Jedro

Opredelitev prepovedi konkurenčne dejavnosti in nelojalnega ravnanja delavca v času delovnega razmerja za hujšo kršitev delovnih obveznosti v Pravilniku o delovnih razmerjih tožene stranke ni bila nezakonita, saj je imela podlago v 88. členu ZDR/90. S tem, ko je tožnik v domačih prostorih opravljal avtomehaničarske storitve, kar je tudi dejavnost tožene stranke, je storil navedeno hujšo kršitev delovnih obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev disciplinskih sklepov tožene stranke z dne 11.6.2001 in 30.5.2002, s katerima mu je bila preklicana pogojna odložitev že dne 22.9.2000 izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožnik v pogojni dobi 10.2.2001 v domačih prostorih opravljal avtomehaničarsko dejavnost in s tem storil hujšo kršitev delovnih obveznosti iz 20. točke 58. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, to je kršitev konkurenčne prepovedi oziroma nelojalno ravnanje. Hkrati je sodišče zavrnilo tudi zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja do 31.3.2003, vključno s plačilom plače in drugimi izplačili od meseca junija 2002 dalje.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v gornjem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodbo sodišča prve stopnje je delno spremenilo tako, da je zavrnilo tudi plačilo regresa za letni dopust za leti 2001 in 2002. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo, formalno "iz vseh revizijskih razlogov". Navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni, kolikor se sodba sklicuje na konkurenčno klavzulo in odločbo sodnika za prekrške o odgovornosti tožnika za prekršek, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj konkurenčna klavzula nima več zakonske podlage in zaradi tožnikovega ravnanja ni bila ugotovljena ogroženost tožene stranke, poleg tega pa sodišče ni upoštevalo zastaranja disciplinskega postopka.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru je navajala, da se tožniku ni očitala konkurenčna dejavnost po prenehanju delovnega razmerja, temveč kršitev prepovedi konkurenčnega ravnanja v času obstoja delovnega razmerja. Za takšno prepoved pa je še vedno obstajala tudi zakonska podlaga. Poleg tega sodišče ni ugotavljalo tožnikove disciplinske odgovornosti na podlagi odločbe sodnika za prekrške, temveč je to odločbo navedlo zgolj kot dokaz, da je bil zoper tožnika zaradi ravnanja, ki je bilo predmet disciplinskega postopka, uveden tudi postopek pri sodniku za prekrške in ustavitev le tega zaradi zastaranja na zakonitost izreka spornega disciplinskega ukrepa ne vpliva. Predlagala je, da sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Izpodbijana sodba nima nejasnih razlogov in drugih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Zato v reviziji smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da je tožnik v mesecu februarju 2001 v domačih prostorih opravljal avtomehaničarsko dejavnost, ki pomeni za toženo stranko konkurenčno dejavnost, in da je bil takrat v pogojni dobi, ker mu je bil že nekaj mesecev pred tem izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja s pogojno odložitvijo izvršitve za 12 mesecev.

Opredelitev prepovedi konkurenčne dejavnosti in nelojalnega ravnanja delavca v času delovnega razmerja v Pravilniku o delovnih razmerjih tožene stranke za hujšo kršitev delovnih obveznosti ni bila nezakonita, saj je imela podlago v 88. členu v spornem času veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90-Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Ker je tožnik v domačih prostorih opravljal avtomehaničarske storitve, kar je tudi dejavnost tožene stranke, je sodišče utemeljeno zaključilo, da je storil navedeno hujšo kršitev delovnih obveznosti. Ker je to storil v pogojni dobi, je sodišče na podlagi drugega odstavka 90. člena ZDR/90 pravilno ugotovilo, da mu je tožena stranka zakonito preklicala pogojno odložitev že pred tem izrečenega disciplinskega ukrepa ne glede na ugotavljanje kvalifikatornih okoliščin v zvezi z novo hujšo disciplinsko kršitvijo.

V zvezi z ugovorom zastaranja teka disciplinskega postopka 93. člen ZDR/90 določa, da zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka ne teče v času postopka pred pristojnim sodiščem. Ker je zoper odločitev tožene stranke v zvezi z očitano disciplinsko kršitvijo tožnik prvič vložil tožbo že dne 4.7.2001 (pod opr. št. Pd 114/2001) in je v tem sporu glede dokončne odločitve o njegovem ugovoru uspel ter je postala sodba v tem sporu pravnomočna 30.4.2002, zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka v tem času ni tekel. Tako 6-mesečni zastaralni rok iz tretjega odstavka 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) do ponovne izdaje spornega dokončnega sklepa dne 30.5.2002 še ni potekel. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.