Jedro

Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda pa mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi njegove vsebine v vsakem posameznem primeru je sodišče vezano na merila iz 200. člena ZOR. To pa so stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje (prvi odstavek 200. člena ZOR), pomen prizadete dobrine, namen odškodnine ter negativno merilo, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretnem in abstraktnem. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse dejanske okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, in glede na primerjavo z odškodninami za enako oziroma podobno škodo. To omogoča sodna praksa, ki oblikuje navedena razmerja oziroma določa vsebino tega abstraktnega zakonskega merila. Le tako je mogoče omejiti arbitrarnost pri določanju višine odškodnine za negmotno škodo in hkrati zagotoviti spoštovanje načel nepristranosti, enakosti in predvidljivosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora plačati tožnici 107.500,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.7.1994 dalje za škodo, ki jo je pretrpela dne 28.12.1993, ko jo je ugriznil toženčev pes. Kar je zahtevala tožnica več, je sodišče zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, revizijo tožeča stranka. Izpodbija zavrnilni del na prvi in drugi stopnji za negmotno škodo v znesku 145.000,00 SIT. V reviziji trdi, da je, glede na obdobje in težo bolečin ter neprijetnosti v zvezi z zdravljenjem, zahtevani znesek za prestane fizične bolečine v znesku 150.000,00 SIT primeren. Tožnica je bila na prevezih v zdravstvenem domu 4-krat. Sprejela je tudi injekcijo proti tetanusu, za kar je imela dodatne bolečine in tega prvo sodišče ni upoštevalo. Glede odškodnine za pretrpljeni strah pa je sodišče v premajhni meri upoštevalo mnenje izvedenca, ki je ugotavljal, da so bile duševne bolečine neposredno po dogodku hude, ker je šlo za starejšo žensko, ki je nemočna in jo je napadel pes, ki je skočil proti njenemu obrazu. Pes je bil večji in močnejši in tako tožnica upravičeno preplašena za svoje življenje. Glede na starost in slabo fizično kondicijo ni imela nobene možnosti za obrambo. Zato tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi prve in druge stopnje spremeni tako, da odškodnino zviša za 145.000,00 SIT z ustreznimi pravdnimi stroški.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Državno tožilstvo se o reviziji ni izjavilo, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno uporabili 200. člen zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda pa mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi njegove vsebine v vsakem posameznem primeru je sodišče vezano na merila iz 200. člena ZOR. To pa so stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje (prvi odstavek 200. člena ZOR), pomen prizadete dobrine, namen odškodnine ter negativno merilo, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretnem in abstraktnem. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse dejanske okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, in glede na primerjavo z odškodninami za enako oziroma podobno škodo. To omogoča sodna praksa, ki oblikuje navedena razmerja oziroma določa vsebino tega abstraktnega zakonskega merila. Le tako je mogoče omejiti arbitrarnost pri določanju višine odškodnine za negmotno škodo in hkrati zagotoviti spoštovanje načel nepristranosti, enakosti in predvidljivosti.

Ob upoštevanju navedene metode za odmero odškodnine, ki ima podlago v zakonu, je v izpodbijani sodbi priznana odškodnina za tožničino negmotno škodo pravična. Sodišči druge in prve stopnje sta upoštevali prestane telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, prav tako pa sta tudi upoštevali intenzivnost tožničinega strahu. Ob tem sta upoštevali tudi posebne življenjske okoliščine, v katerih se je tožnica znašla zaradi statusa begunke v tujem okolju. Kakšne so bile njene telesne bolečine in koliko časa so trajale ter kako intenziven in koliko časa trajajoč je bil strah ob ugrizu psa, je sodišče prve stopnje ugotovilo, sodišče druge stopnje pa te ugotovitve potrdilo. Gre za ugotovitev dejanskega stanja, v katero revizijsko sodišče ne sme več posegati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Intenzivnost telesnih bolečin, ki so dokončno prenehale po tednu dni, ter nevšečnosti med zdravljenjem (prevezi in injekcija tetanusa) ter strah ob napadu in ugrizu psa, tudi ob upoštevanju tožničine starosti in že navedenih posebnih življenjskih okoliščin, ne morejo biti podlaga za višjo odškodnino kot jo je sodišče prisodilo na prvi in drugi stopnji. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih kaže, da sodišči prve in druge stopnje nista kršili zakona v tožničino škodo.

Glede na vse navedeno sta torej sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožnici prisodili odškodnino za negmotno škodo v znesku 105.000,00 SIT. Tožeča stranka zato revizijo neutemeljeno vlaga in jo je revizijsko sodišče moralo potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP), kot neutemeljeno zavrniti.