Jedro

Izrek sodbe v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je nerazumljiv, če iz njega ni mogoče zanesljivo ugotoviti, na kaj se nanaša oziroma o čem je z njim odločeno.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.O. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 120.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni B.O. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 3. v zvezi s 1. odstavkom 134. člena KZ (točka I) ter kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ (točka II). Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter za dejanje pod točko I. določena kazen tri mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko II. dva meseca zapora, nato pa mu je bila po določbah o steku izrečena enotna kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Obsojenec je dolžan plačati tudi stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 100.000 SIT. Višje sodišče je ob reševanju pritožbe obsojenčevega zagovornika navedeno sodbo spremenilo po uradni dolžnosti in na podlagi 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in odpravilo odločbo o določeni enotni kazni ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun. Pritožbo obsojenčevega zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Obsojenčev zagovornik je dne 20.3.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker je izrek sodbe nerazumljiv in ker nasprotuje tudi razlogom sodbe (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru na zahtevo (2. odstavek 423. člena ZKP) podala mnenje, da zahteva ni utemeljena. Sodba je razumljiva in ni nasprotja zaradi različnih uporab besed "nanj", "vanj" ali pa zatrjevanja, da je obdolženec oškodovancu skočil za vrat. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Zagovornik uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ko se ne strinja z oceno dokazov, ki jo je podalo sodišče, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni dovoljeno vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz izreka prvostopenjske sodbe izhaja, da je obsojenec iz malomarnosti oškodovancu prizadejal hudo telesno poškodbo tako, da je pritekel za njim, "od zadaj skočil vanj, ga podrl na tla" ter mu pri tem povzročil izpah levega ramenskega sklepa, kar je huda telesna poškodba.

Zagovornik v zahtevi navaja, da sodbeni izrek za navedbo "vanj" nima podlage niti v izpovedbi oškodovanca (ta je enkrat trdil, da mu je skočil za vrat, drugič pa, da je skočil nanj), niti v izpovedbah njegove matere in sestre, katerima naj bi po dogodku govoril, da je obdolženec skočil nanj. Zagovornik poleg tega še opozarja, da obsojenec ni mogel skočiti v oškodovanca od zadaj, ker take besedne zveze slovenski knjižni jezik ne pozna; "skočiti vanj" se po njegovem mnenju uporablja, ko nekdo nekoga napade od spredaj. Zaradi navedenega naj bi bil po mnenju zagovornika izrek sodbe nerazumljiv ter v nasprotju z razlogi sodbe (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP).

Izrek sodbe bi bil nerazumljiv v smislu citirane procesne določbe, če iz njega ne bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, na kaj se nanaša oziroma o čem je bilo z njim odločeno. Ne glede na to, ali sodišče v omenjeni besedni zvezi besedo "vanj" uporablja pravilno in v skladu z jezikovnimi pravili, to v konkretnem primeru v ničemer ne vpliva na razumljivost izreka sodbe; v izreku je namreč izrecno navedeno, da je obsojenec oškodovanca podrl od zadaj, tako da je skočil vanj (nanj), s čimer je način izvršitve kaznivega dejanja jasno in razumljivo opredeljen. Sicer pa je to v svoji odločbi zagovorniku pojasnilo tudi že sodišče druge stopnje, ko je zavrnilo njegove, vsebinsko enake pritožbene navedbe, kot jih ponavlja v zahtevi.

V izpodbijani sodbi tudi ni zatrjevanega nasprotja med izrekom in razlogi sodbe. Kljub omenjenim razlikam pri opisovanju prič, kako je obsojenec od zadaj skočil na oškodovanca, je med izrekom sodbe in ugotovitvami sodišča podana popolna skladnost glede tega odločilnega dejstva, to je načina izvršitve kaznivega dejanja. Spričo navedenega kršitev zakona, ki jo uveljavlja zagovornik, ni podana.

Z ostalimi navedbami, s katerimi zagovornik izpodbija dokazno presojo in zaključke sodišča o načinu nastanka telesne poškodbe, zagovornik vsebinsko uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenec je v skladu z določbami 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.