Jedro

Med strankama so obstajali vsi elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, v katerem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

"Dodatka" za prehrano in za prevoz na delo nista sestavni del plače (drugi odstavek 126. člena ZDR-1), temveč predstavljata povračilo stroškov v zvezi z delom (130. člen ZDR-1). Tožnica ju je v trditvah popravljene tožbe napačno štela za sestavni del mesečne plače, v tožbenem zahtevku (za plačilo 2.627,59 EUR bruto) pa ju je napačno prištela k bruto plači 2.327,59 EUR. K odpravi te nesklepčnosti je bila pozvana, pri čemer nesklepčnosti v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov v zvezi z delom, ni odpravila. V takem primeru sodišče na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek (le v delu, v katerem nesklepčnost ni bila odpravljena) zavrne.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se zamudna sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 199,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2024 do plačila.

II.V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugotovilo, da je tožnica pri toženki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 5. 1. 2024 in da ji delovno razmerje traja z vsemi pravicami in obveznostmi (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da ji je dolžna izdati in vročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu arhitekt ter jo pozvati na delo, in sicer za nedoločen čas od 5. 1. 2024 dalje, za polni delovni čas, s pripadajočo plačo v višini 2.327,59 EUR bruto na mesec, z izplačilom plače najpozneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, z določitvijo pripadajočega dopusta in drugih pravic; v preostalem delu, do zahtevanih 2.627,59 EUR bruto plače (tj. za 300,00 EUR), je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Tožnico je dolžna prijaviti v socialna zavarovanja za čas od 5. 1. 2024 dalje (IV. točka izreka). Za januar 2024 ji mora plačati plačo v znesku 2.027,25 EUR bruto in povrniti stroške v zvezi z delom v višini 199,40 EUR z obrestmi od 15. 2. 2024 do plačila; v preostalem delu, do zahtevanih 2.627,59 EUR (tj. za 400,94 EUR), je zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne 224,00 EUR stroškov postopka, ter odločilo, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (VI. in VII. točka izreka).

2.Zoper zamudno sodbo vlaga toženka pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v primeru izteka roka za prevzem pisanja z dnem 30. 4. 2024, fikcija vročitve lahko nastopila šele naslednjega dne. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presodilo, da je bilo med strankama sklenjeno delovno razmerje. Tožnica v tožbi ni zatrjevala elementov delovnega razmerja, zato je bila tožba v tem delu nesklepčna. Ni delala po navodilih in pod nadzorom toženke, njeno delo ni bilo bistveno povezano z delom drugih zaposlenih, zadev ni dokončala, toženka je morala delo opraviti sama... Ker je sodišče ugodilo reintegracijskemu zahtevku, čeprav je tožnica od maja 2024 zaposlena pri drugem delodajalcu, je storilo kršitev iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica ni predložila dokazov za zatrjevano sklenitev delovnega razmerja s toženko. Ker je toženka prejela le pripravljalno vlogo z dne 4. 7. 2024, s katero je tožnica odpravila nesklepčnost, ni pa ji bila tožba po odpravi nesklepčnosti vnovič vročena v odgovor z opozorilom na posledice nepravočasne vložitve odgovora na tožbo, je podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 277. člena ZPP.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe, predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.V skladu s prvim odstavkom 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Razen v delu, ki se nanaša na delno ugoditev zahtevku za povračilo stroškov v zvezi z delom (V. točka izreka), pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da so glede izpodbijanega (ugodilnega) dela zamudne sodbe izpolnjeni pogoji za njeno izdajo.

6.Iz vročilnice v spisu izhaja, da je bilo toženki dne 15. 4. 2024 v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, kje se nahaja pisanje (tožba, dopolnitev tožbe, poziv k odgovoru), z navedbo 15-dnevnega roka za prevzem. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, je fikcija vročitve pisanja toženki nastopila 30. 4. 2024, zato se je 15-dnevni rok za odgovor na tožbo iztekel 15. 5. 2024, kar pomeni, da je dne 17. 5. 2024 vložen odgovor na tožbo prepozen.

7.Pritožba uveljavlja kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in navaja, da je v primeru izteka roka za prevzem pisanja z dnem 30. 4. 2024, fikcija vročitve lahko nastopila šele naslednjega dne, ker pa je bil 1. 5. 2024 in 2. 5. 2024 praznik, je fikcija nastopila šele 3. 5. 2024. Pritožbene navedbe so napačne. V zadevi II Ips 39/2012 je Vrhovno sodišče RS obrazložilo, da se rok izteče s pretekom zadnjega dneva in takrat tudi nastopijo posledice, ki jih določa zakon - fikcija vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP torej nastopi s pretekom zadnjega, 15. dne, zato začne rok za vložitev pravnega sredstva teči že 16., in ne šele 17. dan po puščenem obvestilu.¹

8.Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava glede presoje, da je bilo med strankama sklenjeno delovno razmerje (18. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Ob upoštevanju dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so med strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, v katerem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Zmotna je pritožbena navedba, da tožnica v tožbi teh elementov ni zatrjevala in da je bila zato tožba v tem delu nesklepčna.

9.Iz tožbenih trditev, povzetih v prvostopenjskih razlogih, izhaja, da je tožnica kot brezposelna iskalka zaposlitve sprejela napotitev Zavoda RS za zaposlovanje in se prijavila na prosto delovno mesto arhitektke pri toženki, ki je bilo razpisano za nedoločen čas in poln delovni čas. Z njo se je dogovorila za nastop dela z dnem 5. 1. 2024. Navedeno utemeljuje element tožničinega prostovoljnega vstopa v delovno razmerje s toženko. Iz prvostopenjskih razlogov nadalje izhaja, da je tožnica opravljala pri toženki delo osebno, na razpisanem delovnem mestu arhitektke. Dogovorili sta se za plačo v znesku 1.500,00 EUR neto (kar preračunano v bruto znesek pomeni 2.327,59 EUR), povečano za pripadajoče dodatke po zakonu. Ne drži pritožbena navedba, da v tožbi ni bilo zatrjevano nepretrgano opravljanje dela. Glede tega elementa je sodišče prve stopnje pravilno povzelo tožničine trditve, da sta se stranki dogovorili za delovni čas, ki je trajal med 8.00 in 18.00 uro, z enourno prekinitvijo za malico, v tem delovnem času (ki je po pravilni prvostopenjski presoji ustrezal najmanj polnemu delovnemu času) pa je delo nepretrgoma opravljala do 16. 2. 2024, ko ji je direktor rekel, naj z delom prekine. Zmotna je tudi pritožbena navedba, da tožnica ni zatrjevala opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, saj je v tožbene trditve vključila tudi ta elementa delovnega razmerja. Iz prvostopenjskih razlogov nadalje izhaja, da je tožnica delala v prostorih toženke, ki ji je dodelila delo na projektih. V delovni proces so bili vključeni tudi ostali zaposleni, od njih in od toženke pa je sproti prejemala tudi druge delovne zadolžitve.

10.Upoštevaje navedeno je pravilna prvostopenjska presoja, da je bila tožnica vključena v organiziran delovni proces toženke in da so v razmerju med njima obstajali vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku za ugotovitev, da med strankama obstaja in traja delovno razmerje za nedoločen čas od 5. 1. 2024, zahtevku za prijavo v socialna zavarovanja od 5. 1. 2024 dalje, za izdajo in vročitev pisne pogodbe o zaposlitvi ter za poziv nazaj na delo.

11.Pritožba navaja, da tožnica ni delala po navodilih in pod nadzorom toženke, da njeno delo ni bilo bistveno povezano z delom drugih zaposlenih, da zadev ni dokončala in jih toženka ni dobila v vpogled, da je morala toženka delo opraviti sama in da računa, ki ju je izdalo podjetje v lasti tožničinih staršev (predložena v prepoznem odgovoru na tožbo), dokazujeta, da je tožnica sodelovala v delovnem procesu toženke le občasno. Te navedbe pomenijo uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen pritožbeni razlog zoper zamudno sodbo (drugi odstavek 338. člena ZPP).

12.Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje kršitve iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona oprlo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank. Pritožba jo utemeljuje z zatrjevanjem, da je tožnica od maja 2024 dalje zaposlena pri drugem delodajalcu, zaradi česar njena reintegracija k toženki ni mogoča. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi izpostavljena zaposlitev (in v zvezi s tem predložena listina) pomeni uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen pritožbeni razlog. Tudi sicer zatrjevana okoliščina, da naj bi se tožnica tekom pravde zaposlila pri drugem delodajalcu, ne predstavlja ovire za to, da je ne bi bilo mogoče ponovno reintegrirati nazaj v delovno razmerje k toženki.

13.Napačna je pritožbena navedba, da bi tožnica morala predložiti dokaze za zatrjevano sklenitev delovnega razmerja s toženko oziroma za trditve, da je 5. 1. 2024 prišla na delo, ter v prostorih toženke začela z delom na projektih in nalogah, ki jih je sproti dobivala od direktorja in drugih zaposlenih. Ker toženka ni pravočasno odgovorila na tožbo, se štejejo z njene strani za priznana dejstva, ki jih je tožnica v zvezi z obstojem delovnega razmerja navedla v tožbi.

14.Pritožba uveljavlja kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 277. člena ZPP; utemeljuje, da je prejela le pripravljalno vlogo z dne 4. 7. 2024, ki jo je tožnica vložila po pozivu k odpravi nesklepčnosti, ni pa ji bila tožba po odpravi nesklepčnosti vnovič vročena v odgovor (z opozorilom na posledice nepravočasne vložitve odgovora na tožbo). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz sklepa z dne 18. 6. 2024, s katerim je sodišče prve stopnje tožnici naložilo odpravo nesklepčnosti, razvidno, da se je ta nanašal le na delno nesklepčnost tožbe, in sicer na vrsto plačil in povračilo stroškov v zvezi z delom. Glede tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, zahtevo za izdajo pisne pogodbe o zaposlitvi, poziv nazaj na delo ter prijavo v socialna zavarovanja, nesklepčnost ni bila podana, zato je glede tega dela tožbe zaradi prepozno vloženega odgovora nanjo sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo.

15.Sodišče prve stopnje je po vloženi tožbi (in pred izdajo sklepa o odpravi delne nesklepčnosti) tožnico s sklepom z dne 21. 3. 2024 pozvalo k popravi tožbe. Na podlagi tega sklepa je predložila vlogo z dne 9. 4. 2024. V njej je s tožbo vtoževano mesečno plačo v višini 2.327,59 EUR bruto s pripadajočimi dodatki, nadomestila z zneskom 2.627,59 EUR bruto in v trditvah pojasnila, da ga sestavljajo: plača v višini 2.327,59 EUR bruto, dodatek za prehrano v višini 150,00 EUR in dodatek za prevoz na delo v višini 130,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo iz tako popravljene tožbe in dotedanjih trditev jasno, da tožnica iz naslova mesečne plače zahteva 2.327,59 EUR bruto, zato v tem delu nesklepčnosti ni bilo. Sodišče prve stopnje je tako znesek 2.327,59 EUR bruto (ker toženka ni pravočasno odgovorila na vročeno tožbo in popravljeno tožbo) utemeljeno upoštevalo pri določitvi pripadajoče plače v III. točki izreka in pri izračunu plače za januar 2024 v V. točki izreka (izhajajoč iz zneska 2.327,59 EUR bruto, ki se nanaša na plačo za celoten mesec, je izračunalo, kolikšen del plače pripada tožnici za čas od 5. 1. 2024 do 31. 1. 2024).

16."Dodatka" za prehrano in za prevoz na delo nista sestavni del plače (drugi odstavek 126. člena ZDR-1), temveč predstavljata povračilo stroškov v zvezi z delom (130. člen ZDR-1). Tožnica ju je v trditvah popravljene tožbe napačno štela za sestavni del mesečne plače, v tožbenem zahtevku (za plačilo 2.627,59 EUR bruto) pa ju je napačno prištela k bruto plači 2.327,59 EUR. K odpravi te nesklepčnosti je bila pozvana s sklepom z dne 18. 6. 2024, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da nesklepčnosti v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov v zvezi z delom, v vlogi z dne 4. 7. 2024 ni odpravila. V takem primeru sodišče na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek (le v delu, v katerem nesklepčnost ni bila odpravljena) zavrne. Sodišču prve stopnje zato vloge z dne 4. 7. 2024 ni bilo treba vročiti toženki s pozivom, naj odgovori na tožbo, in z opozorilom, da bo izdalo zamudno sodbo, če na tožbo ne bo pravočasno odgovorila. Pri odločitvi v III. točki izreka je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo citirano določbo ZPP in utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki zajema stroške v zvezi z delom. Enako bi moralo ravnati tudi glede odločitve v V. točki izreka, v kateri je tožnici napačno prisodilo povračilo stroškov v zvezi z delom kljub predhodni ugotovitvi, da nesklepčnost tega dela tožbe ni bila odpravljena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in V. točko izreka zamudne sodbe na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo stroškov v zvezi z delom v višini 199,40 EUR z obrestmi od 15. 2. 2024 do plačila.

17.Pritožba navaja, da bi po izdanem sklepu o odpravi nesklepčnosti in vlogi, ki jo je tožnica vložila na podlagi tega sklepa, sodišče prve stopnje v vsakem primeru moralo upoštevati, da je toženka dne 17. 5. 2024 vložila odgovor na tožbo, zato o njeni pasivnosti ni mogoče govoriti in izdaja zamudne sodbe ni bila mogoča. Takšno stališče ni pravilno. Le v primeru, ko tožeča stranka delno nesklepčnost odpravi, tožena stranka pa pravočasno odgovori na ponovno vročeno tožbo (v delu, ki se nanaša na odpravljeno delno nesklepčnost), ni mogoča izdaja zamudne sodbe (o delu tožbe, glede katerega je bila odpravljena delna nesklepčnost). Obravnavni primer pa ni takšen. Kot je bilo obrazloženo, glede mesečne plače (2.327,59 EUR bruto) nesklepčnost ni bila podana. Glede stroškov v zvezi z delom pa nesklepčnost ni bila odpravljena, zaradi česar je pritožbeno sodišče ugodilni del zamudne sodbe v tem delu spremenilo v zavrnilnega.

18.V ostalem s pritožbo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, prav tako niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu zamudno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19.Tožnica krije sama stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato s to vlogo nastali strošek ni bil potreben za pravdo (165. člen ZPP in prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Pritožbeno sklicevanje na drugačno stališče v starejši zadevi II Ips 393/2010 ni utemeljeno. V zadevi U-I-177/12, Up-651/12 je Ustavno sodišče RS zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 142. člena ZPP - s tem povezane ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 39/2012 ni sprejelo v obravnavo, zato je stališče iz tega sklepa ostalo v veljavi.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 142, 142/4, 277, 318, 318/1, 318/1-3, 318/3, 338, 338/2, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-7 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 4, 4/1, 18, 126, 126/2, 130

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.