Jedro

Tožniku kot fizični osebi je bila v obnovljenem postopku odmerjena nova (višja) dohodnina. Ne glede na to, da gre za povezano zadevo s postopkom zoper družbo A. d.o.o., bi po presoji sodišča v obravnavani zadevi moralo biti tožniku omogočeno, da v postopku varuje svoje pravice in sicer na način, da ima možnost sodelovanja v postopku, dajanja pripomb in predlaganja vseh dokaznih sredstev. Iz navedenega postopka pri omenjeni pravni osebi pa zgolj na kratko povzema, da pri listinah, ki naj bi bile podlaga za izplačilo tožniku, ne gre za verodostojne knjigovodske listine.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 08 09-01977-2 z dne 24. 4. 2018 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni, davčni, tudi prvostopenjski organ) tožniku v zadevi obnove odmere dohodnine za leto 2012 odpravila odločbo DT 09-01977 z dne 31. 5. 2013 o odmeri dohodnine za leto 2012 in jo nadomestila z izpodbijano odločbo. Tožniku se za leto 2012 odmeri dohodnina v znesku 25.014,86 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 18.131,86 EUR znaša 6.883,00 EUR. Po odpravljeni odmerni odločbi je bilo tožniku vrnjeno 140,19 EUR, zato mora tožnik po tej odmerni odločbi plačati 7.023,19 EUR, v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe na podračun, ki je naveden. Po poteku tega roka se zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da posebni stroški v tem postopku niso nastali, tožnik sam trpi svoje stroške postopka, pritožba pa ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ po tem, ko je odločba o odmeri dohodnine tožniku za leto 2012 z dne 2. 7. 2013 postala dokončna, izvedel za nova dejstva, ki niso bila ugotovljena v prejšnjem postopku. Davčni organ se sklicuje na 89. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanaša na obnovo postopka. Davčni organ je tožniku 4. 1. 2016 izdal sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2012, tožniku pa je bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe v obnovljenem postopku. Tožnik je navedel, da je podal ugovor zoper zapisnik davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) pri družbi C. d.o.o. kot tudi pritožbo na kasneje izdano odločbo pri tej družbi ter navedel, da naj se s postopkom odmere dohodnine za leto 2012 počaka do zaključka postopka pri tej družbi.

3. V obnovljenem postopku je bilo ugotovljeno, da je finančni organ pri družbi A. d.o.o. opravil DIN davka na dodano vrednost, davka o dohodkih pravnih oseb in davka o dohodku iz kapitala. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik DIN z dne 16. 7. 2015, ki predstavlja dan, ko je davčni organ izvedel za nova dejstva. V postopku DIN je bilo ugotovljeno, da je omenjena družba tožniku kot direktorju v letu 2012 povrnila potne stroške na podlagi potnih nalogov, za katere je bilo v postopku DIN ugotovljeno, da so bili potni nalogi (ki se glasijo na direktorja B.B.) pri opisu službenih poti pomanjkljivi. Večina potnih nalogov je bila brez prilog, oziroma so priloge neverodostojne, brez navedbe vozila in njegove registrske številke. Prav tako potni nalogi niso podpisani ne s strani predlagatelja, likvidatorja in ne od odredbodajalca. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je bila večina poti navideznih ali pa so bili stroški za službene poti porabljeni nenamensko. Knjiženja v glavno knjigo so bila opravljena na podlagi neverodostojnih listin. Glede na navedeno se šteje, da je tožnik kot direktor družbe na podlagi neverodostojnih potnih nalogov prejel druge dohodke. Knjigovodske listine, ki so podlaga za vpisovanje v poslovne knjige, morajo izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno. Davčni organ ugotavlja, da si je direktor B.B. na podlagi navideznih poslov izplačeval na prikrit način druge prejemke, saj niso bili izkazani z verodostojnimi knjigovodskimi listinami in jih je potrebno všteti v davčno osnovo v skladu z 105. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Na podlagi zapisnika DIN je bila navedeni družbi izdana 11. 9. 2015 odločba, zoper katero se je le-ta pritožila. Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je pritožbi navedene družbe delno ugodilo in odločbo v delu izreka odpravilo in zadevo vrnilo v tem obsegu v ponovni postopek. V postopku je bilo ugotovljeno, da se zadeva v delu, v katerem je bila vrnjena v ponovni postopek, ne nanaša na zadevo, za katero je bil tožniku izdan sklep o obnovi postopka. Glede na navedeno davčni organ ugotavlja, da tožniku v odločbi o odmeri dohodnine za leto 2012 v davčno osnovo ni bil vštet dohodek od izplačevalca A. d.o.o. v višini 71.966,68 EUR in akontacija dohodnine 17.991,67 EUR, ki ga je davčni organ opredelil kot preostali drugi dohodki. Davčni organ je na podlagi svojih podatkov in podatkov tožnika tožniku odmeril dohodnino za leto 2012 v višini 25.014,86 EUR. Ker je znesek odmerjene dohodnine na letni ravni večji od zneska med letom plačane akontacije dohodnine, mora tožnik v skladu z določbo četrtega odstavka 123. člena ZDoh-2 doplačati razliko v znesku 6.883,00 EUR.

4. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. V svoji odločbi navaja, da gre za isto dejansko stanje, kot je že bilo ugotovljeno v inšpekcijskem postopku pri pravni osebi A. d.o.o. Glede na navedbo tožnika, da sporni znesek predstavlja povračilo potnih stroškov, pritožbeni organ povzema ugotovitve inšpekcijskega postopka pri navedeni pravni osebi, razvidne iz zapisnika in odločbe, iz katerih sicer izhaja, da so potni nalogi za direktorja navedene družbe B.B. za leto 2013 izpolnjeni pomanjkljivo, za leti 2011 in 2012 pa niso bili predloženi, čeprav so bili knjiženi v glavni knjigi. Zavezanec je naknadno predložil vse potne naloge za leto 2012, ob tem pa je davčni organ ugotovil, da nalogi nimajo nobenih podatkov o smeri vožnje z vmesnimi podatki, iz njih ni razviden namen službene poti, ne vsebujejo registrske številke vozila, ni podatka o stanju števca, kilometrov, namen službene poti je naknadno nečitljivo pripisan s svinčnikom, večinoma so brez prilog, v postopku pa niso bila predložena nikakršna dokazila o opravljenih poteh. Tožnik v pritožbi zgolj navaja, da so bili vsi potni nalogi s prilogami shranjeni na elektronskem mediju in v postopku DIN na zahtevo predloženi, drugih dokazov o opravljenih službenih poteh pa ne predlaga. Verodostojnih listin tožnik ni predložil, listine, ki so bile pridobljene v inšpekcijskem postopku pri pravni osebi, pa so bile spoznane za neverodostojne, torej take, s katerimi poslovnih dogodkov ni mogoče dokazovati. Glede na navedeno je s prejemom povračil stroškov za službene poti, ki niso bile verodostojno dokumentirane s strani pravne osebe, prejel druge dohodke, od katerih je bila pri pravni osebi že obračunana akontacija dohodnine, vključiti pa jih je bilo potrebno tudi v davčno osnovo za odmero dohodnine. Drugostopenjski organ tožniku še pojasnjuje, da je odmera dohodnine samostojen postopek, v katerem ni mogoče ugovarjati ugotovitvam inšpekcijskega postopka, ki se je vodil pri pravni osebi, v katerem je bila prav tako izdana odločba, zoper katero je mogoča pritožba.

5. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, saj meni, da ni pravilna in ni zakonita. V tožbi najprej povzema vsebino, ki je bila podlaga za sklep o odmeri dohodnine tožniku, to je DIN pri družbi A. d.o.o. Iz zapisnika DIN pri navedeni družbi izhaja, „da so bili potni nalogi (ki se glasijo na direktorja B.B.) pri opisu službenih poti pomanjkljivi, večina potnih nalogov je bila brez prilog ali pa so le-te neverodostojne, brez navedbe vozila in njegove registracije, brez podpisov predlagatelja, likvidatorja in odredbodajalca. V nadaljevanju je tudi ugotovljeno, da je bila večina poti navidezna ali pa so bili stroški službene poti porabljeni nenamensko.“ Sodni postopek glede navedene družbe se vodi pri sodišču pod opr. št. I U 1439/2017, o katerem pa še ni odločeno. Po ugotovitvi davčnega organa je ekonomska podlaga tožnikovega sklepa o ponovni odmeri dohodnine za leto 2012 izplačilo 71.966,68 EUR spornih akontacij v letu 2012, kar je finančni organ v zapisniku 16. 7. 2015 in v odločbi 11. 9. 2015, izdani družbi A. d.o.o., opredelil kot „preostali drugi dohodki z oznako 6300“.

6. Tožnik navaja, da je družba A. d.o.o. odgovorila na vsa prejeta vprašanja in s pojasnili k priloženi verodostojni dokumentaciji utemeljila poslovno upravičenost vsakega spornega potnega naloga in stroška, izplačanega v breme spornih akontacij v skupnem znesku 71.966,68 EUR. Tožnik izpostavlja ključna dejstva o spornih potnih nalogih in ostalih poslovnih stroških. Navaja, da je računovodski servis v skladu z običajno prakso in standardi SRS vsebino potnega naloga s prilogami vnašal v računalniški program, ki generira 3 poročila na treh straneh. Na prvem listu so osnovni podatki o potnem nalogu, drugi listi vključuje obračune, na tretjem listu pa so skenirane verodostojne pomožne poslovne listine in oznake. Takšen sistem po mnenju tožnika izpolnjuje vse kriterije, da lahko izkušen strokovnjak pregleda vseh 57 potnih nalogov v letu 2012/13 in opravi ključne analize. Finančni organ je na 8. strani zapisnika navedel 10 ključnih sestavin, ki jih mora vsebovati potni nalog, pri čemer tožnik izpostavlja, da navedene sestavine nikjer niso zakonsko ali kako drugače predpisane. Navaja, da je iz analize priloženih potnih nalogov za leti 2012/2013 razvidno, da na vsakemu od njih ni samo dveh od desetih sestavin, o katerih piše inšpekcijski organ v zapisniku, in sicer „registracijska številka vozila“ in „stanje števca“. Obe postavki, ob upoštevanju ostalih postavk na potnem nalogu, sploh nista bistveni za opredelitev ali je dogodek nastal in ali je poslovno potreben. Tožnik predpostavlja, da je finančni organ kot sporne izločil vseh 57 potnih nalogov predvsem iz razloga, ker niso imeli podatka „registracijska številka vozila“ in „stanje števca“. Ostali razlogi za izločitev potnih nalog, na katere se sklicuje finančni organ, pa so ali pavšalni ali ne ustrezajo materialni resnici ter nebistveni za vprašanje ali je poslovni dogodek nastal ali ne in ali je listina, ki opredeljuje obseg in vsebino poslovnega dogodka, verodostojna ali ne. Vsi potni nalogi s prilogami so bili v celoti shranjeni na elektronskem mediju in v postopku DIN na zahtevo finančnega organa tiskani in dostavljeni. Tožnik tudi meni, da sporne akontacije (v višini 36.708,22 EUR) niso predmet spora, ker finančni organ ni navedel kateri so „ostali poslovni stroški“ in ni navedel zakaj “posamezni ostali poslovni stroški“ niso upravičeni.

7. Tožnik v nadaljevanju podaja tožbene razloge glede izpodbijane odločbe, ki je vse izplačane akontacije tožniku (71.966,68 EUR) v letih 2012 in 2013 opredelila kot sporne, povečala ekonomsko osnovo za 71.966,68 EUR in posledično tožniku izdala sklep o ponovni odmeri dohodnine za leto 2012. Pri tem dodatno izpostavlja, da je sporna utemeljitev tako glede plačil akontacij (35.258,46 EUR) v dobro vseh 57 potnih nalogov, kot tudi izplačilo ostalih akontacij (to je 36.708,22 EUR) v dobro ostalih poslovnih stroškov po priloženih računih (ki niso bili povezani s potnimi nalogi). Tožnik nadalje očita finančnemu organu, da ni upošteval nobenega odgovora ali pojasnila ali priloženih listin zavezanca k vsem spornim 57 potnim nalogom v znesku 35.258,46 EUR in vsem spornim „ostalim poslovnim stroškom“ (v znesku 36.708,22 EUR). Dana pojasnila finančni organ ni argumentirano ocenil. Tožnik izpostavlja, da izpodbijana odločba ni obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti (npr. v odločbi ni navedeno točno kateri potni nalogi naj bi bili neverodostojni in kateri ostali poslovni računi so neupravičeni in zakaj in zaradi katerih se naj bi izplačila na podlagi potnih nalogov in ostalih poslovnih stroškov štela kot izplačila drugih prejemkov).

8. V nadaljevanju tožnik na straneh 6 do 8 tožbe navaja primere pavšalnosti in neutemeljenosti v izpodbijani odločbi ter izpostavlja, da je na vsaki izločeni listini (npr. potni nalog) dovolj informacij, da lahko tretja strokovno usposobljena oseba samostojno, ali s pomočjo pojasnil zavezanca, prepozna relacijo, na primer med potnim nalogom in računom ter opravljenimi storitvami. Vsa knjiženja poslovnih dogodkov pri družbi A. d.o.o. so temeljila na priloženih verodostojnih listinah. Meni tudi, da vzorčni pristop k pregledu potnih nalogov in priloženih listin nima podlage v mednarodnih računovodskih standardih, niti v zakonodaji. Med drugim pooblaščeni osebi finančnega organa očita, da ni želela prevzeti zahtevane dokumentacije v elektronski obliki, potem, ko je del te dokumentacije sprejela, pa je ostalo nepojasnjeno ali je vanjo sploh vpogledala.

9. Tožnik zaključuje, da izpodbijana odločba ni zadostila zahtevam načela po preizkusu, niti načelu materialne resnice ter ne more predstavljati pravilne in zakonite pravne in ekonomske podlage za ponovno odmero dohodnine tožniku za leto 2012. Prav tako tožnik ne more nositi odgovornosti zaradi morebitnega nepravilnega in nezakonitega vodenja poslovne dokumentacije s strani delodajalca, to je družbe A. d.o.o. Glavni očitek davčnega organa tožniku je v tem, da potni nalogi in v zvezi s tem povezana plačila niso temeljila na verodostojni dokumentaciji. Očitek pa ni bil, da službene poti dejansko naj ne bi bile opravljene ali pa da izplačilo potnih stroškov predstavlja izplačilo za nekaj drugega ali izplačilo prikritih osebnih prejemkov. Glede na to davčni organ tožnika ne bi smel obdavčiti z dodatnimi davčnimi obveznostmi in mu naložiti v plačilo dodatne dohodnine, ker delodajalec ni pravilno vodil poslovne dokumentacije. Tožnik, ki predlaga tudi svoje zaslišanje, sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

10. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavani zadevi gre za odmero dohodnine tožniku za leto 2012 v obnovljenem postopku. Pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je prvi odstavek 89. člena ZDavP-2, ki določa, da če davčni organ izve za nova dejstva ali najde oz. pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, lahko začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze. Po preteku petih let od vročitve odločbe zavezancu za davek se obnova po uradni dolžnosti ne more začeti.

13. Zapisnik DIN pri družbi A. d.o.o. z dne 16. 7. 2015 po ugotovitvi davčnega organa predstavlja dan, ko je davčni organ izvedel za nova dejstva, zaradi katerih je pri tožniku (ki mu je bila izdana 31. 5. 2013 odločba o odmeri dohodnine za leto 2012) navedeni postopek obnovil (s sklepom z dne 4. 1. 2016). Pri navedeni družbi je namreč davčni organ ugotovil, da je le-ta tožniku izplačala znesek v višini 71.966,68 EUR, za katerega ni izkazala, da bi temeljil na verodostojnih knjigovodskih listinah. Davčni organ je zato navedeni znesek štel v davčno osnovo tožnika v skladu s 105. členom ZDoh-2 kot druge dohodke in tožniku od navedenih izplačil odmeril dohodnino. Posledično je tožniku z izpodbijano odločbo odpravljena že izdana odločba o odmeri dohodnine za leto 2012 in nadomeščena z novo odločbo, s katero mu je dohodnina odmerjena v višjem znesku. Tožnik se z navedeno odločitvijo davčnega organa ne strinja, izpodbijani odločbi očita, da se je ne da preizkusiti, prav tako meni, da ne more nositi odgovornosti zaradi morebitnega nepravilnega vodenja poslovne dokumentacije s strani delodajalca, to je družbe A. d.o.o. 14. Po presoji sodišča so tožnikovi ugovori utemeljeni.

15. V zadevi ni sporno, da je bil pri družbi A. d.o.o. voden postopek DIN, v katerem so bile ugotovljene nepravilnosti, med drugim tudi glede izplačil tožniku kot takratnemu direktorju, glede katerih je davčni organ ugotovil, da ne temeljijo na verodostojnih knjigovodskih listinah. Navedeni družbi je bila 11. 9. 2015 izdana odločba, s katero so ji bile naložene dodatno ugotovljene davčne obveznosti, med drugim tudi akontacija dohodnine od izplačil tožniku od osnove 71.966,68 EUR v znesku 17.996, 67 EUR. Odločitev je v navedenem delu potrdilo Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ.

16. Tožnik se v tožbi sklicuje na tožbo, ki jo je vložila družba A. d.o.o., ki se je pri sodišču vodila pod I U 1439/2017. Sodišče pa je ugotovilo, da je po vloženi tožbi navedena družba prišla v stečaj in bila kasneje izbrisana, zaradi česar je tožbo 16. 7. 2020 zavrglo.

17. Ne glede na povezanost obeh zadev (obravnavane zadeve z zadevo družbe A. d.o.o.) je predmet presoje sodišča izpodbijana odločitev, s katero je tožniku v obnovljenem postopku odmerjena dohodnina za leto 2012. Po presoji sodišča pa navedena odločitev, tako prvostopenjska odločba kot odločba drugostopenjskega organa, ne vsebujeta razlogov, ki bi omogočali preizkus njene pravilnosti in zakonitosti.

18. Izpodbijana odločba se sklicuje zgolj na postopek DIN pri družbi A. d.o.o., pri kateri je bilo ugotovljeno, da je tožniku kot direktorju navedene družbe povrnila potne stroške na podlagi potnih nalogov, za katere je bilo v postopku ugotovljeno, da so pomanjkljivi, večina jih je brez prilog oz. so priloge neverodostojne, brez navedbe vozila in njegove registerske številke, prav tako potni nalogi niso podpisani ne s strani predlagatelja, likvidatorja in ne od odredbodajalca. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bila večina poti navidezna ali pa so bili stroški za službene poti porabljeni nenamensko. Glede na navedeno je davčni organ štel, da je tožnik kot direktor navedene družbe prejel druge dohodke in si na podlagi navideznih poslov izplačeval na prikrit način druge prejemke, ki jih je potrebno všteti v davčno osnovo v skladu s 105. členom ZDoh-2 kot druge dohodke. Tudi drugostopenjski organ se strinja z odločitvijo prvostopenjskega organa, pri čemer ugotavlja, da gre za isto dejansko stanje, kot je že bilo ugotovljeno v inšpekcijskem postopku pri pravni osebi A. d.o.o. Drugostopenjski organ še pojasnjuje, da je odmera dohodnine samostojen postopek, v katerem ni mogoče ugovarjati ugotovitvam inšpekcijskega postopka, ki se je vodil pri pravni osebi, v katerem je bila prav tako izdana odločba, zoper katero je mogoča pritožba.

19. Po presoji sodišča navedeni zaključki prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, iz katerih izhaja, da tožnik v navedenem postopku ne more ugovarjati (več) ugotovitvam, ki (že) izhajajo iz inšpekcijskega postopka pri omenjeni pravni osebi, pa čeprav se tožniku v tem (obnovljenem) postopku odmerja višja dohodnina, niso pravilni.

20. V obravnavani zadevi gre za postopek, v katerem je tožniku kot fizični osebi v obnovljenem postopku odmerjena nova (višja) dohodnina. Ne glede na to, da gre za povezano zadevo s postopkom zoper družbo A. d.o.o., bi po presoji sodišča v obravnavani zadevi moralo biti tožniku omogočeno, da v postopku varuje svoje pravice in sicer na način, da ima možnost sodelovanja v postopku, dajanja pripomb in predlaganja vseh dokaznih sredstev. Tožnik namreč izpodbija dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev, oba davčna organa (tako prvostopenjski kot tudi pritožbeni organ) pa se pri zavrnitvi navedenih tožnikovih ugovorov sklicujeta zgolj na ugotovitve pri omenjeni družbi, do konkretnih tožnikovih ugovorov pa se nista opredelila.

21. Kot že povedano, se obrazložitev izpodbijane odločitve sklicuje zgolj na postopek pri družbi A. d.o.o., pri kateri je v delu, ki se nanaša na obravnavano zadevo, odločitev potrdil tudi drugostopenjski organ. Iz navedenega postopka pri omenjeni pravni osebi pa zgolj na kratko povzema, da pri listinah, ki naj bi bile podlaga za izplačilo tožniku (v višini 71.966,68 EUR), ne gre za verodostojne knjigovodske listine. Zato so utemeljeni tožnikovi ugovori, da so navedene ugotovitve splošne in pavšalne, saj ne vsebujejo navedbe s podatki o konkretnih potnih nalogih in njihovih pomanjkljivostih. Takšna obrazložitev izpodbijane odločbe tako ne omogoča njenega preizkusa, pri čemer pa tožnik v tožbi konkretno navaja pripombe glede spornih potnih nalogov in navaja tudi, da je šlo pri izplačilu v višini 35.258,46 EUR za izplačila na podlagi potnih nalogov, pri znesku 36.708,22 EUR pa za druga izplačila. Izpodbijana odločba ne vsebuje natančne in podrobne obrazložitve glede spornih izplačil, ki naj bi bila tožniku izplačana na podlagi neverodostojnih listin in opredelitve do tožnikovih ugovorov, na katere se je skliceval že v pritožbi in se sklicuje tudi v tožbi. V odstopljenih upravnih spisov pa se od relevantnih listin nahaja zgolj odločba drugostopenjskega organa z dne 25. 5. 2017, ki je bila izdana družbi A. d.o.o., priloženih ni nobenih relevantnih listin (npr. potnih nalogov, ki naj bi bili pomanjkljivi). Zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka (sedma točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP).

22. Zato so po presoji sodišča utemeljeni tožnikovi ugovori, da se davčni organ do njegovih pripomb ni opredelil kot tudi tožnikovi ugovori, da izpodbijana odločitev ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. V ponovnem postopku bo davčni organ moral navedene pomanjkljivosti odpraviti in v zadevi ponovno odločiti, pri čemer je na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

23. Na podlagi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek.

24. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 25. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR.