Jedro

Ker je tožnik v prošnji za dovoljenje za začasno prebivanje v državi navedel, da je v državo prišel kot begunec, kasneje pa je posredoval podatek, da v Sloveniji prebiva že od leta 1980 in da ima potni list deponiran na sodišču, bi moral upravni organ razčistiti vse sporne okoliščine in ugotoviti, ali je tožnik pred vložitvijo prošnje zakonito prebival v državi in izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 13. člena ZTuj.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 1102/2000-13 z dne 13.9.2000 in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.5.2000, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep Upravne enote L. z dne 20.3.1998 o zavrženju zahteve za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v državi. V razlogih izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da je bila tožnikova prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje z dne 3.11.1997 pravilno zavrženo zato, ker tožnik po 2. odstavku 81. člena Zakona o tujcih (ZTuj) ni zaprosil za sprejem v državljanstvo v zakonsko določenem roku. Postal je tujec in bi moral, po 2. odstavku 13. člena ZTuj, pri pristojnem organu zaprositi za dovoljenje za začasno bivanje še pred potekom časa dovoljenega bivanja. Tožniku je bilo kot državljanu SFRJ dovoljeno bivanje do 25.2.1992 in bi do tega datuma moral zaprositi za ustrezno dovoljenje. V obravnavanem primeru gre za zamudo materialnega roka, ki ga ni mogoče podaljšati, posledica zamude pa je izguba pravice do začasnega bivanja, kar sta pravilno ugotovila, organ prve stopnje in tudi tožena stranka, ki sta uporabila zakon, ki je veljal v času odločanja. Prvostopno sodišče je navedlo, da je bilo s kasnejšo odločbo Ustavnega sodišča RS ugotovljeno, da ZTuj ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije in da je bil v skladu s to odločitvijo Ustavnega sodišča sprejet Zakon o urejanju statusa državljanov, drugih držav naslednic SFRJ v Republiki Sloveniji, ki v 1. členu določa, da se državljanu druge države naslednice nekdanje SFRJ - tujcu, ki je na dan 27.12.1990 imel na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in od tega dne dalje v Republiki tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25.6.1991 prebival v Republiki Sloveniji, in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno tudi živi, izda dovoljenje za stalno prebivanje, ne glede na določila ZTuj, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

Tožnik v pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nerazumljiva in temelji na napačni uporabi materialnega prava. Stališče prvostopnega sodišča je pravno nevzdržno, saj se tako, kot upravni organi, sklicuje na 2. odstavek 81. člena ZTuj. Po tem stališču tožnik oziroma vsi državljani drugih republik, ki niso zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije v zakonsko določenem roku, ali jim je bila izdana negativna odločba, pa niso v roku dveh mesecev in sicer bodisi od preteka tega roka ali izdaje take dokončne odločbe, vložili prošnje za začasno prebivanje, to pravico za vedno izgubili. To bi pomenilo, da so izgubili tudi pravico do kasnejše vložitve prošnje za začasno prebivanje. Tako stališče je v nasprotju s pravom, saj bi to dejansko pomenilo, da so za vse tiste osebe, ki so že pred osamosvojitvijo živele v Sloveniji, pa niso niti zaprosile za državljanstvo niti niso v roku 2 mesecev vložile prošnje za začasno prebivanje, vsi zakonski predpisi glede izdaje začasnega prebivanja popolnoma brezpredmetni, saj je bila sama vložitev prošnje za začasno prebivanje za njih enkratnega značaja in tako vezana na materialni prekluzivni rok dveh mesecev. To bi pomenilo, da so navedene osebe občutno v slabšem položaju od vseh drugih tujcev. Taka razlaga je popolnoma napačna, saj iz določb 1. in 2. odstavka 13. člena tedaj veljavnega ZTuj izhaja, da lahko tujec, ki pride na območje Republike Slovenije z veljavnim potnim listom, prebiva v državi 3 mesece oziroma toliko časa, kolikor mu to dovoljuje izdani vizum. Torej, oseba, ki je leta 1992 sicer živela v Republiki Sloveniji pa ni vložila prošnje za državljanstvo in prošnje za začasno prebivanje in je tako postala tujec ter zapustila državo in se potem ponovno vrnila kot tujec v Slovenijo ter je izpolnjevala predpisane pogoje po 2. odstavku 13. člena ZTuj za pridobitev začasnega bivanja, le tega ne more storiti, saj je že leta 1992, po preteku materialnega prekluzivnega roka, to pravico za vedno izgubila. Stališče sodišča, da je rok za vložitev prošnje za začasno prebivanje absoluten in s tem prekluziven, nima nobene podlage v pozitivni zakonodaji.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po 14. členu ZTuj, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku, se lahko izda dovoljenje za prebivanje kot dovoljenje za začasno prebivanje ali dovoljenje za stalno prebivanje ob pogojih, določenih v tem zakonu in to vedno na vlogo tujca.

Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je tožnik dne 3.11.1997 vložil prošnjo za začasno prebivanje na podlagi 2. odstavka 13. člena Zakona o tujcih, ki jo je nato na zahtevo upravnega organa prve stopnje 1.12.1997 dopolnil s predložitvijo prošnje na izpolnjenem predpisanem obrazcu. Tožnik je v prošnji navedel, da je imel status begunca in da je bival v prehodnem domu za begunce v Š. Iz njegove dopolnjene vloge pa izhaja, da naj bi prišel na območje Slovenije 1.10.1980, njegov potni list pa naj bi se nahajal na sodišču. V vlogi ni zatrjeval, da je zaprosil za državljanstvo Republike Slovenije oziroma za dovoljenje za stalno prebivališče oziroma ni zahteval, da se njegova prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje obravnava po predpisih, ki urejajo status državljanov druge republike bivše SFRJ.

Ker je upravni organ prve stopnje ugotovil, da iz uradnih evidenc ni razvidno, da bi imel tožnik status begunca, bi moral po presoji pritožbenega sodišča, glede na dopolnjeno vlogo, v kateri tožnik navaja, da je prišel v državo 1.10.1980, preveriti ta podatek, saj je sporno, kdaj je tožnik resnično prišel v državo. Ker se sklicuje na potno listino, ki naj bi bila na sodišču, je ostalo nepojasnjeno tudi vprašanje, ali je morebiti tožnik, pred vložitvijo prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, zakonito prebival v državi na podlagi veljavne potne listine in izpolnjuje kot tujec pogoje za začasno prebivanje po 2. odstavku 13. člena ZTuj.

Tožniku bi moralo biti v upravnem postopku omogočeno, da pojasni vse navedene sporne okoliščine, saj so pomembne za pravilno odločitev v zadevi. Prvostopenjsko sodišče, po presoji pritožbenega sodišča, izpodbijane odločbe ni preizkusilo v navedenem obsegu in ni odgovorilo na tožbene trditve, ki napadajo uporabljeno pravno podlago odločitve. Zato bo moralo zadevo ponovno obravnavati, presoditi tožbene navedbe in zakonitost izpodbijane odločbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje (76. člen Zakona o upravnem sporu).