Jedro

Avtorska dela uživajo pravno varstvo, tudi če niso zavarovana. Vendar pa registracija po določilu drugega odstavka 174. člena ZASP ustvarja dvojno domnevo, in sicer da gre za avtorsko delo in da avtorske pravice pripadajo tisti osebi, ki je v registru označena kot avtor. Zgolj s posplošenimi navedbami, da registrirano delo (nedvomno) ne predstavlja avtorskega dela, saj v njem ni nič individualnega in ustvarjalnega, toženka te domneve ne more izpodbiti.

Pravočasno oddana programska shema je tožnikovo avtorsko delo in osnova za nadaljnje dogovarjanje o vsebini programa, kar je glede na naravo televizijskega dela običajno in je bilo predvideno tudi v sami pogodbi. Zgolj nujno sodelovanje s toženkinimi zaposlenimi ter preoblikovanje prvotne sheme, pa ne pomeni, da tožnik svojih pogodbenih obveznosti ni opravil. Končni izdelek ima zato sicer lahko več avtorjev, a to na izpolnitev toženkine pogodbene obveznosti ne vpliva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna tožniku povrniti 280 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: (I.) ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 7703/2018 z 2. 2. 2018 v 1. odstavku izreka za 2.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2018 dalje in v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 80,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2018 dalje; (II.) v preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo ter (III.) toženki naložilo, da je tožniku dolžna povrniti 339,54 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper I. In III. točko izreka sodbe vlaga pritožbo toženka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Uvodoma poudarja, da je sklep formalno nezakonit, a za njegovo spremembo nima pravnega interesa. Na nepravilnost izreka bi moral opozoriti tožnik, če tega ni storil, je treba njegov zahtevek zavrniti.

Programska shema, kot jo je pri avtorski agenciji zavaroval tožnik, ne izpolnjuje strogih kriterijev avtorsko varovanega dela. Ta pravni status je pomemben, ker prevaljuje trditveno in dokazno breme v zvezi z avtorstvom na toženko. Ta je z zaslišanjem dveh prič dokazala, da avtorska shema ne izpolnjuje strogih kriterijev avtorsko pravnega varstva, ker ne vsebuje internih strokovnih kriterijev televizijske oziroma avdiovizualne stroke, ter da tožnik ni njen avtor. Predvsem je pomembna izpoved priče A. A.1 kot strokovno usposobljene in nepristrane priče, pri čemer iz razlogov sodišča ni mogoče razbrati, zakaj ji ni sledilo. Iz njegove izpovedi izhaja, da tisto, kar je tožnik predložil, ni bila dogovorjena programska shema, ki jo je bilo treba zaradi njegove nesposobnosti dodelati kolektivno. Shema ni bila izdelana v soglasju z zavezancem in ta pogoj ni bil nikoli izpolnjen. Iz zaslišanja zakonite zastopnice je razvidno, kaj je v tožnikovem izdelku umanjkalo, s tem pa je dokazno breme (posebno po izpovedi A. A.) prešlo na tožnika. Pri tem je treba A. A. obravnavati kot izvedeno pričo in bi tožnik svoje dokazno breme izpolnil zgolj s predlogom za postavitev izvedenca televizijske in avdiovizualne stroke. Med izpovedjo zakonite zastopnice in priče K. tudi ni razhajanj in razlogi sodbe v tem delu predstavljajo kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik ni predstavil, kaj naj bi za toženko počel v okviru ostalih pogodbenih podlag, toženka pa je zatrjevala, da je z njo zgolj sodeloval, ne pa izdelal programske sheme. Sodišče bi moralo zahtevek zavrniti, še posebej, ker je tožnik kot avtorsko delo, ki to ni, fraudolentno registriral nekaj, pri čemer je zgolj sodeloval in bil za to tudi plačan. Sodišče ne razume avtorskopravne zaščite in podceni pogodbeno določilo o toženkinem obveznem soglasju s tožniku naročenim izdelkom, ne opravi tudi objektivizacije izraza programska shema in ne upošteva, da tožnik v zvezi s tem strokovno odločilnim vprašanjem dokaznega bremena ni izpolnil. Zmotna identifikacija materialnopravnega okvira je vodila do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, na kar kaže vsebina sodne odločbe, ki se je ne da preizkusiti.

3. Na pritožbo je odgovoril tožnik in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je plačilo obveznosti v višini 3.167,22 EUR sprva uveljavljal v izvršilnem postopku, ki je po ugovoru toženke na podlagi sklepa izvršilnega sodišča prešel v pravdni postopek (drugi odstavek 62. člena ZIZ) in se nadaljeval po pravilih postopka izdaje plačilnega naloga (29. poglavje ZPP). Po ustaljeni sodni praksi gre za postopek po nepopolni tožbi2, zato je sodišče tožnika pozvalo, da jo dopolni z navedbami o dejanski podlagi tožbenega zahtevka ter z dokaznimi predlogi. Posebnost takšnega postopka je v izreku odločbe o glavni stvari, saj sodišče odloči, ali ostane plačilni nalog v dajatvenem delu v celoti ali deloma v veljavi ali se razveljavi (436. člen ZPP) in posledično tožbeni zahtevek zavrne. Sodišče prve stopnje je izrek odločbe oblikovalo pravilno, pri čemer ni bilo vezano na tehnično drugačen predlog tožnika glede dajatvenega zahtevka, ki ga je podal v dopolnitvi tožbe3. Nasprotno pritožbeno stališče o formalni nezakonitosti odločbe, ki bi narekovala zavrnitev tožnikovega zahtevka, zato ni utemeljeno.

6. Tožnik svoj tožbeni zahtevek utemeljuje na podlagi 9. člena Pogodbe o nerazkritju informacij, sklenjene 17. 3. 2017,4 ter zatrjuje, da je svojo pogodbeno obveznost izdelave programske sheme, ki jo je registriral pri Avtorski agenciji Slovenije, v celoti pravočasno izpolnil. Sodišče prve stopnje je pogodbo pravilno obravnavalo kot avtorsko pogodbo o naročilu dela, za katero se uporabljajo, če ni specialnih določil, določila o podjemni pogodbi (prvi in četrti odstavek 99. člena ZASP). Po izvedenem dokaznem postopku je pritrdilo tožniku, da je pogodbeno obveznost izpolnil, da rok za izpolnitev ni bil njena bistvena sestavina, da je bilo za konkretizacijo naročila potrebno sodelovanje s toženko, da je to potekalo in da mu nadomestilo ni bilo poravnano v okviru izplačil po drugih pogodbah.

7. Tožnik je programsko shemo registriral v Registru zavarovanih del, ki ga vodi Avtorska agencija Slovenije. Takšna registracija sicer nima konstitutivnega pomena na nastanek in varstvo avtorskih pravic po ZASP, saj avtorska dela uživajo pravno varstvo, tudi če niso zavarovana. Vendar pa registracija po določilu drugega odstavka 174. člena ZASP ustvarja dvojno domnevo, in sicer da gre za avtorsko delo5 in da avtorske pravice pripadajo tisti osebi, ki je v registru označena kot avtor. Zgolj s posplošenimi navedbami, da registrirano delo (nedvomno) ne predstavlja avtorskega dela, saj v njem ni nič individualnega in ustvarjalnega, toženka te domneve ne more izpodbiti. Napačno je tudi njeno stališče, da je dokazno breme za izkazovanje značilnosti avtorskega dela po zaslišanju priče A. A. prešlo na tožnika, saj naj bi priča po svoji procesni funkciji predstavljala izvedeno pričo. Ne le, da gre za novo trditev, priča tudi ni bila predlagana kot izvedena priča in takšne lastnosti v postopku nima. Gre za enega od družbenikov toženke, torej povezano (in ne povsem objektivno in nepristrano) osebo, ki je bil zaslišan o dejanskih okoliščinah spora in ne kot strokovnjak za avtorska vprašanja. Na toženki je dokazno breme, da s strani tožnika predložena programska shema ne predstavlja avtorskega dela, tega bremena pa v tem postopku ni zmogla.

8. Toženka v pritožbi vztraja, da shema, ki jo je predložil tožnik, ne izpolnjuje internih strokovnih kriterijev televizijske oziroma avdiovizualne stroke, ki pa jih ne pojasni.6 Pogodbeno določilo je zelo splošno in konkretneje predmeta pogodbe ne opredeljuje. Toženka se je že pred sklenitvijo pogodbe s tožnikom registrirala v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo, kjer je morala predložiti programsko shemo. Pritožbeno sodišče z vpogledom vanjo (priloga B3) ugotavlja, da gre za povsem splošen razpored programa, brez naslovov posameznih oddaj ali predstavitve njihove vsebine7, kljub vsemu pa ga je toženka poimenovala: (groba) programska shema. Zato ji sledi, da je s sklenitvijo pogodbe s tožnikom zasledovala cilj, da shemo napolni z vsebino, a očitno z izdelkom ni bila povsem zadovoljna. Zgolj nezadovoljstvo z idejo tožnika o vsebini programa8 pa še ne predstavlja razloga za zavrnitev plačila, posebno ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je tožnik v nadaljevanju svojo shemo dopolnjeval skladno s predlogi toženkinih zaposlenih, kot izhaja tudi iz medsebojne korespondence, in je torej z njimi tvorno sodeloval. Razlogi sodišča prve stopnje, ki jih je nanizalo v 17. in 18. točki sodbe, da je bilo oblikovanje programa odvisno predvsem od pridobitve sponzorskih sredstev, so prepričljivi in jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

9. Toženka kot razlog za neizpolnitev pogodbene obveznosti navaja tudi, da programska shema ni nastala kot avtorsko delo tožnika, temveč v soavtorstvu toženkinih zaposlenih. Pritožbeno sodišče sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je bila pravočasno oddana programska shema tožnikovo avtorsko delo in osnova za nadaljnje dogovarjanje o vsebini programa, kar je glede na naravo televizijskega dela običajno in je bilo predvideno tudi v sami pogodbi. Zgolj nujno sodelovanje s toženkinimi zaposlenimi ter preoblikovanje prvotne sheme, pa ne pomeni, da tožnik svojih pogodbenih obveznosti ni opravil. Končni izdelek ima zato sicer lahko več avtorjev, a to na izpolnitev toženkine pogodbene obveznosti ne vpliva. Ker pogodba tudi ni predpisovala oblike sheme (tabela, vezan tekst), mu neizpolnitve pogodbe niti iz omenjenega razloga, zaradi katerega je shemo preoblikoval toženkin informatik, ki kot avtor ni vpisan, ni mogoče očitati.

10. Toženka sodbi neutemeljeno očita kršitvi določb 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v dokazno oceno vpelo vse izvedene dokaze, tudi izpoved priče A. A., ki jo pritožba obširno, a segmentirano povzema, nato pa jih je prosto ocenilo v skladu z določilom 8. člena ZPP. Če ob tem ni pritrdilo priči, da izdelek tožnika ni predstavljal programske sheme in da tožnik ni njen avtor, ne pomeni, da je zagrešilo procesno kršitev in da miselni poti sodišča ni mogoče slediti. Sodba ima vse razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki so medsebojno skladni in utemeljujejo sprejeto odločitev. Iz njenih zaključkov izhaja, da je tožnik pravočasno izpolnil svojo pogodbeno obveznost z oddajo programske sheme, da toženka izpolnitve ni grajala in da je tožnik svoj izdelek kasneje prilagajal, upoštevajoč predloge toženkinih sodelavcev ter z njimi tvorno sodeloval. Glede na zavezo iz 6. člena Pogodbe, da bosta stranki storili vse, kar je v njuni moči, da jo ohranita v veljavi, in dejstvo, da je bil tožnik po 9. členu programsko shemo dolžan izdelati v soglasju s toženko, torej ob skupnem sodelovanju, je logičen tudi nadaljnji zaključek sodišča, da mu mora za njegov prispevek plačati v pogodbi dogovorjeno nadomestilo.

11. Med pravdnima strankama v pritožbenem postopku ni sporno, da se kasneje izvršena plačila tožniku po drugih pogodbah9 niso nanašala na plačilo izdelave programske sheme10, zato v postopku ni bilo pravno odločilno, kaj je bila vsebina preostalih tožnikovih obveznosti. Sodišče tudi ni prezrlo določila o izdelavi sheme v soglasju s toženko, temveč je soglasje pravilno razlagalo v smislu medsebojnega sodelovanja in upoštevanja toženkinih predlogov. Da bi imelo to določilo drugačno vsebino, tožnica ni zatrjevala, zato so pritožbeni očitki o njegovi „podcenjenosti“ neutemeljeni.

12. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka. Sodišče jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, pri čemer je tožniku priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR, povečano za materialne stroške in DDV, znaša 280 EUR. Svojo obveznost je toženka dolžna izponiti v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

1 Toženka na treh straneh pritožbe citira izseke njegove izpovedbe. 2 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 222/2012, II Ips 69/2011, II Ips 34/2012 in druge. 3 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 255/2010. 4 Ta določa: „Pogodbeni stranki sta sporazumni, da znaša enkratni strošek priprave programske sheme televizijskega programa, ki jo izdela upravičenec (tožnik) v soglasju z zavezancem v roku 15 dni po podpisu pogodbe, 2.000 EUR brez DDV ter ga je dolžan poravnati zavezanec upravičencu v roku trideset dni po začetku predvajanja TV programa, na osnovi izdanega računa s strani upravičenca.“ 5 To izhaja iz tudi iz Potrdila o vpisu v register, kjer je navedeno, da ima potrdilo značaj mnenja iz 4. odstavka 174. člena ZASP, da registrirano delo predstavlja avtorsko delo v smislu tega zakona. 6 V pritožbi izpostavljena izpoved zakonite zastopnice o napakah tožnikovega izdelka trditvene podlage ne more nadomestiti. 7 Rubrike so: novice in napovedniki oddaj, prva jutranja pogovorna oddaja, napovedniki dnevnih oddaj, najstniška oddaja – igre, sklop pogovornih oddaj v studiu... 8 Iz medsebojne korespondence ne izhaja, da bi bila zakonita zastopnica z delom tožnika nezadovoljna niti kaj bi želela v programski shemi drugače razdelati in popraviti ali da bi njegovo shemo zavrnila oziroma grajala napake v smislu 633. člena OZ, kot je podrobno pojasnilo sodišče v 19. točki sodbe. Nasprotno, stranki sta v nadaljevanju sodelovali in se dogovarjali tudi za prevzem drugih obveznosti s strani tožnika. 9 Kasneje sta bili sklenjeni še pogodbi o začasnem in občasnem delu upokojenca in o poslovnem sodelovanju. 10 Da bi se opravljena plačila nanašala na programsko shemo, je zakonita zastopnica toženke ob zaslišanju izrecno zanikala (27. in 28. stran prepisa zvočnega posnetka z naroka 15. 1. 2020).