Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča pritožnica pravil o prekluziji ne more obiti tako, da v pritožbenem postopku zatrjuje, da kot prava nevešča stranka na zapuščinski obravnavi ni vedela, da mora podati navedbe o odpovedi dedovanju druge dedinje, v pritožbenem postopku pa zastopana po odvetniku, predloži kot dokaz fotokopijo izročilne pogodbe brez zatrjevanj in dokazov, da je izjava o odpovedi neuvedenemu dedovanju sestavljena v skladu z zahtevami takrat veljavnega ZD.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje za dedinji po pokojni J.V. na podlagi zakona razglasilo hčerki zapustnice V.J. (pritožnico) in D.F. (točka I izreka). Nadalje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapustničinega premoženja: sredstva na TRR v znesku 1.406,00 EUR ter neizplačane pokojninske dajatve ZPIZ-a Slovenije v znesku 1,79 EUR (točka II izreka).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo dedinja V.J. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pojasnjuje, da je sodišču pozabila predložiti izročilno pogodbo z dne 13. 6. 1990 oziroma je kot prava nevešča stranka zmotno mislila, da sodišče s to pogodbo razpolaga. Iz izročilne pogodbe izhaja, da so se pokojna J.V. in dedinji dogovorile, da bo pokojna na dedinjo V.V. (sedaj J. - pritožnico) kot prevzemnico prenesla vse svoje premoženje. V točki 5 pa se je udeleženka, to je druga dedinja D.F. odpovedala dediščini, ki bi ji šla po materini smrti. Ta izročilna pogodba vsebuje izjavo dedinje D.F. o odpovedi neuvedenemu dedovanju, kar pa je potrebno upoštevati. Zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja je tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Pritožnica se ne strinja z odločitvijo sodišča, da dedinji D.F. pripada ½ zapuščine, ker le ta ne more biti dedinja po zapustnici, ker predmetna pogodba vsebuje jasno izjavo dedinje o odpovedi neuvedenemu dedovanju.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnica v pritožbi navaja nova dejstva, torej dejstva, ki jih ni navajala v postopku pred sodiščem na prvi stopnji. Upoštevaje določbo prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se glede na določbo 163. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva ter predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

5. Iz zapisnika o opravljeni zapuščinski obravnavi (list. št. 17) izhaja, da se je pritožnica obravnave udeležila in da takrat ni navajala dejstva, ki ga zatrjuje sedaj v pritožbi (da se je druga dedinja, to je njena sestra D.F., že v letu 1990 odpovedala dedovanju po zapustnici). Kot razlog da tega dejstva na zapuščinski obravnavi ni zatrjevala, sedaj v pritožbi, ko je zastopana po odvetniku, navaja, da je sodišču pozabila predložiti izročilno pogodbo z dne 13. 6. 1990 oziroma da je kot prava nevešča stranka zmotno mislila, da sodišče razpolaga s predmetno pogodbo.

6. Ob presoji zahtevane skrbnosti, ki se na zapuščinski obravnavi pričakuje od dedinje kot prava nevešče stranke, sodišče druge stopnje delno pritrjuje pritožbi. Na zapuščinski obravnavi pritožnica ni bila poučena, da mora do konca zapuščinske obravnave pred sodiščem prve stopnje navesti vsa relevantna dejstva, ker tega v pritožbi ne bo več mogoče, zato po presoji sodišča druge stopnje ne gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, upoštevaje načelo pomoči neuki stranki1. 7. Ne glede na to pa pritožbi dedinje ni mogoče ugoditi. V dokaz trditve, da se je druga dedinja, to je sestra D.F. odpovedala neuvedenemu dedovanju, je pritožbi pritožnica priložila fotokopijo izročilne pogodbe, datirane z dne 13. 6. 1990. Drži, kot navaja pritožba, da je v točki V pogodbe navedeno, da se D.F., roj. V., ki je hčerka izročevalke, v sporazumu z izročevalko odpove dediščini, ki bi ji šla po materini smrti. Iz pogodbe ni razvidno in pritožnica tudi ne zatrjuje, da je bila izročilna pogodba overjena po sodniku. ZD (Ur. l. RS, št. 15/1976), ki je veljal v času sklenitve predložene izročilne pogodbe, je namreč v tretjem odstavku 137. člena določal, da je za veljavnost sporazuma o odpovedi dedovanju, ki še ni uvedeno, potrebno, da je sestavljen v pisni obliki in overjen po sodniku2. Slednje pomeni, da v pritožbi novo zatrjevano dejstvo ter zanj predložen dokaz, ne moreta vplivati na odločitev sodišča prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča pritožnica pravil o prekluziji ne more obiti tako, da v pritožbenem postopku zatrjuje, da kot prava nevešča stranka na zapuščinski obravnavi ni vedela, da mora podati navedbe o odpovedi dedovanju druge dedinje, v pritožbenem postopku pa zastopana po odvetniku, predloži kot dokaz fotokopijo izročilne pogodbe brez zatrjevanj in dokazov, da je izjava o odpovedi neuvedenemu dedovanju sestavljena v skladu z zahtevami takrat veljavnega ZD. Kolikor bi sodišče druge stopnje pritožnici omogočilo, da svojo pritožbeno novoto še dodatno pojasnjuje in dokazuje v ponovljenem postopku, bi takšno postopanje preseglo namen zakonske določbe o prekluziji.

8. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče tudi ni storilo procesnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (določba 353. člena ZPP).

1 Določba 12. člena ZPP: Stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori sodišče, katera pravdna dejanja lahko opravi. 2 Po določbi 3. točke 47. člena Zakona o notariatu - Ur. l. RS, št. 13/1994 s spremembami, veljaven v času odločanja sodišča prve stopnje, pa mora biti sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju sestavljen v obliki notarskega zapisa.