Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 4,149.209,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Pritožbi tožeče in tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo proti njenemu zavrnilnemu delu. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožnici poleg že prisojene odškodnine priznana še nadaljnja odškodnina v znesku 3,300.000,00 SIT. Poudarja številne telesne poškodbe na raznih delih telesa, ki jih je utrpela tožnica, sklicuje se na dolgotrajne telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, na dejstvo, da je bila tožnica ob dogodku stara 29 let in da bo bolečine prestajala vse življenje, da je po ugotovitvah izvedencev prestajala močan sekundarni strah za izid zdravljenja in da so njene življenjske aktivnosti zmanjšane po seštevku odstotkov, ki so jih ugotovili izvedenci nevrolog, otorinolaringolog in kirurg kar za 20%. O konkretnem zmanjšanju tožničinih življenjskih aktivnosti se revizija sklicuje na obširna izvedenska mnenja in meni, da izpodbijana sodba ob takšnih ugotovitvah ni odmerila pravične denarne odškodnine. Tudi pri duševnih bolečinah v posledici skaženosti ni bilo upoštevano, da je skaženost nastala v mladih letih in da bodo duševne bolečine zaradi nje trajale vse življenje.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Ob uporabi določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo je sodišče druge stopnje v pravilni meri ocenilo vse pravno relevantne okoliščine, ki slede iz dejstev ugotovljenega dejanskega stanja.

Revizija ocenjuje, da pri tem nekatere pomembne ugotovitve niso bile upoštevane. Ob naštevanju teh (tožničina mladost, dolgotrajne telesne bolečine in nevšečnosti, utemeljen sekundarni strah, upad življenjskih aktivnosti, odstotkovno ugotovljen po izvedencih, sramovanje zaradi skaženega mezinca) se pokaže, da gre za iste dejanske ugotovitve, ki sta jih upoštevali že nižji sodišči. Vsa pravno pomembna dejstva, našteta v reviziji, slede že iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ki jih izpodbijana sodba povzema. Gre torej za pravno oceno, kolikšen je obseg tožničine škode in kolikšen denarni znesek z odmero pravične (denarne) odškodnine ji bo nudil zadoščenje.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za obravnavano nepremoženjsko škodo je bilo treba upoštevati namen odškodnine, ki je v zadoščenju zaradi izgube ali poškodovanja prizadete dobrine (telesne celovitosti, zdravja, izgleda, možnosti delovanja ob danih sposobnostih). Pri tem ima pomembno vlogo pomen prizadete dobrine glede na osebne razmere tožnice, njene življenjske aktivnosti in pričakovanja. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da navedenih izhodišč ni upoštevala. V zadostni meri pa je upoštevala tudi primerjavo s podobnimi primeri škod in odškodninami zanje. Navedena primerjava je zaradi zagotovitve enakega obravnavanja škod različnih obsegov in odškodnin zanje nujno potrebna.

S stališča pričakovanega trajanja telesnih bolečin in duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti in skaženosti je tožničini mladosti bila dana potrebna teža. Pri odškodnini za telesne bolečine izpodbijana sodba upošteva ne le njihovo trajanje v celoti, temveč tudi ugotovitev, da so hude bolečine trajale le teden dni. Čeprav ni mogoče mimo dolgotrajnega zdravljenja, povezanega predvsem s poškodbo glave, in z njim povezanih nevšečnosti, dosojene odškodnine iz tega naslova v znesku 1,500.000,00 SIT ni mogoče zviševati.

Pri odškodnini za strah so bile v pravilni meri upoštevane ugotovitve izvedencev o trajanju sekundarnega strahu. Pri tem pa ni mogoče mimo dejstva, da je strah za izid zdravljenja vendarle pogojen z objektivnimi okoliščinami, ki slede iz narave poškodb in možnostjo zapletov ob zdravljenju. Sodišče prve stopnje je strah ocenilo kot lažji (glej mnenje izvedenca kirurga), pri čemer je bil upoštevan tudi strah, ki je tožnici ostal ob vožnji z avtomobilom. Dosojena odškodnina v znesku 300.000,00 SIT je zato, posebej v primerjavi s podobnimi odškodninami v drugih primerih, primerna.

O posledicah nesreče so podali mnenje izvedenci kirurške, otorinolaringološke in nevrološke stroke. Vsak s svojega področja je navedel odstotek zmanjšanja tožničinih življenjskih aktivnosti z opisom prikrajšav. Poškodba nosu je tožnici povzročila (manjše) oteženo dihanje, poškodba mezinca desne roke nekoliko težje opravljanje strokovnih delovnih dolžnosti (tehnično risanje, uporaba računalnika), medtem ko je sindrom po pretresu možganov znatneje posegel v tožničine življenjske aktivnosti. Ob sicer znanih pojavih po možganskem pretresu (zmanjšana sposobnost koncentracije in slabši spomin) se je pri tožnici pojavila razburljivost in nestrpnost, nastajajo pa ji občasni močni glavoboli v obliki migrene z auro. Prav slednje je pogojevalo odmero odškodnine v znesku 1,800.000,00 SIT, ki bi sicer - ob običajnih postkomocijskih težavah - odstopala od odmer v podobnih primerih. Zato tako dosojene odškodnine ni mogoče zviševati. Izračunavanje obsega zmanjšanja življenjskih aktivnosti s seštevanjem odstotkovnih prikrajšav, ki so jih ugotovili izvedenci, bi pri obravnavi škode iz tega naslova zaradi posebne teže nevroloških težav ne dalo prave slike.

Tudi za duševne bolečine zaradi skaženosti je tožnici bila dosojena primerna odškodnina v znesku 400.000,00 SIT. Moteči in opazen izgled mezinca, ki ni v normalni legi, kar tožnico moti pri kontaktih z ljudmi, predstavlja poslabšani izgled, vendar v toliko manjši meri, da o skaženosti v pravem pomenu besede niti ni mogoče govoriti.

Izpodbijana sodba je zato pravilno ugotovila, da "objektivna in subjektivna skaženost ni huda, zaradi česar tudi duševne bolečine niso ekstremno hude". Tudi iz tega naslova dosojene odškodnine zato ni mogoče zviševati.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo na podlagi določbe 393. člena ZPP.