Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sodba Psp 302/2017

ECLI:SI:VDSS:2017:PSP.302.2017.1 Oddelek za socialne spore

vračilo prejete štipendije prepozna pritožba
Višje delovno in socialno sodišče
14. september 2017
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ima stranka na podlagi prvega odstavka 238. člena ZUP pravico do pritožbe. Pritožba se, če ni z zakonom drugače določeno, vloži v 15 dneh od dneva vročitve odločbe (235. člen ZUP). Če je pritožba prepozna, pa je iz tega razloga ni zavrgel že organ prve stopnje, jo po prvem odstavku 236. člena ZUP zavrže organ druge stopnje. Pritožba vložena 2. 7. 2014 je bila, upoštevaje, da je bila odločba z dne 10. 7. 2013 tožniku vročena 12. 7. 2013 nedvomno prepozna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe krije proračun Republike Slovenije.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 10. 7. 2013 in sklep tožene stranke št. ... z dne 10. 6. 2015 ter da se zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki (I. točka izreka) in sklenilo, da stroški zastopanja tožnika po odvetniku se krijejo iz proračuna RS (II. točka izreka). Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo po izvedenem obširnem dokaznem postopku v okviru katerega je ugotovilo, da je bila pritožba, ki je bila vložena 2. 7. 2014, vložena po preteku 15 dnevnega pritožbenega roka. Odločba z dne 10. 7. 2013 je bila tožniku vročena 12. 7. 2014. Dokazne predloge, da se zaslišita kot priči še B.B. in C.C. je kot neutemeljene zavrnilo, saj je iz že izvedenih dokazov z zaslišanjem tožnika, zaslišanjem strokovne delavke na CSD A. ter s poizvedbami pri CSD A. in na podlagi listinske dokumentacije v upravnem spisu imelo zadosti podlage za odločitev, ali je tožnik zoper odločbo CSD A. z dne 10. 7. 2013 vložil pravočasno pritožbo ali ne. Pri tem je izrecno ugotovilo, da se v upravnem spisu tožene stranke nahaja samo pritožba z dne 1. 7. 2013, ki jo je CSD A. prejel s strani tožene stranke, kamor je bila neposredno vloženaj, in da je tožnik pritožbo z dne 19. 7. 2013 predložil v sodnem postopku.

2. Pritožuje se tožnik. Meni, da je materialnopravna in protispisna ugotovitev sodišča, da pritožba ni bi bila vložena pravočasno. Meni, da se sodišče ni v zadostni meri izreklo in opredelilo glede zavrnitve in neizvedbe dokaznega predloga glede zaslišanja B.B. ter C.C. Tožnik bi z izvedenima dokazoma lahko dokazal, da je vložil pritožbo pravočasno. Sodišče bi navedeni dokaz moralo izvesti tudi iz razloga, da bi raziskalo kontradiktorne navedbe med trditvami priče D.D., tožnika ter priloženimi dokazi. Pritožba z dne 19. 7. 2013 ni bila zabeležena iz razloga, ker ni bila evidentirana, saj jo je toženka založila. Toženka je tako naredila napako in so vsled temu listine upravnega spisa prirejene za potrebe predmetnega postopka. Nerazumno bi bilo, da bi referentka, potem ko je našla predmetno pritožbo le-to evidentirala in priznala svojo napako. Tako je tudi napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in tožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj je toženka pritožbo prejela pravočasno. Navedbe tožnika so napačno povzete. Nadalje pritožba navaja, da je prvostopenjsko sodišče v 14. točki obrazložitve prišlo samo s seboj v nasprotje, ko navaja, da nima nobenega razloga za dvom v izpoved zaslišane priče in pojasnilo CSD A., da razen pritožbe z dne 1. 7. 2014, ki je bila vložena neposredno pri toženi stranki, druge pritožbe zoper odločbo z dne 10. 7. 2013 ni prejela. Prav tako sodišče ne verjame, da bi v primeru, ko bi se v predalu priče našla založena pritožba, takšno dejstvo zanikali tudi drugi, sodelavka priče, direktor CSD. Nasprotje pritožba vidi v tem, da je sodišče v celoti poklonilo dobro vero le priči D.D., delavki toženke, ki je pri njej še zmeraj zaposlena, napačno pa presodilo navedbe tožnika. Meni, da se prvostopenjsko sodišče ni zadostno opredelilo do tožbenih navedb in s tem kršilo določbe 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba nadalje meni, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo vse okoliščine, ki izkazujejo, da je bila predmetna pritožba pravočasno vložena, kar bi nesporno potrdili tudi predlagani priči, saj je šlo za relevantne dokaze, do neizvedbe predlaganega dokaza pa se v sodbi ni opredelilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih zatrjuje pritožba.

5. V predmetni zadevi tožnik izpodbija dokončni sklep toženca z dne 10. 6. 2015 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dnem 10. 7. 2013, s katero je bilo odločeno, da tožniku priznana pravica do državne štipendije po odločbi z dne 29. 9. 2008 preneha s 1. 9. 2010 in je dolžan vrniti prejete zneske državne štipendije za šolsko leto 2009/2010 v znesku 2.432,70 EUR. V zadevi je sporno, ali je tožnik pravočasno vložil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 10. 7. 2013. S sklepom z dne 10. 6. 2015 je namreč toženec tožnikovo pritožbo, ob ugotovitvi, da je bila pritožba, vložena 2. 7. 2014, prepozna, zavrgel. 6. Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ima stranka na podlagi prvega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 24/2016 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) pravico do pritožbe. Pritožba se, če ni z zakonom drugače določeno, vloži v 15 dneh od dneva vročitve odločbe (235. člen ZUP). Če je pritožba prepozna, pa je iz tega razloga ni zavrgel že organ prve stopnje, jo po prvem odstavku 236. člena ZUP zavrže organ druge stopnje.

7. Pritožba vložena 2. 7. 2014 je bila, upoštevaje, da je bila odločba z dne 10. 7. 2013 tožniku vročena 12. 7. 2013 nedvomno prepozna.

8. Pritožbeno sodišče je v predmetni zadevi že enkrat odločalo in takrat pritožbi ugodilo, saj je ostalo dejansko stanje glede trditev tožnika, da je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 20. 7. 2014 vložil že 19. 7. 2013, premalo razjasnjeno.

9. Že v tožbi in tekom postopka na prvi stopnji je tožnik navajal, da je 19. 7. 2013 neposredno pri prvostopenjskem organu, torej Centru za socialno delo A., vložil pritožbo. Ponovno jo je vložil 2. 7. 2014 potem, ko je po poizvedbah na centru ugotovil, da o pritožbi ni bilo odločeno, temveč se še vedno nahaja v predalu tam zaposlene D.D. in je to pritožbo našla njena nadrejena.

10. V ponovljenem sojenju je prvostopenjsko sodišče zaslišalo tožnika B.B., D.D., strokovno sodelavko Centra za socialno delo A., opravilo poizvedbe glede odsotnosti D.D. v juliju 2014 ter kdo jo je nadomeščal, kakor tudi pojasnilo o tem, ali je bila pritožba z dne 19. 7. 2014, v času odsotnosti zaslišane priče, najdena v predalu njene mize in če je bila najdena, ali je bila tudi zabeležena kot vloga ter vložena v spis. Po izvedbi dokazov z vsemi pisnimi listinami v sodnem in upravnem spisu je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje B.B. in C.C. kot neutemeljeno in nepotrebne.

11. V 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče izrecno pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog, da se zaslišita kot priči še B.B. in C.C. V zvezi s tem tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da sodišče zavrnitev dokaznih predlogov ni v sodbi z ničemer pojasnilo. Pritožbeno sodišče šteje, da je prvostopenjsko sodišče ustrezno pojasnilo zavrnitev dokaznega predloga, da se zaslišita kot priči še B.B. in C.C., glede tega, ali je tožnik dne 19. 7. 2013 pri CSD A. vložil pritožbo, saj je imelo v izvedbi vseh dokazov zadostno podlago za odločitev in za ugotovitev dejstva, ali je tožnik vložil pritožbo pravočasno ali ne.

12. Pritožbeno sodišče šteje, da je prvostopenjsko sodišče dejstva, glede časa vložitve pritožbe tožnika skrbno in vestno presodilo na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

13. Iz pisne dokumentacije v upravnem in sodnem spisu izhaja, da je tožena stranka 10. 7. 2013 izdala odločbo na podlagi katere tožniku preneha pravica do državne štipendije 1. 9. 2010 in da jo je ta dolžan vrniti za šolsko leto 2009/2010 v višini 2.432,70 EUR v 30 dneh od dneva vročitve te odločbe. Odločba je bila 12. 7. 2013 vročena tožniku.

14. Naslednji dopis v upravnem spisu je datiran na dan 17. 7. 2013 in sicer gre za prošnjo za odlog vračila državne štipendije. Tožnik prosi za odlog vračila štipendije do zaposlitve oziroma za čas enega leta, ker je brez zaposlitve in brez lastnih sredstev, živi s starši, ki prav tako nimata lastnih dohodkov. Istega dne je bil sklenjen tudi dogovor o odlogu vračanja štipendije med CSD A. in tožnikom. Dogovorjen je bil odlog vračila državne štipendije do 31. 7. 2014. 15. 14. 11. 2014 je CSD A. tožniku posredoval opomin pred davčno izvršbo zaradi neupravičeno pridobljene štipendije, v katerem ugotavlja, da tožnik dolga še ni poravnal in naj ga poravna v roku 15 dni od vročitve tega dopisa. Dopis je bil vročen tožeči stranki 18. 11. 2014. Iz uradnega zaznamka CSD z dne 19. 11. 2014 izhaja, da sta se oglasila starša tožnika in povedala, da je sin dobil opomin pred izvršbo, čeprav se je pritožil na MDDSZ in odgovora do danes ni dobil, zato štipendije ne bo vračal. 16. Med CSD A. (D.D.) in Ministrstvom za delo (E.E.) je v upravnem spisu korespondenca z dne 19. 11. 2014. Najprej D.D. posreduje E.E. dopis, da sta se zglasila starša tožnika, kateremu je poslala opomin pred davčno izvršbo, dalje da je 17. 7. 2013 na prošnjo tožnika bil sklenjen istega dne dogovor o odlogu vračila državne štipendije do 31. 7. 2013, vendar štipendije do danes še ni vrnil, starša pa trdita, da se je sin tudi pritožil na prejeto odločbo o vračilu na MDDSZ, ki naj bi jo reševala gospa E.E. je posredovala D.D. dopis, da sta jo ravno klicala štipendistova mati in da so pritožbo poslali neposredno na MDDSZ, ki pa je ni odstopil na CSD A. ter da naj se upravni spis posreduje na MDDSZ, da se čimprej zadeva reši. D.D. se je za odgovor zahvalila in navedla, da bo še danes poslala spisovno dokumentacijo štipendista. Sledi dopis s strani CSD A., Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, iz katerega izhaja, da CSD A. pošilja spisovno dokumentacijo za tožnika, ki je na ministrstvo poslal pritožbo zoper odločbo CSD A. 17. 5. 12. 2014 je MDDSZ odstopilo v pristojno reševanje pritožbo več pritožnikov, med njimi tudi tožnika. Iz dopisa izhaja, da so pritožbe, med drugim tudi tožnik, poslali neposredno na pritožbeni organ. CSD A. je 15. 12. 2014 Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ponovno odstopil pritožbo tožnika, ker je bila ta knjižena na gospo E.E., s katero je bilo dogovorjeno, da se odstopi spisovna dokumentacija.

18. Iz priporočene pošiljke naslovljene na MDDSZEM z dne 2. 7. 2014 je razvidno, da je B.B. posredovala za F.F. pritožbo na vračilo štipendije v imenu osebe F.F., ki jo je ministrstvo prejelo 3. 7. 2014 (dohodni žig). Sledi sklep MDDSZEM z dne 10. 6. 2015 o zavrženju pritožbe.

19. Prvostopenjsko sodišče je v celoti pravilno povzelo izpoved tožnika. Ta je izpovedal, da je potem, ko drugega letnika šolanja ni končal, dobil pisno odločbo, da mora štipendijo vrniti, ter da so nato sklenili, da se plačilo dolžnega zneska zamrzne za eno leto. Kdaj je to bilo, se tožnik ni spominjal, niti s kom se je o tem dogovarjal. Posebej vprašan je izpovedal, da se je ponovno zglasil na CSD A., ko je dobil obvestilo glede rubeža ter da je bilo to takrat, ko so doma sestavili pritožbo, ki jo je, kot se spominja, izročil referentki D.D. Izrecno je izpovedal, da je šlo za pritožbo z dne 19. 7. 2013 ter da jo je vložil zato, ker je dobil obvestilo glede rubeža. Razen te pritožbe, ni vložil nobene druge, se je pa mati tožnika leto dni kasneje zanimala, kaj je v zvezi s to pritožbo.

20. Pravilno ocenjuje prvostopenjsko sodišče izpoved tožnika. Pritožba, ki jo je, kot se tožnik spominja, izročil referentki D.D. je bila sestavljena po tem, ko je dobil obvestilo glede rubeža. Obvestilo glede rubeža pa je tožnik dobil po tem, ko v skladu z dogovorom dolg eno leto ni bil poravnan in je bil poslan opomin pred izvršbo. Druge pritožbe ni vložil. 21. Ob taki izpovedi je prvostopenjsko sodišče izpoved tožnika, v zvezi s tem, da naj bi pritožbo vložil 19. 7. 2013, pravilno ovrednotilo kot neprepričljivo, nepovezano glede relevantnega dejstva, ali je bila pritožba vložena dejansko 19. 7. 2013. Enako izhaja iz odgovora na vprašanje, zakaj je tožnik vložil pritožbo 19. 7. 2013, če je pred tem 17. 7. 2013 podpisal dogovor o vračanju dolga. Odgovor tožnika je bil, da zato, ker je dobil obvestilo glede rubeža. Tožnik je obvestilo o rubežu prejel šele leta 2014, ne pa leta 2013. Tako iz njegove izpovedi ne izhaja, da je bila pritožba zoper odločbo z dne 10. 7. 2013 vložena neposredno na CSD A. 19. 7. 2013. 22. Sodišče je prav tako pridobilo pojasnilo CSD A., iz katerega izhaja, da pritožba na CSD A. ni bila zavedena, ne vložena. Pritožba z dne 1. 7. 2014 je bila neposredno poslana na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. V času odsotnosti D.D. v juliju 2014 jo je nadomeščala strokovna delavka C.C. Ta je povedala, da nikoli ni našla nobene pritožbe v predalu sodelavke D.D. 23. Takšnemu pojasnilu pritrjuje tudi izpoved zaslišane D.D., ki je izrecno izpovedala, da njej ni bila izročena pritožba z dne 19. 7. 2013. Pojasnila je postopek vložitve in evidentiranja pritožb na CSD A. ter tudi kako se ravna v primeru odloga plačila dolga. Glede izvršbe je izrecno izpovedala, da se opomin pred izvršbo ne pošlje, preden ne poteče rok, dogovorjen v odlogu plačila. V kolikor bi bila najdena pritožba z dne 19. 7. 2013 in ne bi bila vložena v upravni spis, bi bila takšna vloga tudi popisana in vložena v upravni spis z žigom prejetja in podpisom direktorja. O tem da bi se pri njej v predalu pisarne našla pritožba, ji ni omenil nihče od sodelavcev ali nadrejenih.

24. Prvostopenjsko sodišče je izpoved priče D.D. pravilno ocenilo kot prepričljivo. Tako glede poteka postopka po izdaji odločbe z dne 10. 7. 2013, sklenitvi dogovora o vračilu neupravičeno prejete štipendije kot glede samega postopka poslovanja z vlogami. Sodišče dejansko ni imelo nobenega razloga za dvom v izpoved zaslišanja priče in pojasnila CSD A., da razen pritožbe z dne 1. 7. 2014, ki je bila vložena neposredno pri toženi stranki, druge pritožbe zoper odločbo z dne 10. 7. 2013 CSD A. ni prejel. Prvostopenjsko sodišče je dokazno pravilno ocenilo izpoved obeh zaslišanih prič in pojasnilo CSD A. ter upoštevajoč listinsko dokumentacijo v upravnem in sodnem spisu pravilno zaključilo, da je bila edina pritožba, ki jo je tožnik vložil zoper odločbo z dne 10. 7. 2013, pritožba z dne 1. 7. 2014, ki je bila posredovana neposredno toženi stranki s priporočeno poštno pošiljko.

25. Ob takšni oceni izvedenih dokazov ne drži, da je sodišče poklonilo dobro vero le navedbam in zatrjevanju tožene stranke, tožnika pa v dokazovanju popolnoma negiralo. Negiralo ga je le glede okoliščine, ali je bila pritožba vložena pravočasno oziroma, kdaj je bila vložena, saj je tožnik jasno izpovedal, da je vložil le eno pritožbo in to potem, ko je prejel opomin oziroma obvestilo glede rubeža. Navedeno je tudi skladno z rezultati poizvedb pri CSD A. 26. Upoštevajoč do sedaj navedeno ni mogoče sodišču očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem B.B. in C.C. in v posledici tega tudi ne kršitev tožnikove pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave RS ter 6. člena Konvencije sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožniku ni bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in 13. člena EKČP, zagotovljena mu je bila tudi pravica do izjave.

27. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožniku je bila odobrena brezplačna pravna pomoč za pritožbo po odločbi Bpp 309/2017 z dne 14. 6. 2017, zato se stroški pritožbe krijejo iz proračuna Republike Slovenije.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia