Jedro

Preživnina, ki jo določi sodišče, mora biti v ravnovesju z otrokovimi potrebami in zmožnostjo njegovih staršev. Pritrditi je treba pritožbenemu stališču toženke, da tega ni mogoče matematično natančno odmeriti, ampak gre za rezultat vrednotenja. Pri določitvi preživnine gre zato za nekakšno pravo mero, ki ne bo ustvarjala vrednostnega nesorazmerja, hkrati pa je ne bo porušila že vsaka novota v preživninskih potrebah upravičenca oziroma zmožnostih preživninskega zavezanca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveže zakonska zveza, ki sta jo 6. 9. 2000 v Ljubljani sklenili pravdni stranki in da je toženec dolžan za preživljanje mladoletnih hčera M. P. in T. P. plačevati mesečno preživnino in sicer za čas od aprila 2012 do januarja 2013 v skupnem znesku po 35,00 EUR, za čas od februarja 2013 do aprila 2013 v skupnem znesku po 20,00 EUR, za mesec maj 2013 v skupnem znesku 65,00 EUR in za čas od 1. 6. 2013 dalje za hčerko M. po 115,00 EUR mesečno, za hčerko T. pa po 130,00 EUR mesečno. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka. Tekom postopka sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo glede odločitve o zaupanju v varstvo in vzgojo obeh hčera tožnici ter glede določitve njunih stikov s tožencem.

2. Tožnica je zoper odločitev o določitvi preživnine in stroškovno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo te zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da iz razlogov izpodbijane sodbe veje vrednostno presojanje odnosa obeh pravdnih strank, presojanje njune pripravljenosti za dogovor in presojanje tožničinih navedb. Sodišče pa ni upoštevalo okoliščin, ki kažejo na toženčev odnos do hčera oziroma njunega preživljanja. Meni, da takšno ravnanje sodišča kaže na neustrezno in nedopustno favoriziranje toženca na škodo mladoletnih hčera. Navaja, da seznam in seštevek priznanih stroškov izkazujeta, da sodišče ni upoštevalo, da nastajajo stroški tudi s prehrano doma (upoštevana je le šolska prehrana), ter stroški s kozmetičnimi in higienskimi potrebščinami. Prve je tožnica ocenila na znesek 100,00 EUR mesečno za vsako od hčera, stroške osebne higiene pa na 20,00 EUR mesečno za vsako od hčera. V tem delu je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče se je pri ocenjevanju potreb postavilo na skrajno stališče, ko je kot stroške preživljanja priznalo le tiste, ki tožnici dejansko nastajajo s preživljanjem, ti pa so odraz njenih trenutnih sposobnosti. Strinja se, da se zaradi razpada družine lahko zniža standard zakoncema, posledično pa tudi otrokom. Razporeditev bremena 53 % na toženca in 47 % na tožnico dejansko prizadene tožnico in hčeri, na toženčev standard pa vliva celo pozitivno. Napačno je bilo ugotovljeno dejansko stanje glede zmožnosti obeh staršev. Toženec s svojih dohodkom uspešno pokriva svoje stroške in si privošči tudi razvade, kot so kajenje, obiskovanje lokalov. Strošek kredita za skupno nepremičnino, ki jo zaradi nasilja nad tožnico uporablja le toženec, se ne more upoštevati pri zmožnostih toženca za prispevanju k preživljanju mladoletnih hčera. Tožnica bo z odločitvijo sodišča dvakrat bremenjena do odločitve o razdelitvi skupnega premoženja - enkrat v obliki nižje preživnine, ter drugič v obliki povračila teh istih zneskov, ki jih sedaj plačuje toženec oziroma, ko bo morala za nazaj tožencu povrniti del kredita in del stanovanjskih stroških, ki bo odpadel nanjo kot solastnico. Meni tudi, da ocena, da naj toženec pokriva 53 % potreb hčera ni preverljiva. Sodišče je napačno upoštevalo toženčeve stroške v višini 350,00 EUR, glede tožničinih pa je pavšalno navedlo, da je njen premoženjski položaj trenutno boljši, ker si stroške deli s svojima staršema. Ker je razporeditev preživninske obveznosti nepravilna in ker ni bilo pravilno upoštevano premoženjsko stanje pravdnih strank je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbenem postopku je sporna odločitev o določitvi preživnine za mladoletni hčerki pravdnih strank. Materialnopravna podlaga sodni določitvi preživnine je v določbi 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Po navedeni določbi se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Po določbi prvega odstavka 129.a člena mora sodišče pri odmeri preživnine za otroka upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Po določbi drugega odstavka 129.a člena mora preživnina zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Pri določitvi preživnine se je treba opreti na okviren obseg potreb, katerih nujnost zadovoljitve pada na lestvici potreb od primarnih življenjskih do prostočasnih. Katere od teh potreb se lahko zadovoljijo oziroma njihov obseg, je odvisno od (materialne in pridobitne) zmožnosti otrokovih staršev. Preživnina, ki jo določi sodišče, mora biti zato v ravnovesju z otrokovimi potrebami in zmožnostjo njegovih staršev. Pritrditi je treba pritožbenemu stališču toženke, da tega ni mogoče matematično natančno odmeriti, ampak gre za rezultat vrednotenja. Pri določitvi preživnine gre zato za nekakšno pravo mero, ki ne bo ustvarjala vrednostnega nesorazmerja, hkrati pa je ne bo porušila že vsaka novota v preživninskih potrebah upravičenca oziroma zmožnostih preživninskega zavezanca.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločitvi v celoti in pravilno upoštevalo zgoraj opredeljeno materialnopravno izhodišče sodne presoje. Brez podlage so zato očitki iz pritožbe, da iz razlogov sodbe izhaja nepravilno favoriziranje toženca, oziroma so ti napačno razumljeni. Iz navedbe sodišča prve stopnje, da je bila tožnica bolj konsistentna in realnejša pri izpovedbi, izhaja, da je sodišče pri svoji odločitvi od zatrjevanih dejstev v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) upoštevalo tista, ki jih je tožnica tudi dokazala (na podlagi izpovedi, ko je bila zaslišana kot stranka). Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da sodišče pri ugotavljanju potreb obeh hčera ni upoštevalo stroškov prehrane doma ter stroškov s kozmetičnimi in higienskimi potrebščinami. Sodišče je namreč v razlogih izpodbijane sodbe te stroške izrecno opredelilo (četrti odstavek na 9. strani sodbe) in povzelo tožničino oceno stroškov prehrane in gospodinjskih pripomočkov, kamor je štelo tudi higienske, toaletne in kozmetične pripomočke v skupnem znesku 100,00 EUR mesečno za vsako od hčera. Po drugi strani je stroške šolske prehrane izrecno upoštevalo pri oceni šolskih stroškov (drugi odstavek na 10. strani sodbe).

7. Pravilna pa je tudi ocena zmožnosti obeh staršev mladoletnih hčera. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da so že tako slabe premoženjske zmožnosti staršev omejene še s preteklo skupno investicijo v hišo (najem kredita za skupno hišo) in potrebo, ki je nastala zaradi ločitve družine, ko mora tožnica sebi in hčerama zagotoviti ustrezne bivanjske pogoje. Sredstva, ki jih je tožnica za to porabila, je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo v okviru ugotovljenih potreb mladoletnih hčera, saj je znesek mesečne anuitete kredita, ki ga plačuje tožnica, upoštevalo v okviru mesečnih preživninskih potreb obeh preživninskih upravičenj.

8. Prvostopenjsko sodišče pa je pri ugotavljanju preživninske zmožnosti obeh staršev tudi pravilno upoštevalo njun skupen najem kredita za izgradnjo hiše, ki sta jo pravdni stranki zgradili med trajanjem zakonske zveze. Gre za skupno premoženje pravdnih strank, ki pa pogojuje tudi skupna bremena. Če bi ta izpolnjevali obe pravdni stranki, bi to vplivalo na ugotovljeno preživninsko zmožnost tako enega kot drugega starša. Ker pa jih izpolnjuje zgolj eden od njiju, to vpliva zgolj na njegovo preživninsko zmožnost. 9. Toženec je svoje stanovanjske stroške listinsko dokazal, tožnica pa je sama izpovedala, da staršem prispeva za stroške 200,00 EUR. Napačen je zato pritožbeni očitek, da je dejansko stanje glede te okoliščine napačno oziroma nepopolno ugotovljeno. Prvostopenjsko sodišče je pri ugotavljanju, kolikšen del preživninskega bremena za preživljanje obeh hčera je potrebno porazdeliti med oba starša, od dohodkov, ki jih prejemata oba, odštelo vse izdatke, ki jih iz dohodkov krijeta oziroma bi jih morala skupaj kriti. Neutemeljen je zato tudi pritožbeni očitek, da ni preverljiv zaključek prvostopenjskega sodišča, da na toženca odpade pokrivanje približno 53 % potreb obeh hčera.

10. Glede na navedeno se tožničina pritožba izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Tožnica s svojo pritožbo ni uspela, toženčev strošek odgovora na pritožbo pa ni bil potreben strošek. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da naj vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.