Jedro

Glede na to, da je za odločanje o skladnosti podzakonskih aktov (uredbe) z URS in zakoni pristojno Ustavno sodišče RS, ki ni del sodstva v smislu 17. člena ZPP, ampak drug organ, pristojen za odločitev, je pravilna odločitev, da se predlog v kolektivnem delovnem sporu za ugotovitev neustavnosti/nezakonitosti uredbe zavrže (in ne odstopi drugemu sodišču).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je predlog predlagatelja Sindikat V. proti nasprotnemu udeležencu Republika Slovenija, Vlada RS, Ministrstvo za ..., zavrglo.

Zoper takšen sklep se pritožuje predlagatelj iz pritožbenih razlogov zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in spremeni odločitev sodišča prve stopnje podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Predlagatelj meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo 8. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa dve vrsti splošnih aktov delodajalca. Tiste splošne akte delodajalca, s katerimi se določa organizacija dela ali določa obveznosti, ki jih morajo delavci poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti in tiste, s katerimi se pod določenimi pogoji lahko določijo pravice, ki se v skladu s tem zakonom lahko urejajo v kolektivnih pogodbah, če so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon oz. kolektivna pogodba, ki zavezuje delodajalca. Določanje plač pa se po ZDR ureja s kolektivnimi pogodbami in plače pripadnikov Slovenske vojske na misijah niso izjema in iz tega izhaja, da bi se plače, kakor je to običajno, določilo s kolektivno pogodbo, ker pa pripadnikom Slovenske vojske plače na misijah niso določene s kolektivno pogodbo ampak z uredbo vlade, sodi ta uredba vlade v drugo kategorijo splošnih aktov delodajalca, ker je njena vsebina določanje plač. Ministrstvo mora uredbe vlade spoštovati in izvajati, vendar pa je Ministrstvo za ... tudi predlagatelj uredb vlade iz pristojnosti obrambe, ki ga znotraj vlade pokriva in to na podlagi 8. člena Zakona o državni upravi (ZDU-1, Ur. l. RS, št. 52/2002), ki določa, da državna uprava, kamor sodi Ministrstvo za ..., sodeluje pri oblikovanju politike ter da uprava z vlado pripravlja predloge zakonov, podzakonskih predpisov in drugih aktov ter druga gradiva ter zagotavlja drugo strokovno pomoč pri oblikovanju politike. Glede napačne ugotovitve sodišča prve stopnje, da Vlada Republike Slovenije ni predlagateljev delodajalec pa je potrebno upoštevati Zakon o kolektivnih pogodbah (Ur. l. RS, št. 43/2006), ki v 1. odstavku 2. člena določa, da kolektivne pogodbe sklepajo sindikati oz. združenje sindikatov kot strank na strani delavk in delavcev in delodajalke in delodajalci oz. združenja delodajalcev kot strank na strani delodajalcev. V 2. odstavku istega člena je določeno, da Vlada RS ali ministrstvo, ki ga pooblasti, oz. z zakonom pooblaščen organ kot stranka na strani delodajalca sklepa kolektivne pogodbe, ki se sklepajo za zaposlene v državnih organi Republike Slovenije, upravah, samoupravnih lokalnih skupnostih, javnih agencijah, javnih skladih, javnih zavodih, javnih gospodarskih zavodih in drugih osebah javnega prava, če so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna samoupravnih lokalnih skupnosti. Tudi Zakon o javnih uslužbencih v 2. odstavku 3. člena določa, da je delodajalec v državnem organu Republike Slovenije, katero zastopa vlada, nikakor pa nima vloge delodajalca Ministrstvo za ..., kot to napačno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Iz navedenega izhaja, da je Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oz. z mednarodnimi pogodbami nedvomno, je splošen akt delodajalca, ker je Vlada RS za zaposlene v državnih organih delodajalec in uredba vlade, s katero se določajo plače je splošni akt delodajalca v skladu z 8. členom ZDR, ker se plače običajno določa s kolektivnimi pogodbami in v tem primeru, torej plač pripadnikov Slovenske vojske na Ministrstvu za ... je uredba vlade splošen akt delodajalca, saj je njena vsebina običajno zajeta v kolektivnih pogodbah, kakor to določa ZDR. Dodatka za stalnost se nezakonito ne izplačujeta zaradi neskladnega 2. odstavka 3. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske Vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oz. z mednarodnimi pogodbami, ki v 2. odstavku 3. člena določa, da se pripadniku Slovenske vojske v času opravljanja vojaške službe izven države v mednarodnih operacijah in misijah izplačujejo samo dodatki, povračila in nadomestila, ki so določena s to uredbo. V uredbi pa nista določena dodatek za delovno dobo in stalnost, ampak sta določena z zakoni in njihova višina v kolektivni pogodbi za javni sektor. Podobno kot Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, pregledi v mednarodnih organizacijah oz. z mednarodnimi pogodbami določa tudi Uredba vlade o plačah direktorjev v javnem sektorju, da imajo javni uslužbenci, ki prejemajo plačo, po tej uredbi plačo le na osnovi te uredbe, ker se ji plačni razredi določajo z naposredno uvrstitvijo delovnega mesta v plačni razred ali z določitvijo razpona plačnih razredov. Kljub določilom Uredbe vlade o plačah direktorjev v javnem sektorju je nasprotna udeleženka z odločbo priznala dodatek, ki ga določa Zakon o službi v Slovenski vojski v višini 10 % od osnovne plače takratnemu namestniku načelnika generalštaba A.Š., kot dokazuje odločba št. ... z dne 8. 7. 2008 in jo je predlagatelj pridobil kot informacijo javnega značaja z odločbo št. ... z dne 16. 10. 2009. Nasprotna udeleženka Ministrstvo za ... je torej v podobni situaciji enkrat že odločilo pravilno in sicer v prid delavca A.Š. v skladu z zakoni ne pa uredbo vlade.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 67/2008 z dne 4. 7. 2008) v drugem odstavku 3. člena določa, da se pripadniku Slovenske vojske v času opravljanja vojaške službe izven države v mednarodnih operacijah in misijah izplačujejo samo dodatki, povračila in nadomestila, ki so določena s to uredbo. V uredbi pa nista določena dodatek za delovno dobo in stalnost. Predlagatelj je zahteval, da sodišče ugotovi, da je uredba kot splošni akt delodajalca v neskladju z Zakonom o obrambi, Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju in Zakona o delovnih razmerjih ter Kolektivno pogodbo za javni sektor. Po mnenju predlagatelja gre za neskladje splošnega akta delodajalca, Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadniku Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzeti v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami z navedenimi zakoni in zaradi neskladja, tožena stranka pripadnikom Slovenske vojske v Ministrstvu za ...ni izplačevala dodatka za delovno dobo in stalnost. Glede skladnosti podzakonskih predpisov z Ustavo in z zakoni je v 3. alinei prvega odstavka 160. člena Ustave Republike Slovenije (URS – Ur. l. RS, št. 33/91 do 68/2006) izrecno določeno, da o njej odloča Ustavno sodišče. Navedeno pomeni, da odločanje o skladnosti podzakonskih predpisov z ostalimi zakoni ne spada v sodno pristojnost. Ustavno sodišče ni del sodstva v smislu določbe 17. člena ZPP, temveč ga je v kontekstu drugega odstavka 18. člena ZPP potrebno šteti za drug organ, ki je pristojen za odločitev. Drugi odstavek 18. člena ZPP namreč določa, da se sodišče izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravna dejanja in zavrže tožbo, če med postopkom ugotovi, da za odločitev v sporu ni pristojno sodišče, temveč kakšen drug organ. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je predlog zavrglo.

Uredba Vlade Republike Slovenije ni splošni akt delodajalca v smislu določbe 8. člena ZDR, saj kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje Vlada Republike Slovenije ni delodajalec pripadnikom Slovenske vojske v Ministrstvu za ..., temveč je to Republika Slovenija. Razen tega Uredba Vlade Republike Slovenije po svoji naravi ni splošen akt delodajalca, temveč poseben z Zakonom o Vladi Republike Slovenije (ZVRS – Ur. l. RS, št. 4/93 s spremembami), predviden pravni akt Vlade Republike Slovenije kot izvršilne veje oblasti. Prvi odstavek 21. člena ZVRS določa, da Vlada Republike Slovenije, z uredbo lahko podrobneje ureja in razčlenjuje v zakonu ali drugem aktu državnega zbora določena razmerja, v skladu z namenom in kriteriji zakona oziroma drugega predpisa. Pooblastilo Vladi Republike Slovenije za izdajo sporne uredbe je vsebovano v določbi tretjega odstavka 13. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) in tretjega odstavka 58. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami). Slednji namreč določa, da se druga vprašanja, ki se v skladu z ZSPJS urejajo v kolektivni pogodbi dejavnosti za Slovensko vojsko uredijo z Uredbo Vlade Republike Slovenije.

V kolikor bi se tudi za vojake v Ministrstvu za ... določil dodatek za stalnost in delovno dobo v panožni kolektivni pogodbi, pa bi predlagatelj v kolektivnem sporu dejansko lahko uveljavljal, da takšna panožna kolektivna pogodba ni v skladu z zakonom. Vendar pa to ne pomeni, da je uredbi v okviru sodnega varstva pred delovnim in socialnim sodiščem možno dati enak status kot kolektivni pogodbi in da je zato predlagatelju v kolektivnem delovnem sporu zagotovljeno sodno varstvo za uveljavljanje neskladnosti sporne uredbe z zakonom. Torej za odločanje o skladnosti podzakonskih predpisov z zakoni je pristojno le Ustavno sodišče Republike Slovenije in zato morebitna neskladnost določb uredbe z zakonom ne more biti predmet niti kolektivnega niti individualnega delovnega spora, temveč je lahko, v skladu s prvim odstavkom 23.a člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS – Ur. l. RS, št. 64/2007 s spremembami), le predmet zahteve za oceno ustavnosti in zakonitosti uredbe. Postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, lahko začne tudi reprezentativni sindikat za območje države za posamezno dejavnost ali poklic, če so ogrožene pravice delavcev.

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena za presojo utemeljenosti pritožbe (člen 360/1 ZPP).

Stvarna pristojnost delovnega sodišča v kolektivnih delovnih sporih ne zajema presoje skladnosti podzakonskih aktov z zakoni in ker je odločanje o tem v URS izrecno predvideno kot pristojnost Ustavnega sodišča Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje predlog pravilno zavrglo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijan sklep sodišča prve stopnje.