Jedro

Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje. Obe predpostavki, torej da je bilo premoženje pridobljeno z delom in v času trajanja zakonske zveze, mora zatrjevati in dokazati zakonec, ki zatrjuje takšno naravo premoženja.

Pravdni stranki sta v času trajanja zakonske skupnosti očitno pridobivali skupna sredstva, s katerimi bi bilo parcelo mogoče kupiti. S tem pa je tožnica prevalila dokazno breme, da ne gre za skupno premoženje, na toženca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 42.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožeči stranki pa naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 2.085,25 EUR.

Zoper takšno odločitev se po svoji pooblaščenki pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču uvodoma očita, da je v zvezi z ugotovitvijo, ali denar za nakup zemljišča parc. št. 121 k.o. x. predstavlja posebno premoženje toženca, napačno uporabilo določbe 1. in 2. odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (ZZZDR). Trditveno in dokazno breme o tem namreč nosi toženec in ne tožnica. Pritožba v nadaljevanju obširno graja stališče sodišča, da je tožnica prepozno predložila potrdilo o plačilu in blagajniški prejemek (priloga A8 in A9), ki dokazujeta, da je bila kupnina za zemljišče plačana na drugačen način v drugačnem časovnem obdobju, kot to prikazuje toženec. Meni, da je izkazala, da ju brez svoje krivde ni mogla predložiti pravočasno, zato bi jih sodišče moralo upoštevati. Za obstoj listin namreč sploh ni vedela, dokler v nekdaj skupni hiši pravdnih strank, v kateri že nekaj časa ne živi več, ni začela brskati po stvareh toženca. To pa presega skrbnost, ki se zahteva od stranke. S tem, ko sodišče listin ni upoštevalo, je tožnici odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Pritožba vztraja pri tem, da je bilo zemljišče kupljeno s sredstvi, s katerimi je toženec razpolagal v okviru podjetniške dejavnosti in gre torej za njuno skupno premoženje. Meni, da na podlagi izvedenih dokazov tožencu ni uspelo dokazati, da bi šlo za njegovo posebno premoženje. Pritožbenemu sodišču glede na navedeno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec na pravilno vročeno pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (2. odstavek 51. čl. ZZZDR). Obe predpostavki, torej da je bilo premoženje pridobljeno z delom in v času trajanja zakonske zveze, mora zatrjevati in dokazati zakonec, ki zatrjuje takšno naravo premoženja. V načelu je zato mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je dokazno breme glede spornega dejstva, ali je bila parcela št. 121 k.o. x. kupljena s skupnimi sredstvi pravdnih strank, na tožnici.

Tožnica je v vlogi z dne 23.12.2010 navedla, da je imel toženec dohodke iz trgovske dejavnosti (v okviru katere je posloval tudi z gotovino), sicer pa je ostro nasprotovala temu, da bi bila parcela kupljena z denarjem, ki ga je toženec dobil od brata. Tudi zaslišana na naroku je povedala, da sta oba zakonca imela dohodke od dela, sama je bila namreč profesorica v OŠ, toženec pa je dohodke dobival od obrti, medtem ko drugih prihodkov nista imela (izpoved na list. št. 21). Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske skupnosti očitno pridobivala skupna sredstva, s katerimi bi bilo parcelo mogoče kupiti. S tem pa je tožnica prevalila dokazno breme, da ne gre za skupno premoženje, na toženca. Slednji je namreč zatrjeval, da je v nakup parcele investiral svoja posebna sredstva, ki jih je s prodajo (podarjene) stanovanjske hiše v Zagrebu dobil od brata, zato bi moral to tudi dokazati, kot utemeljeno opozarja pritožba. Le v takšnem primeru bi bilo mogoče skleniti, da parcela, posledično pa tudi kupnina v znesku 85.000,00 EUR, ki jo je toženec pridobil z njeno prodajo (dne 15.4.2010, pogodba v prilogi A2), ne sodi v skupno premoženje. Stališče sodišča prve stopnje, ki je kot razlog za svojo odločitev (med drugim) zapisalo, da navedbe toženca v dokaznem postopku pač niso bile izpodbite (glej drugi odstavek na zadnji strani sodbe), je torej napačno, saj se obstoj posebnega premoženja ne domneva.

Sodišče prve stopnje je torej izhajalo iz napačnega izhodišča, da je dokazno breme izključno na tožnici. Posledično sodba ne vsebuje jasnega zaključka o tem, ali je toženec zemljišče za ceno 4.000 DEM res kupil z denarjem, ki ga je dobil od brata ali ne. V zadnjem odstavku na strani štiri sodbe je navedlo le, da je toženec v tem času razpolagal z zneskom 6.000,00 DEM, ki mu ga je brat sprva posodil, nato pa vračunal v kupnino. Do ključnega vprašanja, ali je toženec ta denar dejansko vložil v nakup parcele ali ne, se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pravilnosti izpodbijane odločitve zaradi pomanjkanja razlogov tako ni mogoče preizkusiti (14. točka 2. odst. 339. čl. ZPP).

Pritožba utemeljeno graja tudi stališče sodišča, da je tožnica prepozno predložila potrdilo o plačilu in blagajniški prejemek (priloga A8 in A9), zaradi česar ju sodišče ni upoštevalo. Z njima je tožnica dokazovala, da je bila kupnina za parcelo plačana v več obrokih (in ne v enkratnem znesku 4.000,00 DEM) in da je bil prodajalcu denar izročen že pred pisno sklenitvijo kupoprodajne pogodbe (5.3.1999, priloga B2). Po stališču pritožbenega sodišča tožnici ni mogoče očitati krivde za predložitev listin šele na zadnjem naroku 29.3.2011, saj za tako ravnanje obstajajo opravičljivi razlogi. Tožnica je pojasnila, da za obstoj navedenih listin ni vedela, dokler jih ni naključno našla v pisarni toženca v nekdaj skupni hiši. Če za obstoj listin ni vedela, potem jih tudi ni mogla predložiti. Glede na to, da v hiši ne živi več in da zaradi slabih odnosov s tožencem lahko vstopa v hišo le, ko njega ni doma, je neutemeljen očitek sodišča, da bi listine lahko našla že prej. Glede na takšne okoliščine tožnici ni mogoče očitati, da ni bila dovolj skrbna pri zbiranju dokaznega gradiva. V sistemu prekluzij pogoja nekrivde ni mogoče presojati tako strogo, kot je to štelo sodišče prve stopnje. Ker je napačno uporabilo določbo 2. odst. 286. čl. ZPP, je tožnici odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja procesno kršitev po 8. točki 2. odst. 339. čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo zato razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da o zadevi ponovno odloči (355. člen ZPP). Ocenjuje namreč, da navedenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, ne da bi poseglo v pravico strank do pritožbe. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ponovno dokazno oceniti izpoved pravdnih strank in priče M. O., ter upoštevati tudi potrdilo o plačilu in blagajniški prejemek. Svojo odločitev, zakaj šteje, da je bila parcela kupljena z določenimi denarnimi sredstvi, bo moralo ustrezno obrazložiti.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.