Jedro

Dimnikarska storitev po spornih računih je bila opravljena, tožena stranka pa je po svojih delavcih izvedbo te storitve tudi omogočala in v tej zvezi tudi podpisala delovne naloge. S tem je tožena stranka po osebah, ki sta imeli pooblastilo po zaposlitvi na konkludenten način izjavila svojo voljo za sklenitev pogodbe (prvi odstavek 18. člena in 80. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 1 z dne 25.3.2009 v veljavi za plačilo zneska 331,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.3.2009 dalje in za plačilo stroškov v višini 64,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.4.2009 dalje, vse plačljivo v 8 dneh. Poleg tega je sodišče prve stopnje še odločilo, da mora tožena stranka v 8 dneh povrniti tožeči stranki tudi 186,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka osem dnevnega roka dalje.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožeča stranka ni najavila namere opravljanja storitev dimnikarske službe v predpisanem 7-dnevnem roku. Namero opravljanja storitev pa tudi ni najavila na eden od načinov, ki so opredeljeni v 28. členu Uredbe. Tožeča stranka je sicer trdila, da je storitev vedno opravila v dogovoru s toženo stranko, vendar prvostopenjsko sodišče tudi samo navaja, da dokazov za svojo trditev ni podala. Zgolj trditev, da je M.B. izpovedal, da sta dimnikarjem vstop dovolila delavca V. in L. pa ni moč šteti kot potrditev nekega dogovora. Delavca nista pristojna za javna naročila in posledično nista bila seznanjena z razlogi, zaradi katerih so dovolili vstop dimnikarjem. Tudi ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da četudi je bila kršena obveznost predhodne najave, to ne vpliva na plačilo storitev. Glede samih storitev je relevantno dejstvo, ali so bile te storitve upravičene plačila ali ne. Dejstvo je, da storitve, ki so predmet obtoževanih računov, niso bile nikoli naročene. Ti računi so bili iz tega razloga tudi zavrnjeni, saj ni bilo priložene nobene naročilnice, na podlagi katere bi bili računi lahko izdani. Tožeča stranka ni najavila opravljanja storitev, kot to predpisuje Uredba. Podrejeno pa pritožnik še navaja, da je že v skladu z zakonom toženec kot javno podjetje vezan na zakonodajo o javnem naročanju, ki med drugim določa, da mora biti naročilnica ali druga ustrezna dokumentacija priložena ali citirana na izdanem računu. To je tudi predpogoj za plačilo računa.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

V konkretnem primeru je predmet pritožbenega izpodbijana sodba, s katero je bil v postopku na prvi stopnji končan spor majhne vrednosti. Takšna sodba pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena v zvezi s 480. členom ZPP). To pa pomeni, da se takšne sodbe ne sme izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi relativnih bistvenih postopkovnih kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi na ugotovljena pravno pomembna dejstva tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP.

Tožeča stranka je bila v spornem obdobju koncesionar za izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na dimnikarskem območju Občine. Zato nikakor ni pravno relevanten pritožbeni očitek, da delavca tožene stranke V. in L., ki sta dimnikarjem tožeče stranke kritičnega dne dovolila vstop v prostore tožene stranke (kjer so dimnikarji tožeče stranke nato opravili storitev čiščenja in merjenja, na podlagi katere tožeča stranka uveljavlja oziroma iztožuje sporno terjatev), nista bila pristojna za javna naročila. Koncesija za storitve je namreč izjema, ki ni predmet javnega naročanja, kar pomeni, da se Zakon o javnem naročanju (v nadaljevanju: ZJN-2) v kritičnem primeru ne uporablja (5. točka prvega odstavka 17. člena ZJN-2). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tožeča stranka v konkretnem primeru izvedla sporno dimnikarsko storitev v okviru opravljanja obvezne gospodarske javne službe varstva okolja (5. točka prvega odstavka 148. člena in drugi odstavek 148. člena Zakona o varstvu okolja; 22. do 26. člen Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom – Uredba), pri čemer ji je bila tožena stranka kot uporabnica storitev dimnikarske službe tudi dolžna dovoliti vstop v svoje prostore in s tem omogočiti neovirano in varno izvedbo storitve dimnikarske službe (prvi odstavek 29. člena Uredbe). Dimnikarska storitev po spornih računih je bila torej opravljena, tožena stranka pa je po svojih delavcih (kurjača V. in L. – navedbe tožene stranke v drugi pripravljalni vlogi) izvedbo te storitve tudi omogočala in v tej zvezi tudi podpisala delavne naloge. S tem je tožena stranka po osebah, ki sta imeli pooblastilo po zaposlitvi (upoštevaje tudi dotedanjo poslovno prakso med strankama) na konkludenten način izjavila svojo voljo za sklenitev pogodbe (prvi odstavek 18. člena in 80. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

Kar zadeva pritožbeno navedbo, da tožeča stranka ni najavila namere za opravljanje dimnikarskih storitev v predpisanem 7-dnevnem roku, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za prepozno in zato pravno neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.