, ki ga sodišču nalaga 285. člen Zakona o pravdnem postopku (2) (ZPP). V skladu z načelom odprtega sojenja si mora sodišče med drugim prizadevati, da se med obravnavo ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank. Opustitev te dolžnosti pa lahko pomeni le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v sporu majhne vrednosti, kot je ta, ni dopusten pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Tožnica se torej na to kršitev ne more uspešno sklicevati.

6. Ker tožnica v dokaznem postopku ni predložila svojih zavarovalnih pogojev, se je sodišče prve stopnje pri presoji toženčeve pasivne legitimacije lahko oprlo zgolj na določilo drugega odstavka 7. člena ZOZP, po katerem ima zavarovalnica (v primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji), ki je poravnala škodo oškodovancu, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe. Navedeno zakonsko določilo tudi po presoji pritožbenega sodišča ne omogoča sklepanja o solidarni odgovornosti toženca kot zavarovanca, ki je s tožnico sklenil zavarovalno pogodbo, in voznika kot odgovorne osebe, ki mu je toženec prepustil v upravljanje vozilo, s katerim je povzročil škodo. Ni dvoma, da je voznik M. M., ki je zapustil kraj nezgode, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, s tem kršil zavarovalno pogodbo in zato izgubil pravice iz zavarovanja. Posledic te kršitve pa ni mogoče pripisati tožencu, ki sicer sam zavarovalne pogodbe ni kršil. Za drugačno sklepanje v zakonu ni podlage. Zavarovanec je namreč lahko v razmerju do zavarovalnice regresni zavezanec le v tistem obsegu, ki je posledica njegovega protipravnega ravnanja in ki je obenem tudi v vzročni zvezi s škodnim dogodkom ter nastalo škodo. S čim naj bi toženec kršil zavarovalno pogodbo, pa tožnica niti v pritožbi ne pojasni.

7. Po navedenem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici odreklo pravico do povračila izplačane odškodnine. Tožnica bi lahko takšen zahtevek uveljavila le zoper voznika kot povzročitelja škode.

8. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 442. členom istega zakona potrdilo prvo sodbo.

(1) Ur. l. RS, št. 70/1994, 77/2002, 13/2005, 30/2006 in 52/2007. (2) Ur. l. RS, št. 73/2007- UPB3 in 45/2008.