Jedro

Ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče v sklepu ni navedlo vsebine zapisnika o razgovoru z otrokoma.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke z dne 10.1.2000, s katerim je tožeča stranka zahtevala izselitev toženca iz stanovanja v M. Odločilo je tudi, da preneha veljati sklep o začasni odredbi z dne 4.10.1999, s katerim sta bila mladoletna otroka pravdnih strank M. in P. začasno dodeljena v vzgojo in varstvo materi M.L. in s katerim je bilo naloženo tožencu, da mora za vsakega od otrok plačevati mesečno preživnino v znesku 25.000,00 SIT za vsakega. Ugodilo je predlogu tožene stranke z dne 25.1.2000 in izdalo začasno dredbo, s katero je odločilo, da se mladoletna otroka dodelita v vzgojo in varstvo očetu I.L. in da mora M.L. za njuno preživljanje plačevati za vsakega po 17.000,00 SIT mesečno. Odločilo je, da ta začasna odredba velja do pravnomočne rešitve pravdne zadeve.

Proti sklepu se tožeča stranka pritožuje zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da sodišče ni navedlo bistvenih razlogov, na katerih temelji sklep, oziroma je zapisalo, da so ti razvidni iz vsebine zapisnika o opravljenem razgovoru z otrokoma, ki pa ga zaradi varstva koristi otrok v sodno odločbo ni povzelo. S tem ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti. Nelogično je, da je sodišče z navedbami iz zapisnika o opravljenem razgovoru izvedlo tudi sklep, da ni potrebna izselitev toženca iz skupnega stanovanja. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb in dokaznih predlogov tožeče stranke. Tožnica vztraja, da je sama dobra in skrbna mati in bi za oba otroka primerneje skrbela. Vprašanje je, zakaj tožnica naenkrat ni več skrbna mati. Tožnica se tudi ne strinja z višino stroškov, ki odpadejo na posameznega otroka za mesečno preživljanje. Njegovi dohodki za približno 40 % presegajo njene.

Toženec je odgovoril na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavani sklep je sklep o začasni odredbi, kar pomeni, da gre za začasno ureditev razmerij med strankama, torej do konca pravdnega postopka. Tudi presoja razlogov za odločanje mora biti podrejena namenu začasne odredbe, to je, da je zadevo treba urediti začasno, pri tem pa naj bo odločitev kar se da hitra. Presoja izpodbijanega sklepa s takega stališča pokaže, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, in da niso podani pritožbeni razlogi, ki jih zatrjuje pritožba. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje in kot odgovor na pritožbene trditve še dodaja: Ne gre za bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni navedlo vsebine zapisnika o razgovoru z otrokoma. Za način, za kakršnega se je v zvezi z obrazložitvijo odločilo sodišče prve stopnje, je imelo podlago v členu 410/2 Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Po tej določbi se o razgovoru sestavi zapisnik, zaradi varstva koristi otroka pa sodišče lahko odloči, da se staršem ne dovoli vpogled v zapisnik.

Ko gre za vprašanje, zakaj sta po novi odločitvi sodišča prve stopnje otroka začasno dodeljena tožencu, in, ali je dejansko stanje dovolj razčiščeno, ima po prepričanju pritožbenega sodišča izpodbijani sklep zadostne razloge, ki so prepričljivi v takem obsegu, da jih pritožbene trditve ne morejo omajati. S temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, zato jih ni treba ponavljati.

Pravilno je določeno tudi o višini začasne preživnine. Ta odločitev je pravilna glede na podatke, s katerim je sodišče prve stopnje razpolagalo in s čemer se je pritožnica strinjala, ko je šlo za obratno situacijo, ko sta bila torej otroka njej dodeljena. Sicer pa tako glede dodelitve otrok kot glede višine preživnine velja, da bo moralo sodišče prve stopnje o stvari čimprej odločiti, odločtev z izpodbijano začasno odredbo pa je le začasna.

Pritožba ima sicer prav, da sodišče predloga za izdajo začasne odredbe o izselitvi toženca iz skupnega stanovanja ni presodilo po določbi 2. odstavka 411. člena ZPP, ki določa, da je začasna odredba o izselitvi drugega zakonca iz skupnega stanovanja mogoča, če je to potrebno, da se prepreči nasilje. Skope razloge izpodbijanega sklepa glede tega vprašanja je mogoče razumeti tako, da za izselitev toženca ni pogojev zaradi tega, ker sta mu začasno dodeljena v vzgojo oba otroka. S ponovnim poudarkom, da gre le za začasno odločanje in za situacijo, ko je torej mogoče vložiti tudi več predlogov za izdajo začasne odredbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe za izselitev toženca, pravilna. Podatki v spisu namreč kažejo, da se je toženec z otrokoma izselil. Zato v tem hipu za dopolnjevanje dokaznega postopka v zvezi s tem vprašanjem ni razlogov in je torej odločitev pravilna.

Neutemeljeno pritožbo je bilo zato treba zavrniti in sklep potrditi (člen 365 točka 2 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki predstavljajo stroške za odgovor na pritožbo temelji na določilu čl. 155/1 in 366 ZPP, ker ne gre za stroške, ki so bili potrebni za odločitev.