Jedro

Napotitev na pravdo pride v poštev le, če so dejstva, ki so odločilna za priznanje določene pravice iz zapuščine, na primer pravice do dedovanja oziroma do določenega dednega deleža, sporna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zapuščinski postopek prekine in se A.G. napoti na pot pravde, da zoper zapustnikovi hčeri N.J.in B.N.vloži tožbo na ugotovitev, da ji pripada dedna pravica po zapustniku iz naslova dalj časa trajajoče izvenzakonske skupnosti s pokojnim J.N.. Odločilo je tudi, da je A. G. to tožbo dolžna vložiti v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa, drugače bo sodišče zapuščinski postopek nadaljevalo, neoziraje se na njen zahtevek. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila A.G. iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP/77) v 1. odstavku 353. člena. V pritožbi navaja, da ni res, kar navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da zapustnikovi hčerki pritožnici statusa dedinje oziroma izvenzakonske partnerke pok. zapustnika nista priznali. Zapustnikovi hčerki sta na zapuščinskem naroku dne 17.12.1998 vpričo svoje odvetnice izjavili, ,,da obstoj izvenzakonske skupnosti priznavata. Sklicujeta se na sporazum z dne 19.3.1998, na podlagi katerega je A.G. svoj dedni delež že prejela. Dobila je pokojnino po zapustniku in osebno vozilo,,. Zapustnikovi hčerki sta na zapisnik izjavili, da izrecno vztrajata, da sodišče sporazum z dne 19.3.1998 šteje kot veljaven. Dedinji in njuna odvetnica sta zapisnik podpisale. Glede na takšno izpovedbo strank - sodedinj, pritožnica meni, da sploh ni sporna njena dedna pravica. Nadalje tudi navaja, da sta dedinji sami lastnoročno sestavili in podpisali sporazum, kjer sta na drugi strani napisali, da je pritožnica živela z zapustnikom v sedem let trajajoči življenjski skupnosti in da ji pripada osebni avto in družinska pokojnina po zapustniku. Dedinji sta s sestavo tega sporazuma in njegovim podpisom ter z vsem svojim obnašanjem in drugimi konkludentimi dejanji priznali pritožnici status izvenzakonske partnerke in s tem dedinje. Sodišče je napačno ocenilo dokaze v zapuščinskem postopku in bi moralo kvečjemu njiju napotiti na pot pravde, da naj dokažejo, da A.G. nima dedne pravice, ker ni živela z zapustnikom v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti. Sodišče svoje odločitve sploh ni obrazložilo, zato sklepa ni možno preizkusiti. Na napačno ugotovljeno dejansko stanje pa je nato sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo. Pritožba je utemeljena. V prvem odstavku 210. člena Zakona o dedovanju (ZD) je določeno, da sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. To pravilo iz prvega odstavka pomeni generalno klavzulo, nato pa so v drugem odstavku 210. člena ZD še primeroma našteta sporna vprašanja, ki pridejo v poštev za napotitev na pravdo, eno od teh, ki je navedeno v 1. točki drugega odstavka 210. člena ZD, je tudi vprašanje spora o dejstvih, od katerih je odvisna pravica do dediščine, tako tudi vprašanje razmerja med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu. Vendar pa mora zapuščinsko sodišče vedno, preden se odloči za napotitev na pravdo, preučiti vrsto in temelj nesporazuma med strankami. Sporna pravna vprašanja mora samo rešiti, napotitev na pravdo pa pride v poštev le, če so sporna dejstva, ki so odločilna za priznanje določene pravice iz zapuščine, na primer pravice do dedovanja oziroma do določenega dednega deleža. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje A.G. napotilo na pravdo ( na ugotovitev, da ji pripada dedna pravica po zapustniku iz naslova dalj časa trajajoče izvenzakonske skupnosti z njim) z obrazložitvijo, da se je priglasila k dedovanju, češ, da je z zapustnikom živela od leta 1990 v izvenzakonski skupnosti, zapustnikovi hčerki pa ji pravice do dedovanja iz tega naslova nista priznali. Pritrditi je pritožbi, da takšna obrazložitev sodišča prve stopnje v podatkih spisa nima opore. Ravno nasprotno, iz zapisnika v tej zapuščinski zadevi z dne 17.12.1998, ki je javna listina, izhaja, da sta na naroku zapustnikovi hčeri izjavili, da obstoj izvenzakonske skupnosti priznavata. Zato je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da zapustnikovi hčerki A.G. pravice do dedovanja ne priznavata oziroma povedano drugače, da so dejstva v zvezi z obstojem zunajzakonske skupnosti sporna. Zato sodišče prve stopnje iz tega razloga ne bi smelo prekiniti postopka in tudi ne napotiti A.G. na pravdo. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi A.G. ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v nadaljni postopek (3. točka 380. člena ZPP/77 v zvezi s 163. členom ZD). Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l.RS, št. 26/99, je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.l.SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92.