Jedro

Stranki pravnih posledic naknadne nemožnosti izpolnitve dela pogodbene obveznosti nista prepustili zakonski ureditvi, temveč sta jih v skladu z načelom svobodnega urejanja pogodbenih razmerij vnaprej uredili sami.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati 75.552,01 EUR (prej 18,105.284,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2005 do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper navedeno odločitev je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišči nižjih stopenj sta tisti del pogodbe, ki se nanaša na drugi obrok kupnine, napačno tolmačili. Revident se ne strinja z oceno drugostopenjskega sodišča, da je prišlo do nemožnosti izpolnitve pogodbe iz objektivnega razloga, za katerega nobena stranka ni odgovorna. Razlogi za neizpolnitev izvirajo iz sfere toženke, ki bi se pri sklepanju pogodbe lahko in morala zavedati, da na kupljeni parceli ne bo mogla zgraditi večstanovanjskega objekta. Resda je tožnika obvestila o zapletih, a to ne vpliva na dejstvo, da je tožnik kot pogodbi zvesta stranka prejel mnogo manj kot bi prejel, če bi se pogodba izpolnila, kot je bilo dogovorjeno (prejel je za več kot tretjino manjšo premoženjsko vrednost). Zatorej je edina možna posledica ta, da zaradi nemožnosti prejema 100 m² finalizirane stanovanjske površine prejme njeno denarno protivrednost, upoštevaje cene na dan, ko bi toženka morala izpolniti svojo obveznost. V pogodbi je sicer napisano, da znaša vrednost te nepremičnine 25,000.000 SIT, vendar sta sodišči pri tem spregledali pristavek “cca “, ki potrjuje, da je bila vrednost navedena iz davčnih razlogov. Ne drži, da gre za fakultativno obveznost. Pogodba toženki ni dala možnosti izbire med načini izpolnitve. Toženka se je namreč zavezala svojo obveznost izpolniti (zgolj in edino) na način, da tožniku izroči 100 m² finalizirane stanovanjske površine v prvem ali drugem nadstropju večstanovanjskega objekta, in nič drugega. Ker ta izpolnitev iz razlogov na njeni strani ni bila več možna, mu je dolžna plačati denarno protivrednost, sicer je neupravičeno obogatena.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik v reviziji vsebinsko povzema očitke, ki jih je uveljavljal že v pritožbi, nanje pa je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Ni mogoče pritrditi njegovi tezi, da je edina možna posledica nemožnosti izpolnitve dela toženkine pogodbene obveznosti ta, da tožniku plača denarno protivrednost 100 m² finalizirane stanovanjske površine, upoštevaje cene na dan, ko bi morala izpolniti svojo obveznost. Za obravnavani primer je namreč bistveno, da sta pravdni stranki že ob sklepanju pogodbe vnaprej predvideli, da lahko pri izgradnji večstanovanjskega objekta pride do zapletov in posledično do naknadne nemožnosti izpolnitve tistega dela toženkine pogodbene obveznosti, ki je vezan na izročitev stanovanja v tem objektu. Stranki torej pravnih posledic naknadne nemožnosti izpolnitve dela pogodbene obveznosti nista prepustili zakonski ureditvi, temveč sta jih v skladu z načelom svobodnega urejanja pogodbenih razmerij vnaprej uredili sami. Njihov nastop sta vezali na nastanek „zapleta pri izgradnji večstanovanjskega objekta“ kot objektivnega dejstva, zato niti ni bistveno, katera od strank je odgovorna za nemožnost izpolnitve. Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP), sta se za tak primer dogovorili, da se kupcu oziroma toženki „omogoči, da drugi del kupnine poravna z drugo enakovredno nepremičnino, izplača znesek gotovinsko brez obresti z devizno klavzulo...“. Ob tem je treba pritrditi sodišču druge stopnje, da iz vsebine navedenega dogovora jasno izhaja, da tožnik v takšnem primeru ni upravičen do denarne protivrednosti nadejane se nepremičnine. Stranki namreč gotovinskega izplačila nista vezali na vrednost nedenarne izpolnitve, temveč na vrednost drugega dela kupnine 25,000.000 SIT. Toženka je tako s plačilom preostanka kupnine (upoštevaje devizno klavzulo) opravila prav tisto izpolnitveno ravnanje, ki je bilo predmet pogodbeno dogovorjene obveznosti.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožnika zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).